MLADINA Trgovina

Privatizacija duševnega zdravja

S poskusi reguliranja psihološke in psihoterapevtske dejavnosti se ob svojem vsakodnevnem kliničnem delu ukvarjam od povojev samostojne slovenske države. Študij psihologije, specializacijo iz klinične psihologije, kasneje pa iz analitične psihoterapije in skupinske analize sem večinoma opravila še v časih prejšnje domovine Jugoslavije. Imela sem srečo, da sem bila leta 1989 na strokovnem obisku v ZDA, kjer sem ugotovila, da obstajajo na področju psihološke in psihoterapevtske dejavnosti licence, dovoljenja za zasebno delo, večkratna preverjanja kompetenc, častna razsodišča, ki so imela veliko dela s pritožbami in kršitvami svojih članov.

Posledica obiska v ZDA in rojevanja nove države je bila, da sem prevzela Društvo psihologov Slovenije in poskusila zakonsko regulirati psihološko dejavnost, tisti del svoje dejavnosti, v katerem neposredno delamo z ljudmi, pa tudi tisti del psihoterapevtske dejavnosti, ki jo opravljamo psihologi. Leta 1995 je šel zakon, ne da bi mi ga uspelo spraviti v življenje, v predal. Botrovalo je mnogo kompleksnih razlogov, ki so po mojem na delu še danes. Politika pa se za psihično funkcioniranje in zdravljenje prebivalstva ni kaj dosti zanimala.

Predsednikovanje Društvu psihologov me je pripeljalo v EFPA (Evropska federacija psiholoških združenj) in od tam v njihovo Stalno komisijo za etiko (Standing Committee of Ethics), kjer sem ostala 14 let. Tam sem spoznala, da ima mnogo držav v Evropi psihološko in psihoterapevtsko dejavnost urejeno s pravili. Ugotovila sem, da obstajajo različne rešitve, ki imajo svoje prednosti in slabosti. Ugotovila sem, da bi pri nas potrebovali tudi veliko bolj natančno regulacijo psihološkega izvedenstva. Moji poskusi na tem področju so na Ministrstvu za pravosodje naleteli na gluha ušesa. Morda se bo moral problem na področju psihološkega sodnega izvedenstva razrasti do te mere, kakor se je na področju psihoterapije.

Psihoterapija se v Evropi in tudi na svetu večinoma ne poučuje na univerzah. Avstrija je tukaj z zasebno univerzo Siegmunda Freuda izjema, a je treba dodati, da ta institucija v mednarodnih psihoanalitično-psihoterapevtskih krogih ni cenjena. Med svojim delovanjem v EFPA sem ugotovila tudi, da so se nekateri psihoterapevti v Evropi – neke vrste »odpadniki«, ki niso našli mesta v psiholoških in psihiatričnih združenjih - povezali v združenje, ki so ga poimenovali Evropsko združenje psihoterapevtov (EAP). V Evropski federaciji psiholoških združenj (EFPA) smo sprejeli stališče, s katerim smo se od EAP distancirali in posameznim nacionalnim psihološkim društvom svetovali, naj se z EAP zaradi pretirane širokogrudnosti do raznih psihoterapevtskih metod in tehnik, še bolj pa zaradi vprašljivih vstopnih pogojev, ki jih imajo za svoje člane, ne povezujejo. Laik se seveda ne more znajti, obe združenji se imenujeta evropski - le strokovnjaki znotraj vemo, kdo je kdo.

Večinoma psihoterapijo v Evropi delajo psihologi (klinični psihologi) in zdravniki (psihiatri) kot svoj drugi poklic. Zakaj je tako? Psihoterapija je poseg v integriteto posameznika, in kot taka zahteva posebna znanja, kompetence in etično zavest. Zahteva tudi sistem in kontekst, ki omogočata ustrezno dodatno pomoč za pacienta, če se pacientovo stanje poslabšuje. Takšen sistem v Sloveniji zagotavlja zdravstvo. Samo ustrezno izobraženi zdravstveni delavci imamo in dobimo izkušnjo dela z vsemi psihičnimi stanji in duševnimi motnjami in boleznimi. Pri tem je izjemnega pomena, da psihoterapevt zna diagnostično ločiti manjše težave od znakov, ki vodijo v resno obolenje. Za delo z ljudmi s psihičnimi težavami je pač zelo dobro treba poznati teorije osebnosti, razvojne teorije, človekov zdrav razvoj, nevrobiologijo delovanja možganov, pa tudi odstopanja od zdravja, vse vrste motenj in psihičnih bolezni, in tehnike pomoči.

