MLADINA Trgovina

Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Družba  |  Intervju

Dr. Dragan Petrovec, penolog

»Internet je vse oblike najrazličnejšega nasilja prinesel neposredno domov. Vse je dovoljeno, vse je na dosegu roke. Postali smo pasivni uživalci zla.«

Dr. Dragan Petrovec je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, nekaj let je bil tudi vodja ženskega zapora na Igu, kjer je eksperimentalno in uspešno uvedel bolj odprt režim. Vseskozi zagovarja drugačen pogled na kaznovanje, ne zagovarja represije, je velik nasprotnik dosmrtnega zapora in, jasno, tudi smrtne kazni.

Ob umoru, ki je bil pred dnevi v živo predvajan na Facebooku, se postavlja več vprašanj, zakaj se je zgodil, kakšno vlogo so imela pri njem družabna omrežja, zakaj so si ga ljudje s tako slastjo ogledovali. Petrovec odgovarja, da to ni nič novega, ne umor ne naslajanje množice nad še tako nesmiselnim nasiljem, v vsakem izmed nas se skriva kanček zla.

Čeprav se Petrovec vseskozi ukvarja z nasiljem in krvjo, ima tudi hudomušno plat. Pred dobrim mesecem je izšla drobna in zabavna knjižica njegovih humoresk Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe.

Pred dnevi se je zdelo, da je Slovenija neka druga država, v Izoli je nekdo po ulici vlekel truplo, streljalo se je v Kidričevem, po avtocesti je avtomobil drvel z 203 kilometri na uro, na Facebooku si si lahko v živo ogledal umor. Se varnostne razmere slabšajo?

Če gledamo samo posamezne tragedije, ki so vsaka zase obupna, lahko imamo takšen občutek, a če vse skupaj prevedemo v številke, postane jasno, da gre zgolj za vtis. Slovenija je razmeroma varna država, vendar je javnost, ki je pozorna na posamezne primere, težko prepričati, kako mirno je pri nas. Tisti, ki na to opozarjamo, smo včasih videti kot zagovorniki nasilja, če trenutek za take analize ni pravi, kot tudi sedaj ni.

Surov pretep, ki je pripeljal do smrti, ni prvi. Podobne stvari so se že dogajale, na veselicah, v gostilnah, družinah, med sosedi, razlika je v tem, da je bil v živo predvajan na spletu.

Takšno družbo smo si ustvarili sami. Živimo od resničnostnih predstav, kjer čakamo na vsak nočni premik rjuhe v resničnostnih šovih, živimo v svetu, kjer se ne znamo več pogovarjati drugače kot prek pametnih telefonov in različnih aplikacij. Pred kratkim sem dobil po elektronski pošti neki domnevni izrek Alberta Einsteina, ki naj bi bil pred 70, 80 leti dejal, da bomo v trenutku, ko nas bo v komunikaciji, v človeškem stiku nadomestila tehnologija, postali družba idiotov. Izrek sicer ni njegov, je pa vseeno točen, le da je oznaka idiot še prizanesljiva. Postajamo brezčutni, vstopamo v neke druge prostore, ki jih kot družba še ne poznamo.

Tehnologije ne smemo kriviti za vse. Ljudje so si nekoč prav tako v živo ogledovali javna obešanja, eksekucije, zažiganje na grmadah, slikali so se ob truplih pobitih sovražnikov. Enako počno danes. Tisti posnetek nasilnega izživljanja na nočnem travniku si je ogledalo na sto tisoče ljudi, še danes je na spletu, za vedno bo krožil naokoli.

