MLADINA Trgovina
Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Pamflet

Ko več ne opazijo, da je črno belo

Štafeta mladosti, drugi tir, vladne seje brez predhodnih gradiv in mesto brez odpadkov

Pred 30 leti se je zgodila legendarna »plakatna afera«. Odbor, ki je pripravljal svečanost na beograjskem stadionu JLA ob dnevu mladosti, je ugotovil, da je izbrani plakat, ki naj bi počastil praznik rojstva predsednika Tita, v resnici predelani nacistični plakat. Umetniška skupina NSK je za ikono slavja komunizma podtaknila podobo, s katero so v tridesetih nacisti slavili vladavino kanclerja Adolfa Hitlerja.

Posledica je bil bes nad umetniki, nad katere so poslali kar javnega tožilca, ki jim je pretil z zaporno kaznijo. Alternativno sporočilo pa je bilo še bolj frustrirajoče: armadni vrh, ki je slavil Tita in komunizem, je izmed vseh podob, ki so prišle na natečaj, izbral prav nacistično ikonografijo kot tisto, ki najbolj izraža ljubezen do Tita. Skratka: komunizem in nacizem sta v slavljenju vodje identična.

Kot zgodovinski dogodek je pomemben tudi kot boj civilne družbe za svobodo umetniškega izražanja, za pravico upodabljajoče umetnosti, da prosto izbira svoje puščice.

A kaj je bilo pravzaprav tedanje izhodišče? Čeravno je bil predsednik države že sedem let mrtev, je celotna država še vedno tekla s štafeto in poplesavala na stadionu in slavila rojstni dan preminulega voditelja. Čeprav je bila država formalno republika, je tedanja oblast gojila ritual čaščenja mrtvega boga. Popolni nesmisel, v resnici fanatični kretenizem. Ki je imel takrat vzporednico le z manifestacijami v slavo severnokorejskega voditelja Kim Il Sunga.

NSK se je temu zoperstavila z absurdom. Sprejela je vladajoči kod in ga subvertirala. Toda, kaj je bilo takrat vladajoče mnenje na Slovenskem? – Da je štafetno tekanje čisti nesmisel, da ga velja ukiniti. A tega najbolj racionalnega pogleda osrednji mediji in politiki niso izrekali, kaj šele, da bi v skupščini predložili zakon o razpustitvi štafetnega rituala. Vendar razlog ni bil toliko to, da je bila slovenska nomenklatura v sebi titoistična, kot strah, da bi razjezili vojaški kot politični vrh države.

Zaradi strahu pred konfliktom je torej izostala najbolj razumna kritika arhaičnega malikovanja, ki je družilo Jugoslavijo s Severno Korejo.

A kaj ima ta zgodovinski ekskurz s sodobnostjo? Pravzaprav veliko več, kot bi mislili.

Vlada Mira Cerarja ml. pripravlja zakon o izgradnji drugega tira. Sedaj pa se je pojavil Svet za civilni nadzor projekta drugega tira, v katerem je skupina bivših ministrov na čelu z Jožetom P. Damijanom, Markom Pavliho in drugimi člani, ki so izračunali, da bi tak projekt lahko izpeljali za 400 milijonov ceneje.

In kako se je odzvala vlada? Je osnovala skupino, sestavljeno iz civilne iniciative in vladnih služb, da pretehta in prediskutira projektni različici? Nasprotno, državni sekretar Jure Leben jih je obtožil, da poskušajo preprečiti začetek gradnje, da so destruktivni in neodgovorni, da se gredo le igračkanje in lastno promocijo. Če bi živeli v letu 1987 v času »plakatne afere«, bi nanje poslali policijo in tožilce.

Alternativni pogled na početje vlade ima status državnega sovražnika. Dobesedno, sekretar je njegove pobudnike opisal kot minerje, ki lahko onemogočijo celo finančno pomoč Evropske unije! Toda drugi tir je največja državna investicija po TEŠ 6. In takšen projekt ni le interna reč aktualne vlade, temveč vseh državljanov. Pri tako gigantskem projektu je mesec več ali manj povsem irelevanten, kar šteje, je razumnost odločitve. Manjša družbena škoda je še ena polemična razprava kot apriorna odločitev vlade, da zavrže vse nasprotne predloge.

A z razumnostjo ima premier Miro Cerar, ml. vse več težav. Ko je vlada požegnala gg. Puljića in Žmavca za kandidata za nadzornika SDH, sem izstrelil filipiko na račun pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki da kot minister sploh ne prebira gradiva za vladne seje, saj bi moral na vladi poskočiti, zakaj pred leti je kot šef FPK obtožil g. Puljića korupcije v poslih Telekoma. Potem sem prejel pismo iz njegovega kabineta, v katerem me obveščajo, da ministra na usodni seji ni bilo, še več, da ministri niso dobili gradiva pred sejo, ampak na seji sami!???

O tako vitalno pomembni izbiri, kot so nadzorniki največje institucije državnega premoženja, premier ministrov ni predhodno seznanil!!!!!!! Zdaj manjka samo še groteskni demanti iz premierove pisarne, da o tem ni odločil on, ampak njegova tajnica.

Kakorkoli že, imamo vlado, ki posluje tako, da svoja krucialna početja skriva celo pred lastnimi ministri.

Skrivanje in zavajanje celo z uradnimi številkami so si privoščili avtomobilski koncerni. Laži Volkswagna so bile tako razkrite že pred letom, sedaj pa so francoski preiskovalci odkrili sorodno manipulacijo pri Renaultu, katerega izpuhi dosegajo večje količine izpuhov, kot so uradno objavljeni.

Zato se človek kar oddahne, ko pomisli na modrost ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Uspelo mu je neverjetno, mestni komunalni podjetji Snaga oz. RCERO sta del mednarodnega programa ZERO waste. Preprosto, osrednja mestna deponija se reklamira kot kraj popolne reciklaže odpadkov, na katerem od odpadkov ne ostane nič, vse se predela v obnovljive vire. Skeptik bi težko verjel, da je kaj takega sploh mogoče, a kdaj velja biti dobrohoten. Toda, zadnje vesti so presenetile: Snaga namreč po novem odvaža odpadke v sežigalnico na Dunaj!????

RCERO, ki naj bi odpadke spremenil v odpadni nič, jih daje odvažati v Avstrijo. Ugotovitev je torej enostavna: v ljubljanski občini je projekt ZERO waste propadel!

Nak, odgovor uradnih oseb je, da ni pomembno, da smo mesto brez odpadkov že danes, pomembno je, da smo to zapisali v naše programe. Realnost ni to, kar vidimo, ampak to, kar nam povedo oblastniki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.