MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič  |  foto: Uroš Abram

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Politika  |  Intervju

Dr. Andraž Teršek, ustavnik

»Moje razumevanje in branje ustave ne dopuščata družbenih okoliščin, v katerih toliko ljudi živi v očitni in znatni neželeni revščini«

V času, ko svet vse bolj pozablja na številne, pred dolgimi desetletji v ustavne listine in mednarodne konvencije zapisane človekove pravice in ko poleg tega na slovenskem ustavnem sodišču poteka zamenjava dveh tretjin personalne sestave, smo se pogovarjali z dr. Andražem Terškom, enim najplodovitejših piscev na tem področju. Po njegovem mnenju je slovensko ustavno pravo, ki ga najpomembnejše kroji ustavno sodišče, krenilo v napačno smer. Ustavni sodniki vedno bolj pozabljajo na zapuščino svojih predhodnikov, ki so soustvarjali pravno in predvsem socialno državo, o čemer se je na ustavnem sodišču zadnja leta skorajda izgubila vsaka sled.

Vaša kritika ustavnega sodišča se je z leti premaknila od kritike konkretnih zadev do splošnejše kritike ustavnega sodišča, ki ne opravlja več svoje funkcije, kot bi jo moralo.

Če iskreno povem, nisem zgolj vedno bolj kritičen, pač pa sem ustavniško in pravnofilozofsko kar malo razočarano zaskrbljen. Zelo pomemben vidik so socialna država in socialne pravice, razumevanje koncepta socialne države in socialnosti ustavne demokracije. Če iz te opredelitve izpustim, kar si osebno mislim o socialnih pravicah in kako osebno razumem in si razlagam načelo socialne države in socialno demokracijo, ter se osredotočim zgolj na tisto, kar je bilo normativno določeno ob slovenski osamosvojitvi, in na tisto, kar je bilo v odločbah ustavnega sodišča sprejeto v približno prvih desetih letih delovanja te institucije, je to po vsebini skorajda neprimerljivo s tem, kar danes lahko beremo v odločbah ustavnega sodišča. V tistih najstarejših precedensih so načela, stavki, kategorične opredelitve, ki jasno govorijo o tem, da je socialna država resen koncept, da so socialne pravice enakovredne političnim in državljanskim pravicam in da jih je treba ščititi v največji možni meri. Jasni so stavki o zavezanosti države socialni pravičnosti, o zavezanosti države, da preprečuje in rešuje vprašanja revščine, jasno piše, da je socialna država pač država z močno socialno politiko in prakso, ki je izrazito in odločno postavljena v funkcijo pomoči tistim ljudem v družbi, ki takšno pomoč najbolj potrebujejo, in tako dalje. Nekajkrat sem že javno napisal, to niso stavki iz kakšnega marksističnega leksikona ali komunističnega manifesta, ampak opredelitve v odločbah ustavnega sodišča, ki jih lahko preberemo v odlični knjigi za razumevanje slovenskega ustavnega prava, v Komentarju Ustave Republike Slovenije. Odločbe ustavnega sodišča, sprejete v zadnjih nekaj letih, s temi prvotnimi ustavnosodnimi precedensi tako rekoč nimajo več nobene neposredne vsebinske povezave. Da o razumevanju socialne demokracije kot take ali koncepta demokracije kot take sploh ne govorim.

Kaj imate s tem v mislih?

Recimo odnos ustavnega sodišča do problematike tujcev. Kakšno je stanje na tem področju, lahko beremo v številnih javnih objavah Matevža Krivica, ki je očitno največji neformalni in pro bono varuh človekovih pravic tujcev, prosilcev za azil in beguncev v Sloveniji. Tudi iz svojih izkušenj lahko povem, ker sem sodeloval pri kar nekaj ustavnih pritožbah socialno najbolj ogroženih ljudi, tudi delavcev invalidov. Kar nekaj ustavnih pritožb sem spisal ali pregledal, v katerih je bilo maksimalno in do konca očitno, da so bile ljudem na socialnem robu družbe in delavcem invalidom kršene ne samo ustavne pravice, ampak kategorično kršene tudi tiste temeljne, jasne, nedvoumne pravice, ki so jasno zapisane v zakonih, mednarodnih konvencijah, paktih, deklaracijah. Pa so vsi ti ljudje drug za drugim domov prejemali enostavčne odgovore ustavnega sodišča, da se njihova vloga zavrne kot očitno neutemeljena. Praviloma so potem sledili moji pogovori s temi ljudmi, ko sem jim poskušal pojasniti, kako je mogoče, da se jim je na koncu še pred ustavnim sodiščem zgodila tako pošastna krivica, in kako naj zdaj to sprejmejo in vključijo v svoje nadaljnje življenje. Kar nekaj od teh ljudi je za tem zbolelo, poiskalo pomoč psihologov in psihiatrov, začelo vsakodnevno jemati pomirjevala. Ker človek, ki od verodostojnega sogovornika, in sam sebe imam za takega, sliši, da so mu bile očitno kršene človekove pravice, zelo težko razume odgovor ustavnega sodišča, da je njegova vloga očitno neutemeljena. Glede tega sem na ustavno sodišče naslovil odprto pismo, da če so že pripravljeni to početi in če je morda razlog tega tudi ogromna količina dela, s katero se soočajo, naj vendarle tem ljudem vsaj ne sporočajo, da so njihove vloge neutemeljene, ampak naj jim sporočijo, da so se odločili, da njihove vloge ne bodo obravnavali. Prvo je skoraj laž in je nedostojno, zanika njihovo osebno dostojanstvo, drugo pa je mogoče vsaj racionalno in instrumentalno, tehnično razumeti in sprejeti. To bo človek lažje sprejel, kot če vsebinsko zanikajo utemeljenost njegove krivice, ki je očitna. Takšna ustavnosodna drža se mi upira in sem zaradi nje več kot zaskrbljen. In ja, tako sugerirate, če bi bil tam, bi si spremembe na tem področju zastavil za primarno nalogo.