Tehnologija sama po sebi ni kriva, to je jasno, strinjava se bolj, kot je videti na prvi pogled. Slabe vrste nagonov in strasti so prisotne v vsakem človeku, tako je od nekdaj, takšne stvari sodijo k naši vrsti, nove tehnologije jih le izvabljajo na dan, omogočajo njihovo prezentacijo. Ko so začeli pred dobrimi 20 leti preganjati pedofilski turizem, ki so ga po Evropi organizirale številne potovalne agencije, najbolj so bile na udaru nemške, se je takšen turizem res ustavil. A potem se je hitro iznašlo nadomestilo, substitut, nadomestno veselje za zahodnjake s čudnimi željami. Tržiti so začeli oglede izvrševanja smrtnih kazni v arabskih deželah in znova ni manjkalo turistov. Moderne komunikacijske tehnologije nam le olajšajo dostop do nasilja in pasivne voajerske užitke. Vse to, vse naslajanje nad zlom pa je obstajalo že od nekdaj, tako kot zlo samo.

Takoj ko izbruhne morija, kakršne so bile balkanske vojne, se množica mirnih sosedov in navadnih državljanov, povsem navadnih ljudi, kakor bi dejala Hannah Arendt, spremeni v klavce.

Pred dnevi je nagrado za fotografijo leta, ki jo podeljuje organizacija World Press Photo, dobila fotografija morilca ruskega veleposlanika v Ankari. Pustiva ob strani novinarski pogled, zagotovo je zmagalo vizualno poveličevanje zločina. Predsednik žirije Stuart Franklin, ki je glasoval proti temu, da bi bila ta fotografija nagrajena, in je nato odstopil, je kasneje zapisal, da je objava fotografije in morilca na tej fotografiji moralno enako sporna kot objavljanje terorističnega obglavljanja.

Najbrž ima prav. Internet je vse oblike najrazličnejšega nasilja prinesel neposredno domov, ni stvari, ki je ne bi mogel videti, če si jo zaželiš ali ne, v imenu svobode informacij so odpravljene vse ovire. Vse je dovoljeno, vse je na dosegu roke. Postali smo pasivni uživalci zla. A to smo bili, sicer v manjšem obsegu, tudi nekoč. Slovenske novice so že dolga leta najbolj bran časopis, in če jih kupite dovolj zgodaj zjutraj, to je moj pogosti izrek, bo od njih kapljala še topla kri. Ljudje torej premoremo veliko nagonov, ki niso najboljši, včasih jih tudi uresničimo, hkrati pa vsa industrija, ki ustvarja potrošnike, dobro ve, kje so šibke točke naše osebnosti, in jih s pridom izkorišča.

Omnipotentnost nasilja v medijih ima gotovo družbene posledice.

Seveda jih ima. Raziskave dokazujejo, da se zaradi takšnega poročanja del populacije prestraši, začne se počutiti ogroženo in tako tudi ravna. Zapira se v domove, zahteva več varnosti, ponekod, ne toliko v Sloveniji, si kupuje strelno orožje. Zelo majhen del prebivalstva, a vseeno dovolj pomemben, pa se počuti, kot da bi ga branje o umorih spodbudilo k nasilnim dejanjem. Govorim o zgledu. Nekateri kopirajo že storjena kazniva dejanja, opisi teh dejanj jih motivirajo, da jih storijo tudi sami. Gre za majhno, toda kljub vsemu dovolj prezentno skupino.

Podobno je pri samomorih. Po načelih novinarske etike je zato priporočljivo, da se ne poroča o okoliščinah, podrobnostih izvedbe teh dejanj, saj naj bi poročanje o samomorih spodbujalo samomorilnost.

Žal je, zlasti pri Slovencih, samomorov bistveno več kot umorov, a ti ne naletijo na tolikšno zgražanje, kar je po svoje razumljivo. Nisem moralist, ki bi zagovarjal misel, da bi morali prepovedati poročanje o nasilju, seveda ne, vendar naj vam dam primer iz Švedske. Leta 1967, ko je nastal kultni film Bonnie in Clyde, ki se konča z nasilnim prizorom, v katerem prerešetajo avtomobil, je bil na Švedskem ta film prepovedan zaradi nasilja. Pa so nasilje, kri, streljanje popolnoma neprimerljivi, pravzaprav zelo blagi v primerjavi s tem, kar v filmih vidimo danes. Ne želim ugibati, kaj bi se na Švedskem zgodilo, če bi predvajanje tega filma takrat dovolili. Gre za nenavadno situacijo, Švedska je v tistem času slovela po sproščenem pogledu na spolnost, ki je bila drugod prepovedana in cenzurirana, hkrati pa je imela strašne omejitve glede nasilja. Skandinavske države so bile in so še vedno razmeroma varne in mirne.

