Kaj se zgodi, ko ne znamo več komunicirati?

V Kinodvoru v Ljubljani bo 22. februarja ob 20.30 premiera filma Samo konec sveta v režiji Xavierja Dolana (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni, Mamica), ki je za priredbo istoimenske gledališke igre Jean-Luca Lagarcea na lanskem festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije. Komorna drama, ki govori "o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo več komunicirati," je bila v Sloveniji prvič uprizorjena  leta 2008 koprodukciji SNG Drame Ljubljana, Mini teatra in Cie Philippe Calvario, režiral pa jo je Philippe Calvario.

Samo konec sveta je največkrat uprizorjena, verjetno pa tudi najbolj osebna igra Jean-Luca Lagarcea. Njegov dramski opus se je uveljavil  šele v zadnjih letih, v času svojega kratkega življenja je bil znan le redkim poznavalcem in ljubiteljem. S kolegi je ustanovil lastno gledališko skupino, s katero je uprizarjal izbrane avtorje (Beckett, Goldoni, Marivaux …) in svoje igre. Igro Samo konec sveta je napisal leta 1990, ko je že vedel, da je seropozitiven. Čeprav je zaznamovana s to izkušnjo, pa ne govori o aidsu. 

Mladi pisatelj Louis se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z novico o svoji bližnji smrti. Želi si še enkrat videti svoje domače, ki jih je zapustil zaradi odločitve za drugačno življenje. Leta jim je pošiljal samo razglednice in oni njemu sporočila o velikih družinskih dogodkih in rojstvih otrok.  A o stvareh, ki so v nekem življenju najbolj pomembne, je težko govoriti, še posebej z domačimi, ki so morda že postali tujci. Želja po bližini in poskusi razumevanja se mešajo z občutkom odmaknjenosti, nepremostljive drugačnosti. Ob srečanju v materini hiši se odprejo spomini, ponovno se prikažejo stari družinski fantomi, ki se mešajo z enako nedorečeno sedanjostjo, izpovedovanjem samo napol realiziranih osebnih vizij in življenj. Kažejo se v dolgih plazovih besed, ki se vrtijo okrog ponavljanj in vračanja stalnih motivov in se skoraj vedno iztečejo v tišino. V molku, ki jih vsake toliko zajame, je občutljivost, poskus razumevanja in začetek nesporazuma hkrati. Na koncu Louis odpotuje, ne da bi sporočil vest o svoji bližnji smrti.

"Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? To je film o jeziku, o komunikaciji. Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega," je zapisal režiser.

Xavier Dolan je začel že pri štirih letih nastopati v televizijskih reklamah, pozneje pa še v celovečernih filmih in TV-serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (2009), za katerega je sam napisal tudi scenarij in v njem odigral glavno vlogo, je prejel nagrado občinstva na LIFFu, na festivalu v Cannesu pa je zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu 2010 je Dolan predstavil svoj drugi celovečerec, stilizirano romanco, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim, Namišljene ljubezni. Njegov naslednji film V vsakem primeru Laurence, ki beleži kroniko nesojenega razmerja med transseksualcem, ki želi zaživeti kot ženska, in njegovim dekletom je leta 2002 prav tako tekmoval v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu, Suzanne Clément pa je prejela nagrado za najboljšo igralko. Leta 2013 je bil na festivalu v Benetkah premierno predvajan njegov film Tom na kmetiji, v katerem režiser nastopi v vlogi glavnega lika, žalujočega homoseksualca, ki zabrede v temačne skrivnosti družine svojega pokojnega partnerja. Leta 2014 je na festivalu v Cannesu žirija nagradila film Mamica, v kateri režiser prikaže kompleksen odnos med materjo samohranilko in njenim težavnim, hiperaktivnim sinom ter njuno zadržano sosedo, Samo konec sveta je že šesti celovečerec režiserja, ki je star komaj sedemindvajset let.

xuNF48XsSp0