Že če samo pomislimo na to, da je najprej treba poskrbeti za svoje, potem pa bomo morda še malo za druge, to pomeni konec moralne razprave o teh vprašanjih.

Kar se tujcev tiče, zdaj vsi čakamo, ali bo varuhinja človekovih pravic zakon o tujcih poslala v ustavno presojo ali ne. Je zakon, ki določa začasno popolno prepoved vlaganja prošenj za azil, po vašem ustaven ali ne?

Takšna zakonska sprememba je popolnoma nepotrebna. Z vidika mojega razumevanja ustavne in socialne demokracije in temeljnih ustavnih pravic in minimalnih mednarodnih standardov človekovih pravic pa tudi nesprejemljiva. To vprašanje je lahko zgolj vprašanje presoje nastanka t. i. izrednih okoliščin, ki utemeljujejo ali celo terjajo izredne politične in pravne ukrepe. Ampak to vprašanje je v ustavi in obstoječi zakonodaji že rešeno. Ta zakonska sprememba pa že navzven simbolno in normativno daje določeno sporočilo, ki je zame demokratično in ustavno nevzdržno. In sicer sporočilo in močno sugestijo javnosti, državljankam in državljanom o obstoju domnevne fantazmične psevdoogroženosti države, o enormnih in številnih skupinah ljudi, ki naj bi bile ali bodo kmalu iz tujine usmerjene proti slovenski meji in bodo prihajale, da bi povzročile škode itd., s podobnimi nedostojnostmi, manipulacijami in populizmi. To pa je zame tako nevzdržno, da že prehaja v polje nečlovečnosti in nehumanosti, moralne sprijenosti. In ljudje se na to odzivajo.

Pred dnevi so se odzvali tudi tu, čisto blizu vas, v Kopru, kjer živite in predavate, točneje na Škofijah, in protestirali proti integracijski hiši za begunce – za ljudi s priznano mednarodno zaščito.

Da. To je ta izraziti, praktični dnevni življenjski vidik, v katerem se kaže enormna škodljivost takšnih sugestibilnih sporočil strankarske politike naši javnosti, kot je zakon o tujcih. Takšno ravnanje ljudi, ki je v nekem pogledu razumljiva posledica prestrašenosti, nezaupanja in tesnobe, ki jo povzroča dnevna politika, je po drugi strani primer civilnodružbenega, ljudskega, državljanskega zanikanja duha in glavnih principov ustavne demokracije in socialne države. In tu, na točki odnosa do tujcev, prihajata dnevna politika in civilna družba v srhljivo simbiozo. Prav na točki, na kateri ne bi smelo biti nikakršne simbioze, ampak bi se moral zgoditi upor civilne družbe zoper dnevno politiko, ki nasprotuje izročilu, normam in duhu slovenskega ustavnega režima, ki je bil vzpostavljen v zadnjih 25 letih. Podprt pa z mednarodnimi dokumenti, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Filadelfijska deklaracija, Atlantska listina, Evropska socialna listina ipd. In to me zelo skrbi. V končni posledici in v filozofskem jeziku to pomeni popolno odpoved morale.

Ljudje sploh ne pomislijo, da gre za ljudi, ki so prisiljeni v beg, še več, nanje ne gledajo kot na ljudi, čeprav so zgolj to.