Omenjala sva voajerizem. Zakaj so si ljudje tako množično ogledovali posnetek umora na travniku? Gola radovednost, prikrito občudovanje, užitek nad trpljenjem drugega?

Naslajanja nad bolečino drugega je v vsakem človeku bistveno več, kot smo si pripravljeni priznati. Zato imamo prepričljive dokaze. Takoj ko izbruhne morija, kakršne so bile balkanske vojne, se množica mirnih sosedov in navadnih državljanov, povsem navadnih ljudi, kakor bi dejala Hannah Arendt, spremeni v klavce. Niso vsi takšni, obstaja cela vrsta družbenih eksperimentov, od Zimbardovega zaporskega do Milgramovega eksperimenta s poslušnostjo avtoriteti, ki dokazujejo, da obstajata dva skrajna pola človekovega obnašanja. Obstaja skupina ljudi, ki nikoli ne bodo stopili čez rob sprejemljivosti, na drugi strani pa obstajajo posamezniki, ki to počno ne samo z odporom, pač pa z veseljem.

Sadizem, torej.

To je prava beseda. Dobro je, da se tega, da se te dvojne narave navadnega človeka, slehernika zavedamo. Še posebej to velja za politike.

Gre za dvojnost, na eni strani voajerizem, na drugi zahteve po linču. Ne glede na to, da ogorčeni državljani ne poznajo ozadja tega zločina, socialnih razmer, v katerih je trojica odraščala, so se pojavljale zahteve po dosmrtni zaporni kazni za storilca, če že smrtna kazen ne obstaja več.

Gre za klasičen pogojni refleks, s katerim opazovalci nasilja same sebe uvrstijo med poštene in moralne državljane, če namreč ne zahtevaš ostrega, neusmiljenega kaznovanja, se hitro približaš drugi strani. Spominjam se, kakšnih 15 let je od tega, primera iz Kranja. Takrat so se trije srednješolci spravili nad mačke in jih pobijali. Kaj je sledilo? Oblika »kulturnega« linča se je pokazala v tem, da je strokovno pedagoško združenje zahtevalo, da se zaradi ubitih mačk odpravijo vsa pravila, ki so do tedaj veljala za izrekanje disciplinskih ukrepov v šolah, in naj bodo po novem izbira postopka in izrečene sankcije učencem prepuščeni vsakokratnim prizadetim pedagogom na posameznih šolah. To je bila v kulturno obliko zavita zahteva po linču. Spomnimo se nedavnega tragičnega primera mariborskega ravnatelja, pri katerem so moralne pridigarke, kot je Angelca Likovič, zahtevale sankcije za učiteljico in ravnatelja, najmanj premestitev, če ne celo več. Bilo je veliko zgražanja, moraliziranja, obsodb dejanja, ki je, ne bom rekel vsakdanje, gotovo pa ne redko in ki morda pomeni moralni prestopek, vendar z vidika prizadetih družinskih članov, ne z vidika celotne družbe. Zahteva po javnem linču je morebiti pripeljala tudi do tega, da ga je posameznik storil nad samim seboj.

Komu je namenjen vodni top? Komu električni paralizatorji? Državljanom Slovenije. Oblasti pride prav vsak izgovor za povečevanje moči in represije.

Težko natančno presojava položaj, ne veva, kaj se je dogajalo pred tistim pretepom na travniku v Podbočju in med njim. Imate izkušnje s podobnimi primeri. Kaj človeka pripelje do takšnih dejanj?

