10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura
Mathias Enard
Francoski pisatelj, poznavalec muslimanskega sveta in prejemnik najvišjega francoskega priznanja za književnost
Za 46-letnega Mathiasa Enarda pravijo, da po slogu, menda celo po fiziognomiji, predvsem pa po eruditskem poznavanju in predstavljanju tem, o katerih piše, ni daleč od velikega Balzaca. To velja tudi za njegov šesti roman Kompas (slovenski prevod je izdala Mladinska knjiga), za katerega je lani prejel Goncourtovo nagrado, najvišje francosko priznanje za književnost. V njem je skozi zapleteno ljubezensko zgodbo med avstrijskim muzikologom Franzem in francosko orientalistko Saro izzval (kolonialistično) tezo o enosmernem toku vpliva Evrope na muslimanske, zlasti bližnjevzhodne dežele. Nazorno je opisal, kako so Beethoven, Liszt, Alois Musil in številni manj znani ustvarjalci, ki jih je obudil iz zgodovinske pozabe, črpali iz zakladnice muslimanske ustvarjalnosti, pisali ode puščavi in se navdihovali pri motivih in temah iz arabskega sveta.
Tema prežemanja evropskega in muslimanskega sveta je Enardu še posebej blizu. Že ko je bil najstnik, odraščajoč v tipični francoski podeželski družini v »ploščatem svetu« zahodne Francije, so ga pritegnile zgodbe o eksotičnem Orientu, o katerem je bral v knjigah. Iz radovednosti do tega dela sveta je v Parizu vpisal študij arabščine in perzijščine. Po diplomi je deset let živel med Iranom, Egiptom in Sirijo, leta 2000 pa se je ustalil v Barceloni in tam desetletje poučeval arabščino. Pred nekaj leti je to delo opustil in se scela posvetil pisateljevanju. V Barceloni, kjer živi še danes, je solastnik libanonske restavracije in umetniške galerije.
Potovanja in poglobljeno razumevanje različnih kultur ga vznemirjajo. Po krajšem bivanju v Rusiji in potovanju s transsibirsko železnico od Moskve do Vladivostoka je napisal roman Alkohol in nostalgija (prevod je izšel pri Mladinski knjigi). V francoski in mednarodni literarni javnosti je precej pozornosti zbudil z romanom Cona, v katerem je v eni povedi na 500 straneh poskušal (sam sebi) pojasniti nasilje in vojne, porajajoče se v sredozemskem in balkanskem svetu.
Z Enardom, gostom festivala Literature sveta – Fabula, ki ga vsako leto pripravlja založba Beletrina, smo se pogovarjali o evropskem »Drugem«, zakaj se ga bojimo, o njegovem razumevanju muslimanskega sveta in tamkajšnjih težavah ter seveda o usodi evropskih muslimanov in prišlekov, ki so v zadnjih letih prišli v Evropo iz kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu. Prepričan je, da se »njihovega prihoda ne bi smeli bati, temveč bi morali v njem videti priložnost za spoznavanje drugačnega sveta … Strah je iracionalen. Zato se je proti njemu težko boriti. Če pa si sposoben uživati v različnosti, ta strah zagotovo izgine,« pravi.
V romanih Kompas in Alkohol in nostalgija s primeri bogatih kulturnih izmenjav med Vzhodom in Zahodom v zadnjih stoletjih ponujate v premislek tezo, da »Drugi«, pa naj gre za muslimanski svet ali (Putinovo) Rusijo, ni nekaj zunanjega, temveč del nas samih. Ponotranjili smo ga, čeprav se ga (več) ne zavedamo. V času, ko nas prepričujejo, da je svet usodno razdeljen, vaša romana nosita pomembno politično sporočilo o skupnih izvorih, bližini in prežemanju kultur. Ste ju napisali s tem namenom?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.