MLADINA Trgovina

Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

Hana Karim, oblikovalka keramike

… katere krožniki, vaze in nakit so male kiparske skulpture

Zadnje čase se zdi, da ima rada črno barvo. Z njo prekrije krožnike, ki jih je pred tem enkrat že žgala, nato pa nanje posuje množico drobnih kapljic, belih, modrih, rdečih, zelenih ... Nemogoče je predvideti, kam točno bodo padle, a prav v tem je glavni čar. Le tako bo končni izdelek, potem ko bo seveda prestal še drugo žganje, videti kot prostrano vesolje.

Najnovejšo kolekcijo keramičnih izdelkov za dom je poimenovala Stardust Galaxy. Galaksija zvezdnega prahu. Podobno kot v prejšnje kolekcije je tudi vanjo poleg krožnikov umestila še skodelice za kavo, lončke, sklede za zajtrk in vaze. Vsi so unikati, ki jim je obliko vdihnila s pomočjo vrtečega se vretena in svojih rok. Večinoma so malce robustnih oblik, čeprav obvlada tudi popolne, a prav s kombinacijo namerno nepopolnih robov, ki enkrat zavijejo malce bolj sem, drugič bolj tja, in enkrat nežnih barv, drugič močnih, žarečih, so njena dela hitro postala vidna. Hitro zato, ker se je v lončarstvo resno vrgla šele pred poldrugim letom.

A da ne bo nesporazuma, v oblikovanju keramike nikakor ni novinka. Pri 28 letih je že skoraj desetletje prepoznavno ime med slovenskimi oblikovalci nakita. Prve kose njenih keramičnih brošk, prstanov, verižic so nosile prijateljice, že kmalu pa jih je prek tedaj šele vzhajajočih družbenih omrežij odkrilo širše občinstvo. Največ sledilcev so imele njene ptičice, abstraktni kosi, v katerih je keramiko prepletala s perjem in z žico in ki so tehtali tudi po pol kilograma, pa so bili namenjeni drznejšim, pogumnejšim dušam. Nosili so jih tudi modeli na domačih tednih mode, marsikdo pa jih je še najbolj dojemal kot male kiparske stvaritve, vredne razstav. Podobno kot danes za njene krožnike pravijo, da niso lepo videti le na mizi, temveč tudi na steni.

Vse se je torej začelo z nakitom. No, ali pa še prej, s prvimi glinenimi kužki in doma narejenimi jaslicami. V resnici pa se je vse začelo še veliko, veliko prej. Z odraščanjem v hiši, polni umetnin, ki so jo v Ajdovščini postavili njeni starši, oče Azad Karim, znani vizualni umetnik, in mama Silva, oblikovalka keramike in profesorica likovne umetnosti. Vsak po svoje sta se morala boriti, da sta lahko pristala v umetniških poklicih, boriti pa sta se morala tudi, da sta lahko ostala skupaj, saj njega, priseljenca nekoliko temnejše polti, ki se je kot študent umetnosti k nam preselil iz milijonskega Erbila, prestolnice iraškega Kurdistana, pred štirimi desetletji niso sprejeli odprtih rok. Kljub temu sta bila neomajna in njuna otroka, poleg hčere še sin Goran, sta danes dokaz, koliko strpnosti, sočutja in širine se lahko rodi iz multikulturnosti in spoštovanja umetnosti.

Sama neprimernih opazk glede svojega izvora k sreči ni bila deležna nikoli. Ob nestrpnosti, s katero se soočajo današnji prišleki z razdejanega Bližnjega vzhoda, pa jo zaboli. »Žal je danes popolnoma enako kot takrat, ko je v Slovenijo prišel moj oče. Kot da se nismo ničesar naučili,« ugotavlja. Tudi do dogajanja na Bližnjem vzhodu ni ravnodušna. Z eno od kolekcij nakita se je tako poklonila uničenju starodavnih umetniških artefaktov na območju nekdanje Mezopotamije. Ta ni bila le zibelka družine njenega očeta in zdajšnjih beguncev, temveč zibelka civilizacije. Njene ostaline so preživele tisočletja, dokler jih niso kratkovidni ljudje naše generacije poteptali, uničili, spremenili v kup kamenja ... Škoda je neprecenljiva, nepopravljiva.

Pri nakitu je vedno želela, da ima še kakšno drugo sporočilo, da ni le okras. To je bila tudi tema njenega diplomskega dela. Je pa hecno, da je po dolgem uporniškem obdobju, ko ni hotela niti slišati, da bi po vzoru staršev tudi sama zašla v umetnost, in se je že videla v radijskem novinarstvu, na koncu študirala likovno pedagogiko – enako kot mama. In ko je postopoma le začela raziskovati različne umetniške izraze, je odkrila, da se najbolje razume s keramiko – enako kot mama. Ja, tudi to se zgodi, a keramika jo je zares prevzela, je njena katarza, nirvana, strast. Že res, da je delo z njo dolgotrajno, umazano, da je tudi verjetnost, da bo šlo kaj narobe, precejšnja, vendar je zaradi vsega tega danes bolj potrpežljiv človek. »Medtem, ko čakaš, je na delu magija. Poleg zemlje, vode, zraka in ognja, seveda,« pravi z žarečimi očmi.

Nakit danes ustvarja manj intenzivno. Še vedno ga sicer najdemo v trgovinicah, ki podpirajo domače ustvarjalce, ter na razstavah doma in na tujem, vendar se trenutno bolj osredotoča na lončarjenje. Zaveda se, da je šele na začetku raziskovanja tega ustvarjalnega polja, zato si nenehno postavlja nove cilje. Eden zadnjih je, da bi čaj iz njene skodelice nekoč pil kateri od japonskih mojstrov lončarjenja, ki jih neizmerno ceni. Ali ji bo to uspelo, bo seveda pokazal čas, prvi morebitni korak v to smer pa bi bilo lahko že odprtje ateljeja, ki ga v Ljubljani, kjer živi, načrtuje v kratkem. To bo prvi ustvarjalni prostor, ki bo samo njen, zato se ga še posebej veseli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.