Razlogi so zelo različni, pri takšnih nasilnih dejanjih ni veliko skupnih imenovalcev, razen obupne nesmiselne agresivnosti, ki se sprosti v posameznikih in jo morda precej že s seboj prinesejo na svet. Gre za večno uganko psihologije, ki pravi, da na človekovo vedenje vplivajo dednost, okolje in lastna aktivnost. Seveda to vse vpliva, to neizpodbitno drži, a nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, v kakšnem razmerju nastopajo ti dejavniki. V dolgoletni penološki praksi sem naletel na nekaj ljudi, za katere bi res lahko dejal, da imajo zelo ledeno, skrajno, disocialno osebnostno strukturo, tu pa tam sem opazoval posameznike, v katerih sem zaman iskal drobec sposobnosti empatije do drugega, do žrtve. Vendar je bilo takšnih v vsej moji dolgoletni praksi resnično malo. Hkrati pa ne morem razumeti, kako je Josef Fritzl v zapor dobil 200 ljubezenskih pisem žensk. Podobno bi se lahko zgodilo tudi z ženskimi morilkami, ki bi dobivale ženitne ponudbe od moških. Moje vprašanje je, ali je v ozadju še 2000 ali še več takšnih, ki čutijo podobno potrebo. Kaj je z njimi? Zakaj čutijo na takšen način? Zakaj jih privlači zločinski um?

Družba se praviloma ne sprašuje, kaj je v ozadju zločinov. Zadaj je seveda vedno nasilje, to je prvi pogoj, a obsojamo storilce, malo manj pa govorimo o okoliščinah, ki so pripeljale do zločinov.

Pri Andersu Breiviku, norveškem množičnem morilcu, ki je na otoku Utoya ubil 77 mladih, so v zelo zgodnji mladosti, pri štirih, petih letih psihologi opozorili, da utegne ta otrok v odraslosti razviti hude osebnostne motnje, če nanje ne bodo pozorni. Njihovo poročilo se je kasneje izgubilo, založilo, nihče ga ni upošteval, nazadnje je Breivik storil nepojmljiv zločin. Bi bilo drugače, če bi bili pozorni nanj, če bi mu zagotovili pomoč, oporo? Bi bilo drugače, če bi vedeli, kaj se dogaja s Silvom Plutom, kako je iz njega nastal serijski morilec? Bi lahko ta dejanja preprečili?

Ali tehnologije prenosa v živo spodbujajo nasilnost? Tisti, ki ve, da ga opazujejo drugi, lahko zato nastopa še agresivneje. Podobno je pri skupinah, posamezniki se v skupinah pogosto upajo več, stopijo korak dlje, kot če so sami.

Pri nekaterih ljudeh, pri »moralno neprištevnih«, zavedanje o prenosu v živo verjetno res deluje kot dodaten stimulans. Podobno je s skupino, pri čemer ni nujno, da skupina sproža zgolj agresivnost. Posnetka s travnika nisem želel gledati, a so mi povedali, da je na njem slišati tistega, ki snema pretepanje, kako poskuša napadalca umiriti, kako govori o reševalni pomoči, vendar ni bil uspešen. Skupina lahko deluje na dva načina: kot zaviralec ali kot spodbujevalec nasilja. Spomnite se grozljivega primera dekleta, ki je po mučenju umrlo na jasi Pasji britof pri Litiji. Tam sta bila obsojena storilca dva, tretji pa je bil oproščen, saj je sodišče presodilo, da je ravnal v strahu pred prvoobtoženima, skupinska dinamika je bila tam drugačna.

Zakaj družabna omrežja omogočajo izbruhe sovraštva in zla? Na njih je veliko pretiravanja in bahanja, a vseeno velja, da sovražni govor v Sloveniji ni sankcioniran.

Včasih se je kvantalo za šankom, kjer je bil domet nekaj deset ljudi, potem se je to majčkeno razširilo v klasične medije, toda šlo je za omejen doseg, danes pa je gostilniška govorica predvajana v živo milijonskemu občinstvu, vsi vse vemo in to veselo delimo s svetom ali koščkom sveta, ki nas spremlja. Tega nasilniškega kvantanja ni bistveno več kot nekoč, je le bolj opazno in lažje dosegljivo. Meja sovražnega govora je težko določljiva, tudi s pravnega vidika, pogosto pa gre za umetne dileme. Kolega se je vprašal, pod kakšnim kotom mora biti dvignjena roka, da prepoznamo nacistični pozdrav, prišel je do »spoznanja«, da gre za kot 42 stopinj. Lahko se torej prerekamo, kaj je kup peska, deset zrnc, 20, morda 27, kdaj je ta kup dovolj velik za obsodbo. A ne gre samo za filozofsko dilemo, pogosto je v ozadju sprenevedanje.

