MLADINA Trgovina

Klemen Košak

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Politika

Tisoč evrov na besedo

Vladna Vizija Slovenije ima večje probleme kot to, da je stala tisoč evrov na besedo

Lepljenje listkov: Predstavitev Vizije 2050 v Narodni galeriji

Lepljenje listkov: Predstavitev Vizije 2050 v Narodni galeriji
© Nebojša Tejić, STA

Ko se je julija 2015 Miro Cerar srečal z Angelom Gurrio, je slovensko vlado vodil manj kot leto dni, a sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj je bil že navdušen: Cerar da ne počiva na lovorikah, ampak gleda daleč v prihodnost. Na Gurrio je naredila vtis zaveza našega voditelja, da seže prek vsakodnevnih obveznosti in oblikuje dolgoročno vizijo ter podrobno strategijo države. »Slovenija kaže impresivno intelektualno vodstvo!«

Vizija 2050, ki je bila predstavljena prejšnji četrtek na prireditvi v Narodni galeriji v Ljubljani, ki jo je povezovala televizijska voditeljica Bernarda Žarn, ni naredila takega vtisa. Kaj si o njem misli Gurria, ne vemo, a večina uporabnikov spletnih družabnih in komunikacijskih omrežij se ji je posmehovala.

Njihovo delo je bilo preprosto, saj je treba le združiti podatek, da smo zanjo plačali 453 tisoč evrov, sicer večinoma evropskih sredstev, ter vladno poudarjanje, da najpomembnejši del izdelka obsega le eno stran ali 421 besed. Vseh ostali sedemdeset strani je pravzaprav metodologija.

Ampak vlada trdi, da je tako prav. Ponosni so, da lahko celo v samo enem odstavku povedo, kako bo tukaj čez 33 let: »V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo.«

»Kvalitetni ljudje«

»Vizija ne sme biti suhoparen dokument, ki bo obležal na mizi,« je poudarjala vodja vladne službe za razvoj, ministrica Alenka Smrkolj, ko je pred dvema letoma povabila ljudi, naj sodelujejo pri njeni pripravi. V tistem času je pojasnjevala, da je »na terenu« od ljudi, gospodarstvenikov in civilne družbe izvedela, kako »že vsi prebivalci čutimo pomanjkanje krovne razvojne strategije Slovenije«.

Še pred strategijo 2030 pa naj bi potrebovali vizijo 2050, da »opredeli strateško usmeritev in oriše podobo Slovenije, kakršne si želi v prihodnosti«. Pred načrtom torej »kažipot« oziroma »motivacija«, ki nam pove, »kam stremimo«, saj »le tako lahko to uresničimo«. Kot so večkrat povedali predstavniki službe za razvoj, je vizija, ki zraste »od ljudi za ljudi« in ki je »vizija vsakega Slovenca«, nujen pogoj za strategijo.

Barbara Rajgelj je delavnico »Prihodnost ni daleč« zapustila po nekaj urah, saj je dobila občutek, da je »naša Vizija 2050 v glavah olajševalcev oziroma moderatorjev OECD že napisana«.

Njene priprave se niso lotili s prošnjo vsem prebivalcem Slovenije, naj napišejo spis o prihodnosti. Najprej so proces omejili s poudarkom, da je ključno »razumevanje sedanjosti«, saj nam pomaga videti, kam gremo, ter ubesediti, kaj želimo biti.

Julija 2015 je vlada nekaj uradnikov imenovala v »Horizontalno skupino«, ki je postavila temelj razprave oziroma »nevtralna empirična izhodišča«. Zbrali so podatke o slovenskem prebivalstvu – njegovem staranju, zdravju, produktivnosti, zaupanju v institucije in tako naprej. Med drugim so se poučili, da so ljudje v Sloveniji precej izobraženi, a ne tako, kot želijo kapitalisti, in ne tako, da bi se to dovolj poznalo v »dejanskih inovacijah«.

