Damjana Kolar

 |  Kultura

Kontroverzni film o poslovni ženski z neuničljivim značajem

V Kinodvoru bo od 1. marca dalje na ogled film Ona, legendarnega nizozemskega režiserja Paula Verhoevna (Robocop, Popolni spomin, Prvinski nagon) z Isabelle Huppert v koži enigmatične ženske, ki noče pristati na vlogo žrtve. Najbolj provokativen film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik dveh zlatih globusov, je nastal po romanu Oh... Philippa Djiana.

Michèle je sodobna, močna poslovna ženska z neuničljivim značajem. Uspešna direktorica podjetja za razvoj računalniških iger je neprizanesljiva tako v poslovnem kot zasebnem življenju. Nekega večera v njenem domu napade in posili neznani vlomilec, zato se njeno življenje za vedno spremeni. Namesto, da bi se po pomoč zatekla na policijo, se odloči napadalca izslediti sama. Ko mu končno stopi na prste, se z njim spusti v nenavadno in vznemirljivo igro, ki lahko vsak trenutek uide izpod nadzora.

"Michèle je novi tip ženske. Postfeministični lik, ki išče svoj prostor in gradi svoje vedenje nekje med žrtvijo in maščevalko. Je rezultat moškega neuspeha, zato so vsi moški liki v filmu zgube in slabiči. Na začetku filma sem želel lik učinkovito predstaviti v štirih kadrih. Film se pravzaprav začne takrat, ko se posilstvo konča. Michèle takoj pospravi sobo, v koš za smeti odvrže obleko, ki jo je imela na sebi, se okopa in izmije kri iz vagine. Menim, da ta sekvenca povzame bistvo njenega lika; ne bo dovolila, da jo definira to posilstvo, ampak jo bodo določala njena dejanja. Gledalci si morajo na podlagi posameznih elementov zgodbe stvari razložiti sami, čeprav noben od teh elementov sam po sebi ne more pojasniti vsega. Nisem na primer hotel dopustiti razlage, da je bila Michèle kot otrok travmatiziana zaradi dejanj svojega očeta in se je zato na posilstvo odzvala na tak način. Hotel sem ubežati tako omejenemu pogledu na to žensko in njeno vedenje. To je ena od možnosti, a nič več kot to. Razlog tiči preprosto v Michèle sami, v vseh vidikih njene osebnosti. Ali je že od nekdaj taka ali pa je takšna postala zato, ker ... Tega preprosto ne vemo. Rad puščam odprte možnosti. Podobno kot v resničnem življenju, kjer nikoli ne veš, kaj se skriva za smehljajem," je o filmu zapisal režiser.

Paul Verhoeven (rojen leta 1938 v Amsterdamu) je kot odličen študent na eni izmed najboljših nizozemskih univerz doktoriral iz matematike in fizike, med študijem pa se je začel zanimati tudi za film. Po končanem študiju se je pridružil se je Kraljevi mornarici, kjer so ga zadolžili za snemanje dokumentarca o nizozemskih marincih, ki je bil kasneje tudi nagrajen. Ta izkušnja je Verhoevna spodbudila, da se je resno posvetil filmu. Njegov prvi projekt je bila TV-serija Floris (1969), svoj prvi film, erotično komedijo Zapiski prostitutke, pa je posnel leta 1971. Tako serija kot film sta na Nizozemskem požela velik uspeh in začrtala smernice Verhoevnove filmske kariere. Sledili so filmi, kot so Turks fruit (1973, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Keetje Tippel (1975) in Soldaat van Oranje (1977, nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film). Verhoeven je na Nizozemskem posnel še nekaj filmov, med njimi Seks na motorju (1980), v osemdesetih letih pa se je preselil v ZDA. Leta 1985 je za ameriškega producenta posnel film Meso in kri, sledile pa so tri ameriške megauspešnice: Robocop (1987), Popolni spomin (1990) in Prvinski nagon (1992), s katerimi se je uvrstil med najvidnejše režiserje na svetu.

Po izjemnem uspehu zadnjih filmov se je Verhoeven odločil za nekoliko drznejši slog z rezko satirično noto in posnel film Slačipunce (1995), ki odgrne tančico z bleščeče podobe Las Vegasa. Film je v času predvajanja tako pri gledalcih kot pri kritikih naletel na precej negativen odziv, danes pa velja za kultno klasiko. Sledila sta filma Vesoljski bojevniki (1997) in Mož brez telesa (2000), potem pa se je Verhoeven po dvajsetih letih življenja in ustvarjanja v Ameriki vrnil v Evropo in posnel Črno knjigo (2006). 

tDRu9Segn-Q

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.