Kaj mislite s tem?

Tudi v primerih, ko je povsem očitno, da gre za sovražni govor, se slovenski organi pregona ne odzovejo na pravi način. Za to imajo različna pojasnila. Nekatera so zgodovinsko razumljiva, a vseeno nesprejemljiva, češ da se v demokraciji ne more soditi po načelih verbalnega delikta, kakor so to tožilci počeli nekoč. Kar je smešno, demokracija je tudi v Nemčiji, kjer pa sovražni govor ostro sankcionirajo. Poznate tisti znameniti zapis Sebastjana Erlaha, ki je pozival k streljanju beguncev in nazadnje ni bil pravno sankcioniran?

Tožilstvo je pregon zavrnilo, češ da poziv k streljanju beguncev ni imel elementov kaznivega dejanja, ker Erlah, če poenostavim, ni imel pištole, s katero bi streljal.

In če bi imel to možnost? Bi ga potem preganjali zaradi umora ali uboja? Ta njegov tvit je zame ultimativen primer sovražnega govora; ker ni bil sankcioniran, je sprožil plaz podobnih, še hujših izjav. Težava pa je seveda v tem, da imajo nekateri doma pištole in da jih takšne izjave, to sovražno razpoloženje spodbuja k nasilnim dejanjem. Pomislite, koliko je recimo požigov različnih azilnih domov po Nemčiji, na Švedskem in kaj se skriva za njimi. Sovraštvo.

Zakaj smo ljudje zgroženi nad plastičnimi primeri nasilja, institucionalno nasilje pa nas ne gane. Ne moti žica na mejah, podpirajo se paralizatorji, iščemo avtokratske voditelje, ne moti nas nasilje nad revnimi, nasilje institucij, nasilje kapitalizma.

To je hud paradoks, ki pa vedno izgine, ko je takšnega nasilja preveč. Slovenci smo znani kot trpežen narod. Ukvarjal sem se z vprašanjem revščine in pokazalo se je, koliko revščine še prenesemo. Okoli 250 tisoč državljanov, ki živijo pod pragom revščine, je okvirno dovolj, da ljudje začnejo negodovati, to je meja, ki začne rojevati rezistenco. A če to številko primerjamo z evropskim povprečjem, vidimo, da je stopnja revščine v EU višja, je pa pri nas vseeno še nekaj prepričanja o pomenu socialne države, ki ga politika že leta vedno bolj tepta.

Meja sovražnega govora je težko določljiva, pogosto gre za umetne dileme. Kolega se je vprašal, pod kakšnim kotom mora biti dvignjena roka, da prepoznamo nacistični pozdrav, prišel je do »spoznanja«, da gre za kot 42 stopinj.

Ali velja ugotovitev, da smo strpnejši do nasilja nad drugim kot do nasilja nad samim seboj? Nekateri podpirajo žico na mejah, uporabo paralizatorja, povečanje moči policije, pozabljajo pa, da država nasilje vedno najprej sproži nad drugimi, potem pa nad lastnimi državljani.

To je jasno na vsakem koraku. Eno izmed mojih vprašanj ministrici za notranje zadeve Vesni Györkös Žnidar in vladi je, zakaj potrebujemo milijon evrov vreden vodni top. Zoper koga ga bomo uporabili? Če je za begunce, bi jih potrebovali še kakšnih deset ali 20. Komu je torej namenjen? Državljanom Slovenije. Enako je z električnimi paralizatorji. Oblasti pride prav vsakršen izgovor za povečevanje moči in represije.