Zelo podobne stvari so očitno izvedeli sodelavci Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) na »forumu idej«. Avgusta in septembra 2015 so se pogovarjali s 27 »predstavniki civilne družbe, vladnega sektorja in poslovnega sveta«, da bi spoznali »različne poglede in predstave, ki jih imajo prebivalci Slovenije«.

»Prebivalstvo je odlično tehnično izobraženo, vendar nima dovolj ali vseh sposobnosti, s katerimi bi znanja učinkovito predstavilo. Slovenci smo pogosto tudi preveč negativno nastrojeni in pretirano kritični,« je služba za razvoj povzela analize »foruma idej«. Katerih 27 oseb je forum sestavljalo, še ne vemo.

Nato so vladni uradniki poiskali drugih štirinajst ljudi, »ki na različnih področjih navdihujejo s svojim delovanjem«, in jih poimenovali »Skupina za prihodnost«. Njihova imena so znana, in nekateri so nam povedali, da so tudi njim sodelavci OECD postavljali enaka vprašanja. »Enkrat me je klicala ena oseba iz OECD, ki me je po telefonu zelo na splošno spraševala o mojih pogledih na razvoj Slovenije,« se spominja filozof dr. Luka Omladič z ljubljanske filozofske fakultete.

Eva Matjaž ve, da so jo povabili 14. avgusta 2015, saj so jo poklicali dve uri pred poroko, ne spomni pa se datumov srečanj, na katerih je bila po tem. »Tako kot druge so me uro in pol spraševali, kaj vidim v Sloveniji kot dobro in kje so problemi,« pravi, »govorila sem o sistemski korupciji.« Spraševali so jo tudi o depresiji in samomorilnosti, ker je po izobrazbi psihologinja, ter o njenem vodenju centra Poligon, kjer pomagajo zagonskim podjetjem in zagotavljajo prostor prekarnim delavcem, ki ne želijo delati doma.

Dr. Janja Hojnik pravi, da je bila nekoč s skupino približno petnajstih ljudi na gradu Strmol pri Brniku: »OECD nam je prikazal, kako je to zamišljeno, potem pa smo sami povedali neke točke, kaj je z našega vidika pomembno za prihodnost Slovenije.« Nato so sodelavci OECD poskušali izraziti skupne točke različnih stališč. »Seveda smo se vsi strinjali, da potrebujemo čisto okolje, dobro poslovno okolje, pravno državo, odsotnost korupcije,« izpostavlja pravnica, »ampak vedno so problem podrobnosti, na primer, ali je treba kakšne tovarne zapreti.« Poleg njih so bili v skupini za prihodnost še predsednik akademije znanosti in umetnosti dr. Tadej Bajt, okoljevarstvenica dr. Lučka Kajfež Bogataj, pisatelj Mitja Čander, zdravnik in publicist dr. Alojz Ihan, direktorica »delavskega« podjetja Domel dr. Jožica Rejec, pravnik dr. Erik Kerševan in drugi.

Njihova glavna naloga ni bila svetovanje, ampak nominiranje oseb za delavnico »Prihodnost ni daleč«. Našteli so 250 imen, izmed katerih so jih uradniki zbrali 120, »osip« pa je število zmanjšal na petdeset. Večina nominirancev je vabilo zavrnila, ker za delavnico niso imeli časa.

»Ves čas smo se ukvarjali s tem, kako dobiti kvalitetne ljudi, ki so zelo vključeni v razmišljanje in so lahko zelo koristni, ter kako jih prepričati, da temu posvetijo cele tri dni,« je na neki predstavitvi procesa nastanka vizije 2050 junija lani povedal Timotej Šooš iz službe za razvoj.

