MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Konzum

Vsemvšečnost ali ničposebnost?

Rahela, Preserje

  • ocena: 3 / 5

Glavna mesna

Glavna mesna

Glavna ribja

Glavna ribja

Gostilna Rahela
Preserje 61a, Branik
Tel.: 05 305 70 80
Spomin na babico Rahelo zdajšnjo generacijo navdihuje predvsem ob koncu tedna: od petka do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
velika in prostorna jedilnica, ki zmore porihtati tudi kakšen avtobus lačnih jedcev

Napitki:
vina iz domačih vinogradov in kleti zagotavljajo čisto dostojno spremljavo ribji in mesni košti

Dostopnost:
parkirnih prostorov je kar precej; tudi za gibalno ovirane ni hujših zaprek

Fino:
kračka s kislo repo
ročno rezani pršut

Ne tako fino:
nezačinjenost in manko značaja pri skorajda vseh jedeh

Šesthodni ribji meni pri Raheli stane 36, mesni pa 29 evrov.

»A če nima ničesar preveč, to pomeni, da ima vsega premalo?« je eno od avtomobile prodajajočih oglaševalskih modrosti z gigantskega plakata interpretiral vodja tokrat posebno dobrovoljne odprave, ki je sledila že kar starim namigom o simpatičnosti guštiranja pri vinarsko-kuharski familiji Čebron v Preserju na braniškem koncu Vipavske doline.

Zaradi teme sicer nismo bili deležni, verjamemo, krasnega razgleda, smo se pa v veliki glavni jedilnici srebajoč domačo penino razgledovali po jedilnem listu in se takoj zapičili v cenovno precej ugodne mesno ali ribje navdahnjene pakete – največja, šesthodna, sta nosila postavki 29 in 36 evrov; s še nekaj dodatnimi evri za spremljavo, selekcionirano iz hišnih buteljčnih polnitev, pa je bila odločitev za prepustitev suverenosti gostiteljev še lažja.

Da bi se lažje odpravili vsak po svoji poti, smo najprej dobili prigrizek mar-y-muntanya – tanko rezino hrustljavega, s sipino tinto obarvanega kruha, obloženega s koleščkom domače špehovke. Krasen začetek! No, niti v nadaljevanju nam ni bilo hudega – isti črni kruh z bakalajem je v obliki koščkov pomaranče dobil nenavadno, a posrečeno druščino, pa tudi za nobeno od preostalih enajstih reči, ki smo jih deli v usta, ne bi mogli reči, da je bila v kateremkoli pogledu slabo zamišljena ali pripravljena. Vendarle tudi kakšnega pravega navdušenja ni bilo – tam nekje v četrti rundi, ko smo na morski strani na mizo dobili ponvico s sipinim golažem na belo, v glineni posodi pa klasičen merjaščev golaž (oboje opremljeno s kombinacijo rumene in temne polente s tartufato), se nam je posvetilo, da Rahelinim jedem manjka značajnosti – da so švohotno soljene in komajda kaj začinjene, da so okusi medli; skorajda kot da bi jedli v vrtcu. Ali kot da bi poslušali kakšno Oblakovo samo-da-nikogar-nič-ne-zmoti megleno radijsko postajo.

Kar je pravzaprav škoda: črni riž venere s kozicami in (sicer velikoserijski) barvni špageti z vongolami ter šelinka in ješprenj s kranjsko klobaso na mesni špuri so obetali veliko (in tudi videti so bili dobro), toda od sebe niso dali nič kaj prepričljivo aromatskega in guštnega. Tako smo vse upe položili v glavna dva krožnika in bili vsaj na mesni strani zadovoljni: pečena kračica je bila sočna in žmohtna ter v kombinaciji s kislo repo najboljša jed večera; na ribji strani je bil s pečenim krompirjem obložen file bele ribe čisto spodoben, a je bila kombinacija s še vedno precej škrobnatim zeleninim pirejem premočna in pretežka.

Po kremastem (in spet ziheraško neizrazitem) zaključku – palačinki z breskovo marmelado, v srček oblikovanem čokoladnem in osvežilnem pomarančnem moussu – smo poskusili srečo še z zadnjim, z nalepko na vratih oglaševanim adutom: na roko rezanim pršutom. Tega, kot nam je v kleti pred odhodom razložil šefe, pri petnajstih mesecih starosti pripelje iz San Daniela in ga nato v svojem kevdru zori še kakšnih devet mesecev. E, če bi bile stvari iz Raheline kuhinje tako prepričljive, kot so reči iz njene kleti, bi bili vsi skupaj (še) bolj zadovoljni. Ni slabo, a da se bolje!