Ali oblast res kvari? Ali zdravi ljudje, kot bi dejal ameriški humanistični psiholog Abraham Maslow, res nimajo radi oblasti nad drugimi?

Dobro bi bilo, če bi si vsak od nas občasno izmeril raven sladkorja v krvi in preveril, kolikšna je njegova slast do oblasti, njegova želja po podrejanju drugih, po nadmoči. Oblast vedno kvari posameznike, le da so eni za to bolj dovzetni, drugi pa manj. Bivši politik in ekonomist Jože Mencinger je bil pri tem vprašanju edini zelo iskren; ob spominu na nekajmesečno ministrovanje v prvi Demosovi vladi je dejal, da položaj ministra prinaša ugodje. Drugi politiki raje govoričijo, da služijo narodu, o poklicanosti, odgovornosti, tiho pa so o zlorabah politične moči.

Kako razumete evolucijo pravnika, zagovornika človekovih pravic in pravne države Mira Cerarja, ki postaja vedno bolj brezkompromisno izključujoč?

Pri njem je zelo izrazit vpliv okolja, v katero je stopil pred nekaj leti in ki očitno vse bolj prevladuje nad tistim, kar mu je bilo položeno v zibko in se je razvijalo do določene faze. Vpliv političnega položaja in moči je vse močnejši. Je pa res, da so se nekatere stvari pri premieru dale zaslutiti, še preden je prišel na oblast. V mislih imam držo do vprašanja človekovih pravic istospolnih partnerjev, do njih je bil vedno nerazumljivo zadržan. Če izraelski guruji mislijo, da lahko iz premiera naredijo pogumnega, neustrašnega človeka, bi ta moral imeti nekaj poguma že v izhodišču, če ga ni nič, bo iz njega nastala histerična kreatura. To sem že zapisal. Točno takšen je Cerar danes, je človek, ki navdušeno podpira paralizatorje in skrajno represivno ter za ljudi neobčutljivo notranjo ministrico ter preganja tiste, ki ga utemeljeno opozarjajo na nekorektno, morda tudi nezakonito ravnanje. Kje je moralna drža, ki jo je pridigal, preden je postal politik? Ni je več.

Ko je v času Pluta politika zaradi odziva javnosti uzakonila dosmrtni zapor, je bilo nekaj odpora, ko minister Goran Klemenčič želi odpraviti dosmrtni zapor, pa nima nasprotnikov le med politiki vladnih strank, pač pa tudi med pravniki. Zakaj?

V času ministra Lovra Šturma, ki je uvedel dosmrtni zapor, so bile razmere zanimive. Nasprotovanje novi sankciji je bilo kar močno, morebiti tudi zato, ker se je nekako ujemalo s splošnim nasprotovanjem prvi Janševi vladi. Danes, ko je dosmrtni zapor že dolgo dejstvo, je drugače. Minister Klemenčič ima podporo na našem inštitutu, kje drugje pa ne, tiho so pravniki, tiho so politiki, nekateri celo javno nasprotujejo njegovim načrtom. Žalostno je oboje, nasprotovanje in zadržanost, to namreč pomeni, da jih v resnici možnost dosmrtnega zapora ne moti.

Podpora dosmrtnemu zaporu je le odraz tega, da je želja po ostrem kaznovanju del naše kulture. Spomnite se, kakšno nasprotovanje je prinesla zakonska sprememba, ki prepoveduje nasilje staršev nad otroki. Nekateri še zdaj trdijo, da mora biti fizično kaznovanje otrok dovoljeno in da država ne sme posegati v družinska pravila.

Za telesno kaznovanje, domnevno umirjeno, razsodno, načrtovano, vzgojno, tehtno, se zavzemajo celo ljudje, ki imajo družbeni ugled. A gre za slepo pego nerazumevanja odnosa med starši in otroki, med šibkimi in močnimi, ki lahko izvira iz nekih osebnostnih izkušenj ali iz osebne kaznovalne drže. Spomnimo se recimo pesnice Svetlane Makarovič, ki je imela zelo jasen kaznovalni recept za kranjske mučitelje mačk, zapisala je: »Šus v glavo.« Najbrž imamo vsi kake šibke točke.

