MLADINA Trgovina
Heni Erceg

Heni Erceg

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Hrvaška

Uniforma

Sprejetje Nacionalnega programa kolektivne budnosti, beri programa izobraževanja o domovinski vojni, predvideva, da naj bi 20 pomembnejših hrvaških častnikov učiteljem zgodovine predavalo o vojni v devetdesetih letih, potem pa še šolarjem.

En sam dolg kader iz dokumentarnega filma Pod soncem, ki ga je režiral Vitalij Manski, o naravi totalitarizma pove več od številnih knjig na to temo. Ostareli severnokorejski vojni veteran, katerega generalska uniforma je od ramen do kolen ovešena z več kilogrami bleščeče zloščenih odlikovanj, stoji pred razredom, polnim deklic, in govori o slavnih bitkah, veličastnih vojaških zmagah in razlogih, zaradi katerih je treba za vselej črtiti preklete sovrage, predvsem Japonce in Američane. Kamera je med njegovim govorom osredotočena na učenko iz ene od zadnjih klopi, ki se med monotonimi generalovimi litanijami bori z izdajalskim spancem. Od časa do časa ji oči zlezejo skupaj, glava ji omahne na prsi, potem pa se deklič v grozi predrami in spet na vse kriplje trudi držati oči odprte, vendar mu uspe le za kratek čas … Junaški boj traja neskončno dolgo, za navidezno humornostjo prizora je jasno prepoznavna tragika, kajti razlog, zaradi katerega se učenka bori s spancem, se upira sabotaži lastnega organizma, je prvinski strah – celo pri tej starosti ji je popolnoma jasno, kako tanka je v diktaturi meja med dolgočasjem in izdajo. Če zakinka, bo obveljala za izrodek, izneverila se bo idealom, o katerih govoriči z odlikovanji ozaljšani veteran, prav ta odlikovanja pa pričajo o nujnosti kolektivne budnosti, saj sovražnik nenehno preži na nas.

Vse pa kaže, da ta prizor iz severnokorejske šolske sedanjosti napoveduje prihodnost hrvaškega izobraževanja. Če upoštevamo, da sovražnik nenehno preži na nas ter zahrbtno in podlo spodkopava nedavno porojene mite, je bil tako rekoč skrajni čas za sprejetje Nacionalnega programa kolektivne budnosti, beri programa izobraževanja o domovinski vojni, ki predvideva, da naj bi 20 pomembnejših hrvaških častnikov in nekaj političnega drobiža učiteljem zgodovine predavalo o vojni v devetdesetih letih, potem pa naj bi, z odlikovanji ozaljšani od ramen do kolen in v zloščenih škornjih, šolarje dolgočasili z blebetanjem o slavnih bitkah, veličastnih zmagah in razlogih, zaradi katerih moramo za vselej črtiti preklete sovrage, posebej Srbe. Dober del posla so uniforme že opravile pred poslušnimi učitelji zgodovine, na posmehljive primerjave z nekdanjimi nastopi partizanskih oficirjev po jugoslovanskih šolah pa odgovarjajo, da nihče ne more bolje predavati o vojni kot »tisti, ki so bili na bojišču in so vojno dobili«. Zato je priskutna že sama misel, da bi kak učitelj ali – bog ne daj – celo učenec katero od uniform vprašal, kdo je torej v tej vojni ubil malo Aleksandro Zec in njene starše, kdo je takrat požgal na tisoče in tisoče srbskih hiš in pregnal z domov več deset tisoč srbskih civilistov … Kdor bi spraševal kaj takega, bi si upravičeno zaslužil oznako izdajalca, srbskega vohuna.

Poleg tega pa, skrb zgodovinarjev in kritikov ob tem, da se v šole uvaja dogmatska »uradna resnica«, nujna prvina totalitarnih režimov, je popolnoma odveč, saj se ve, da »etiko vojskovanja« med drugimi pojasnjuje strokovnjak, ki je bil leta 1993 eden od poveljujočih v vojaški akciji, v kateri je bilo ubitih sto srbskih civilistov. Za smrt 23 od njih je bil obsojen en sam general, ki pa v očeh predavateljev »resnice« o vojni ostaja junak. Po njihovem je bil obsojen zgolj zato, ker hrvaška sodišča »ne razumejo takratnih konkretnih vojaških razmer«.

Ne vemo, koliko učencem se bo na oči prikradel spanec, ko se bo v razredu pojavila čudna bela uniforma, in to ne bo tovariš Tito, ozaljšana z odlikovanji, s tankimi, pobarvanimi brčicami, pod katerimi se bleščijo izrazito beli zobje, da bi jim pojasnila, da so »Jugoslovani največja težava Hrvaške« in da za pokol 116 civilistov v bosanski vasi Ahmići ni kriv hrvaški častnik in obsojeni vojni zločinec Dario Kordić, ampak »britanska tajna služba«. Prav ta zblojenec, kapitalni primerek zagovornika mračne državne zamisli o propagiranju lažne vojne zgodovine v šolah, trdi tudi, da je srbski satrap Slobodan Milošević v resnici še živ, saj naj bi bila njegova »krsta v Požarevcu prazna«.

Kdo bo hrvaškim učencem prišepnil resnico o tem pavlihi in teoretiku zarote, generalu Loši, ki je bil še leta 1991 obveščevalec JLA v Beogradu? Bil je celo prizadevna priča tožilstva na vojaškem sodišču, ko so sodili njegovemu sodelavcu, obtoženemu »širjenja hrvaškega nacionalizma«, dejstvo, da je bil leta 1991, ko je JLA že napadla Hrvaško, še vedno del te vojaške hunte, pa pojasnjuje s tem, da »so mu takrat delali zobno protezo in je bilo treba delo končati«. Lošo je torej zobovje precej upočasnilo na junaški medvojni poti, in če bi bil beograjski vojaški zobozdravnik še malce počasnejši, bi naša uniforma zdaj »pravo resnico« o vojni v devetdesetih letih gotovo pojasnjevala po srbskih šolah. Seveda bi s tem nastala ogromna škoda, saj bi bila grobo kršena pravica hrvaških učencev, da spoznajo resnico o »pridobitvah revolucije« in da jim kolektivno operejo možgane z nacionalističnimi dogmami in mitologijo, kar je odličen izobraževalni postopek, ki se čisto po naključju časovno ujema z ustanovitvijo nekakšne komisije za zgodovinsko resnico. Njen namen je dokončno zakonsko izenačiti zločinsko NDH in Jugoslavijo, točneje, izenačiti rdečo zvezdo in ustaško ikonografijo kot simbole enakovrednih, totalitarnih režimov. Ko bo delo opravila, bo zavezujoče sklepe izročila generalom, ti pa bodo nato učencem razlagali, zakaj je tako kul tisti spomenik z ustaškimi znamenji v neposredni bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac. In zakaj morajo potomce Srbov, ki so jih fašisti pobili v tem taborišču, za vselej čriti. Zato, ker je to v skladu z zakonom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.