Nekatere terapevtske metode in tehnike, ki se razvijajo kot gobe po dežju, lahko dobro učinkujejo pri specifičnih problemih. Naj jih imenujem samo nekaj: transakcijska analiza, realitetna terapija, relacijske teorije, psihodrama, hipnoterapija, različne telesne tehnike. Vendar pa te metode in tehnike še zdaleč ne dajejo dovolj znanja za samostojno opravljanje psihoterapevtskega poklica. Sklicevanje na tehnike, ki delajo z osebnimi potenciali namesto na patologijo orientirano psihoterapijo, pomeni zgolj neznanje in zelo slabo orientacijo v psihoterapevtski znanosti in stroki. Kolegico, ki je komunikologinja in profesorica socialne psihologije, razumem kot laika na področju duševnega zdravja. Niti ne pričakujem, da raziskave in prakso na področju psihoterapije redno in skrbno spremlja, kar zaradi obsežnosti področja tudi ne more, če želi ostati kompetentna na področju svoje habilitacije. Psihoterapija ne more biti hobi dejavnost, tako malo »za zraven«.

Odveč je navajati primere, ko klinični psiholog ali psihiater, tudi kot psihoterapevt, ni funkcioniral ustrezno. Vsi vemo, da se nestrokovnemu ravnanju, napakam in kršitvam ne da izogniti. Zato je temeljno vprašanje, ali obstaja sistem, v katerem so možni pritožbeni postopki in ustrezne sankcije, ali se napake odpravljajo in popravljajo. Ali torej obstaja zakonska regulativa, ustrezna poklicna zbornica, etični kodeks, pritožbeni postopek in sistem, ki pacientu, ki mu je bila storjena napaka, pomaga. Ta sistem v Sloveniji že obstaja in ga je možno hitro ustrezno dopolniti (zakon o zdravstveni dejavnosti). Zaman je tudi navajati Strasbursko deklaracijo EAP iz leta 1990, ko pa je EFPA (Evropska federacija psiholoških združenj) ne prizna in jo deklarira za nestrokovno.

Problem pri opravljanju psihoterapije izven zdravstva je poleg tega, da je to finančno privlačno področje, tudi področje, ki izrazito pritegne problematične osebnosti. Tiste, ki bi radi imeli moč nad drugimi, ki imajo potrebo po manipulaciji drugih in bi se tega radi naučili (vse, posebej še tiste, ki se ukvarjajo s hipnozo); tiste, ki mislijo, da imajo neke božje in nadnaravne danosti in sposobnosti (tudi, pa ne samo - teologe in njihove edukante); tiste, ki težko vzpostavljajo bližino in bi se preko poklica družili; tiste, ki so sami pacienti (zelo veliko jih je) in bi si radi tako pomagali. Izkušnje kažejo, da bolj kot prihajajo iz nenavadnega osnovnega poklica, bolj je njihova motivacija za psihoterapevtsko delo vprašljiva.

Vsem takim bi morali preprečiti vstop v samostojno poklicno delo.

V Sloveniji smo skušali urediti psihoterapijo s samostojnim zakonom pri Ministrstvu za zdravje in sama sem bila vsa leta članica te skupine. Želeli smo s strogimi merili urediti psihoterapijo kot stroko v zdravstvu in izven njega. Žal zakon takrat ni šel v proceduro. V zadnjih letih se je neakretidirano in nestrokovno poučevanje psihoterapije zelo razmahnilo. Še bolj zaskrbljujoče je nekritično spodbujanje in dajanje škodljive podpore psihoterapevtskemu delu edukantom v izobraževanju, ki delajo dostikrat kar doma, v dnevni sobi. Zaradi vsega tega skupno urejanje stroke ne bo več možno.

Skrajni čas je, da postavimo standarde in normative za psihoterapijo v zdravstvu in uporabnikom jasno povemo, kje lahko dobijo strokovno ustrezno pomoč, za katero jamči država. Polemika v dnevnem časopisu je morda nujna, da odpre problematiko in pristojnemu ministrstvu pokaže, kaj je nujno urediti, ne pričakujem pa, da bi pred že tako zmedenimi bralci in uporabniki še naprej merili moči in razčiščevali možnosti urejanja zelo občutljivega področja psihičnega funkcioniranja in duševnega zdravja. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.