Eden od izvorov takšnega prepričanja je, da le prava, patriarhalna vzgoja oblikuje uspešnega človeka. Te dni je recimo v Delu objavljena javnomnenjska raziskava, kjer večina vprašanih podpira ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka …  

… jasno, želijo si, da bi vojska kaj naredila iz pomehkužene mladine. Sam sem bil »prašinar« v oficirski šoli, pešadinec, kaj veliko pa iz mene niso mogli narediti, ker sem šel v vojsko šele pri 28 letih. Percepcija nasilja oblasti, hierarhije, stroge vzgoje je globoko napačna, a moja argumentacija – kadar se spoprijemam z zagovorniki telesnega kaznovanja, med njimi je tudi »guru slovenske psihoterapije« Zoran Milivojević – je šibka. Izviram iz lastnega zgleda, sam pri svojih otrocih nisem nikoli uporabil fizične sile, upam, da je bilo tudi psihičnega nasilja, ki je v odnosu starši–otrok vedno neizogibno, ker otroci starše doživljajo kot avtoriteto, bolj malo. Za zahtevo po fizičnem kaznovanju se vedno skriva občutek nemoči. Ko smo hodili v šolo, smo imeli dva tipa učiteljev, eni so bili strogi, grobi, kričali so na nas, metali krede, drugi pa so avtoriteto utemeljevali s pedagoško prezenco, znanjem, predavanji, skrbjo, zgledom, učence in dijake so k sodelovanju v šoli pritegnili brez nasilnih metod. Torej se da, palica in klofute niso edina pot.

Tiha strpnost do nasilja izhaja iz politike. Donald Trump je sociopatski nasilnež, njegov govor legitimira nasilje, podobno kot nasilje legitimirajo tudi govori slovenskih politikov. Razpihovalci sovraštva so ravno politiki.

Popolnoma se strinjam z vašo tezo. Slovenski parlament je zibelka sovražnega govora, začelo se je takrat, ko se je vodstvo parlamenta slaboumno nasmihalo, ko so hoteli posamezniki pregledovati mednožje žensk, drugi pa so izbrisane vabili na ples s puškomitraljezom. Ne gre za neslani humor, do takšnih dejanj ne bi smelo biti nobene tolerance. Sam sem naredil drobno raziskavo in ugotovil, da je kriminalnost našega parlamenta štirikrat večja, kot je povprečna kriminalnost v slovenski družbi.

Neverjetno, kako malo je zavedanja o odgovornosti, kako malo je samorefleksije, poznavanja zgodovine v političnih elitah.

Drzna teza. Kaj to pomeni?

Primerjal sem tri elite, za četrto, akademsko, je žal zmanjkalo prostora v kolumni, pa četudi mnogi akademiki svojo bistrost uporabljajo za napačne namene. Tako sem primerjal kaznovanost parlamentarcev, veleposlanikov in županov. Pokazalo se je, da so parlamentarci bolj obremenjenimi s kaznivimi dejanji, tudi v primerjavi s celotno slovensko populacijo. A ne smemo biti preveč osupli. Sestava parlamenta je vedno odraz naših želja, izberejo ga volivci. Težko je ob takšni sestavi od parlamenta pričakovati, da ne bo rojeval toliko slabega.

In težko je od takšnih politikov pričakovati, da ne bodo podpihovali nasilja. Speče zlo v ljudeh je vedno dovzetno za zunanje dražljaje.

Neverjetno, kako malo je zavedanja o odgovornosti, kako malo je samorefleksije, poznavanja zgodovine v političnih elitah. Parva scintilla saepe magnam flamam incidit bi dejali nekoč, majhna iskra pogosto povzroči velik plamen. To ni izrek za gasilce, to je izrek za politike. Kako se je že začela vojna v Jugoslaviji? S političnim in medijskim hujskanjem narodov. Tega, te tragične izkušnje bi se moral zavedati vsak izmed politikov in tudi mediji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.