»Predlagala sem študente, sindikaliste in aktiviste,« pravi predsednica Sindikati Mladi Plus Zala Turšič, ki je bila na enem sestanku Skupine za prihodnost. »Vendar se je izkazalo, da bo trajalo tri dni, zato ni bilo mogoče, da bi prišli.«

Floskule

Delavnica je trajala dobesedno cele tri dni. Udeleženci so torek, sredo in četrtek v prvem novembrskem tednu leta 2015 od jutra do noči preživeli v barvitih prostorih ABC pospeševalnika podjetij v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC. Tam so organizatorji zanje pripravili »Muzej Slovenije«: široko paleto informacij in analitičnih izsledkov o Sloveniji. »Dva tisoč post-it listkov in na stotine plakatov,« je v kolumni za spletno stran Casnik.si nekoliko pretiraval dr. Žiga Turk, profesor gradbene informatike na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter nekdanji »superminister« v vladi Janeza Janše.

Udeleženci delavnice so sedeli za mizami ali na iz lesenih palet narejenih tribunah ter se pogovarjali. Sodelavci OECD so usmerjali razpravo, v povedanem iskali skupne imenovalce in risali miselne vzorce. »Mimogrede, catering je bil obilen in izboren,« je poročal Turk, ki je bil navzoč le na začetku in koncu.

Nekateri so se za čas delavnice celo preselili v bližnji hotel Plaza, tako da so o prihodnosti debatirali tudi ob zajtrku in večerji. Dr. Barbara Rajgelj z ljubljanske fakultete za družbene vede pa je dogodek zapustila po nekaj urah. »Danes me ni bilo in tudi jutri me ne bo,« je po e-pošti naslednji dan obsvetila organizatorje. »Včerajšnji del sem ocenila kot nekaj, kar za moje poglede na prihodnost in razmisleke o njej ni dovolj poglobljeno, analitično, odprto in ustvarjalno.«

Dobila je občutek, da je »naša Vizija 2050 v glavah (olajševalcev/moderatorjev) OECD že napisana«. Kot primer je navedla, da so organizatorji na tablo med elemente ekonomske vizije arbitrarno dodali trdno gospodarsko rast in neposredne tuje investicije, čeprav nihče od udeležencev tega ni omenjal. »Večina kompleksnejših idej se kanalizira v naprej znane floskule, koncepti, ki se uporabljajo, niso definirani, ljudje o njih ne razpravljajo, ampak se iz njih dela poenostavljene sezname,« je še zapisala.

Barbara Rajgelj je že takrat poudarila, da ne dvomi o pozitivnih učinkih takšnih pogovorov, zlasti z vidika povezovanja med ljudmi. Zdaj, ko je vizija končana, pa izpostavlja še, da pred letom in pol ni vedela, kaj bo nastalo. »Odšla sem predvsem zato, ker nisem imela dovolj potrpljenja za floskule.«

Opredeliti se ne želi niti do našega občutka, da je z njenim odhodom delavnica ostala brez osebe, ki je bila od vseh navzočih v svojem javnem delovanju najbolj kritična do družbenopolitičnega sistema. Tam so sicer bili priznani znanstveniki in raziskovalci, a z naravoslovnih področij, ter humanitarni delavci, a tisti, ki manj glasno od kolegov opozarjajo državo, da humanitarna pomoč ne bi smela biti rastoča panoga. Bili so tudi mali inovativni podjetniki, mladi publicisti, državni uradniki, kadrovniki iz večjih podjetij … Zaman pa bi med njimi iskali družboslovne raziskovalce, borce za delavske pravice ter predstavnike nižjih slojev.

V Viziji 2050 piše, da so na delavnici »Prihodnost ni daleč« našli »ključna semena za spremembe«. Če jim bomo dovolili, da zrastejo, naj bi v prihodnosti tu živeli podjetni, družbeno aktivni in moralno odgovorni davkoplačevalci z dobrimi službami ter dobrim javnim sektorjem ter izobraževanjem. Moralna odgovornost vsakega posameznika je očitno zelo pomembna, saj je omenjena velikokrat.

