MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Konzum

Železni repertoar ob železni cesti

Globočnik, Globoko

  • ocena: 4 / 5

Ponudba

Ponudba

Ambient

Ambient

Kmetija odprtih vrat Globočnik
Globoko 9, Radovljica
Tel.: 040 736 930
Globočniki svojo črno kuhinjo in druge zanimive prostore odpirajo za konec tedna – ob petkih, sobotah in nedeljah od poldneva. Rezervacije so nuja!

Ambient:
štiristo let stara domačija z ohranjeno črno kuhinjo in številnimi zanimivimi preteklostnimi parafernalijami ter »gorencem« v zvočnikih

Napitki:
odprto belo in rdeče, krasen koroški lager hirter in, jasno, nabor žganic

Dostopnost:
če nimate avta, da bi se z avtoceste pri Brezjah spustili v korito Save, se v Globoko lahko pripeljete tudi z vlakom; za gibalno ovirane so težavne predvsem ožine

Fino:
gobova juha popečena slanina

Ne tako fino:
džuveč

Obilno in okusno kosilo v globeli ob Savi stane 12 evrov.

»Ob vrnitvi na rodno grudo ne pričakujem drugega, kot da me peljete na kakšno res domačo košto!« se je s pismom z dolge poti po tujih logih oglasil Konzumov odposlanec za mednarodne zadeve. Ker smo senzibilni za takšne domotožne izpade, smo domačijske dopisnike brž zaprosili za spisek potencialnih lokacij in se nato kar hitro zedinili, da ga popeljemo v Globoko, na domačijo, ki že skoraj 400 let prehaja iz roda v rod in v kateri se je zdajšnji Globočnik po odhodu v pokoj odločil pognati dopolnilno gostiteljsko dejavnost na kmetiji. Tej se po eni strani poznajo leta – malokje lahko k obedu sedete v še od originalnega dima počrnjeni črni kuhinji in si med njim ogledujete avbo gostiteljeve babice – po drugi pa tudi neposredna bližina železniške postaje na progi Ljubljana–Jesenice, saj med pomniki preteklosti najdete marsikateri ajzenponarski artefakt. A bolj so nas zanimali dokazi sedanjosti, zato smo bili silno veseli, ko so po zraku do nas najprej prišle močne gobje arome, nekaj minut za tem pa še jušnik ekstremno hude gobove juhe, ki je bila res gobova in ne smetanova ali krompirjeva ali ne daj bože ajmprenova, kot se kaj rado primeri v slovenski gostinski praksi. Za nameček jo je gospodar (ki je obenem tudi kuhar) še rahlo, a ravno prav pokapal z jesihom, da je šla še bolj v slast, in le z močjo volje in zavedanja, da je to šele začetek, smo se ustavili pri le enem dodatnem polnjenju krožnika. Sledil je namreč duet obloženih velikih krožnikov – na klasičnem je pod zobmi lepo zahrustala dunajska panada na piščancu, ki ga je šefu uspelo ocvreti tako, da je tudi notranjost kosa fileja ostala sočna (isto velja za nekaj priloženih ocvrtih šampinjonov); kuharice stare šole so v znak odobravanja nad klasično, s korenjem našpikano svinjsko pečenko, prelito z izjemnim, nič z moko goščenim naravnim zaftom, in krasnimi sirovimi štruklji brez pomisleka dvignile oba palca, praženemu krompirju in omaki iz dušenega korenja in rdeče paprike pa so prisodile prehodno oceno in se malo namrdnile le nad razkuhanim rižem v džuveču. Fotrovska mesarska sekcija je medtem brez pripomb začela pospravljati reči iz drugega, bolj kmetsko-kolinsko obarvanega kompleta jedi: črna krvavica je bila všečna predvsem zaradi radodarnega, a med sladkimi in slanimi toni lepo zbalansiranega začinjanja, na ne čisto tanke rezine narezan ter nato popečen špeh pa zavoljo krasnega dimastega okusa, ki se je silno lepo ženil s praženim, z obiljem ocvirkov zabeljenim kislim zeljem in polovičkami kruhovih cmokov. Cmokanje je bilo vse, kar je bilo slišati z njihovega konca mize. In ob koncu obeda, ko smo v usta pomikali bolj orehov kot jabolčni štrudelj (ki ga, še ena pohvala, niso na silo hajcali z mikrovalovi), opremljen s sladko smetano, sladoledom in na rezino jabolka nažličeno domačo brusnično marmelado, pa je ta zvok prevladal v vsem prostoru. Globočnikova domačija je bolj kot zaradi starošolske ponudbe hrane posebna zaradi ambienta in simpatičnega gospodarja z ekipo, res pa je, da tudi kuhajo zelo dobro, iskreno in brez bližnjic. Simpatično!