Čeprav v javnosti vsi udeleženci delavnice »Prihodnost ni daleč« podpirajo končni dokument Vizije 2050, jih nekaj neuradno trdi, da povzetek delavnice, ki je v dokumentu objavljen, ni pravilni odraz tamkajšnjih razprav. Ena od udeleženk delavnice, ki želi ostati anonimna, trdi, da je bilo pravzaprav vseeno, kdo je bil tam, saj »znanja prisotnih niso želeli uporabiti. Vse je bilo usmerjeno v točno določen izid«.

Druga, ki se prav tako noče izpostavljati, pa je bila z delom OECD zadovoljna in obžaluje, da se je po delavnici sodelovanje strokovnjakov organizacije končalo in je vizijo do konca pripeljala služba za razvoj sama. Organizacija je vizije pomagala delati več državam, a nikoli popolnoma enako kot v Sloveniji. Njena pomoč je stala 359.500 evrov, čeprav ji plačujemo letno članarino približno 2,7 milijona evrov. Ostalih 93.500 evrov je bilo porabljenih za organizacijo in vodenje dogodkov, komuniciranje z javnostmi, oblikovanje spletne strani, lekturo, tisk …

Nezadovoljni

Delavnica je bila šele »prvi korak k oblikovanju vizije«, a potem ni bilo več tako zapleteno. Brez posebnih selekcijskih postopkov za udeležence so uradniki iz službe za razvoj organizirali posvete v Radencih in Postojni ter na Otočcu in Bledu, udeležili pa so se tudi dogodka Ameriške gospodarske zbornice. Poleg tega so vsako ministrico in ministra nekaj ur poslušali, »kaj njih muči in kako lahko to povežemo v širši sistem«, je junija lani pojasnjeval Šoos.

Pol leta pozneje je torej nastala vizija 2050, ki ima pet elementov. Učenje za življenje bo pomenilo, da imajo ljudje tak človeški kapital, kot ga želijo kapitalisti. Inovativna družba bo prinesla tuje investicije ter z družbenimi, institucionalnimi in družbenimi inovacijami rešila težave, za katere smo mislili, da potrebujejo politični angažma, kot so staranje prebivalstva, neenakost in revščina.

Poveličevanje vseživljenjskega učenja in inovacij je že desetletja stalnica dokumentov OECD o »družbi znanja«. Zato so imeli številni kritični raziskovalci že priložnost opozoriti, da je za to lepo idejo pravzaprav težnja kapitala po discipliniranju delavcev ter prelaganju stroška razvoja izboljšav produkcije na javni sektor.

Tretji element vizije je zaupanje, četrti kakovostno življenje, peti pa nacionalna identiteta, ki naj bi nas spodbujala k iskanju sinergij ter nas navdihovala. Očitno se nihče ni vprašal, ali bi bilo bolje ali slabše, če bi ljudi, ki živijo tu, navdihovalo nekaj drugega kot nacionalna pripadnost.

Zaupanje v delovanje države in njenih institucij je v Sloveniji nizko, vendar je služba za razvoj nekako sklenila, da se zaupanje dviguje z inštrumenti, s katerimi se dviguje tudi »konkurenčnost gospodarstva«. Tega pa ovirajo »omejevalna delovna zakonodaja, birokracija in visoke davčne stopnje«.

Z elementom »kakovostno življenje« so imeli vizionarji nekaj težav. Ankete mednarodnih organizacij so ugotovile, da Slovenci svoje življenje ocenjujejo slabše kot skoraj vse razvite države. »Nekateri drugi objektivni kazalci blaginje ne kažejo, da smo med zadnjimi,« se je junija čudil Šoos.

Če so ugotovili razloge za to neskladje, jih niso navedli v dokumentu. Namig se skriva v javnomnenjski anketi o kakovosti življenja, ki so jo naročili za potrebe vizije: »manj zadovoljni so nezaposleni, gospodinje, vprašani z nižjimi dohodki ter pripadniki nižjega sloja«. To je v dokumentu omenjeno samo mimogrede, a če bi bilo to njeno izhodišče, bi bila vizija veliko boljša.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.