Res je. In po mojem mnenju bi družba morala iti radikalno v nasprotni smeri. Povabiti bi morali ljudi, naj pridejo v Slovenijo. Drugje vas ne marajo, ker govorijo o kulturni homogenosti? Pridite v Slovenijo. Ne morete preživeti? Pa pridite v Slovenijo, kolikor vas razumno lahko sprejmemo. Veliko, precej. Edino tako lahko opravimo svojo moralno nalogo – skrb za drugega. Najprej skrb za drugega, ki je v komaj misljivi stiski in gnevu. Kaj pa je drugega ustavna, moralno utemeljena demokracija kot poskrbeti za drugega? Ne republika, pač pa – poudarjam – demokracija. Že če samo pomislimo na to, da je najprej treba poskrbeti za svoje, potem pa bomo morda še malo za druge, to pomeni konec moralne razprave o teh vprašanjih. Debata »mi in oni«, »najprej mi in potem oni« ali celo »mi ali oni« pomeni zanikanje koncepta moralno utemeljene socialne ustavne demokracije temeljskega tipa. To pomeni poteze postfašizma. Mi kot mi zato, da bi z močno »biti mi« lahko poskrbeli in zagotovili, da bodo tudi oni mi, del mi, mi in oni skupaj kot sobivajoče eno. In pika.

Pred časom ste sicer predlagali, da bi tudi revščina postala ustavna kategorija.

Moje razumevanje konceptov socialna pravičnost, socialna enakost in socialna demokracija, vse to pa so temeljni koncepti slovenskega ustavnega režima, ne dopušča obstoja neprostovoljne revščine. Zato moje razumevanje in branje ustave ne dopuščata družbenih okoliščin, v katerih toliko ljudi živi v očitni in znatni neželeni revščini. Zato je moje, sicer tudi moralno branje ustave takšno, da ima država že po ustavi dolžnost, da stori vse, kar je v njeni moči in kar je razumno mogoče od nje pričakovati, da nihče ne bo živel v revščini. Ampak, ker gre v tem primeru zgolj za moje branje ustave, ne pa za tisto, kar je v ustavi izrecno zapisano, predlagam, da se v ustavo izrecno vpiše pravica človeka, da zahteva pomoč države glede preprečitve življenja v revščini. Da ima vsakdo pravico, da mu država pomaga iz revščine oziroma da z aktivnimi ukrepi prepreči, da bi vstopil v stanje revščine. In naj ponovim, vse to v mojem mišljenju smiselno že piše v prvih precedensih ustavnega sodišča in v Komentarju Ustave. A slednjega očitno nihče ne bere, kot se to ni bralo npr. glede lastninskih pravic v tovarni Rog. Vse to je že napisano, jaz si nič od tega nisem izmislil. Prišli smo do točke, ko se že dosežena raven človekovih pravic iz dneva v dan znižuje, tudi s pomočjo ustavnega sodišča. Na nekaterih področjih seveda, ne povsod. A na pomembnih področjih, ki določajo socialno naravo države. Očitno smo prišli v stanje, da je treba vsako malenkost izrecno napisati na papir, ker sicer nismo prepričani, ali sploh obstaja, ali kot smo morali v ustavo izrecno zapisati pravico do čiste pitne vode, pa pravico do pokojnine in invalidnost kot okoliščino, ki ne dovoljuje diskriminacije, četudi je vse to v ustavi po mojem branju vsebinsko že vsebovano …, ja, potem pa v ustavo zapišimo še pravico do zaščite pred revščino. Upam pa, da ne bo treba v ustavo zapisati še pravice tiska, da ostro kritizira in objektivno žali politične funkcionarje, ker se zdi, da gremo v to smer.

A med kandidati za ustavne sodnike, ki jih predlaga Pahor, ni takih, ki bi v preteklosti pokazali jasen pozitivni odnos do ustavnih kategorij, kot so socialna država, javno šolstvo in zdravstvo, delavske pravice, ki jih je že odhajajoča sestava ustavnega sodišča povsem zanemarila. Tudi že izvoljena dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli nista taka.

To se zdi po javnem delu pretežno res, ne velja pa v celoti in za vse kandidate. Tako vidim sam že izvoljena sodnika in sodnico, glede na pedagoško delo omenjenih treh učiteljev prava pa je mogoče misliti drugače. Glede trenutne politike in prakse ustavnega sodišča o tem vprašanju pa je dogajanje zelo skrb zbujajoče, popolnoma se strinjam.

Predsedniku Pahorju ste večkrat javno namignili, naj skrbno izbere kandidate za nove ustavne sodnike. Zdaj je svoje delo opravil, ga je opravil dobro?

Zadnji trije javno predstavljeni kandidati so res v skladu s tisto filozofijo ustavnega sodišča, ki jo sam zastopam, ko govorim o ustavnih temah.

Govorimo o Marijanu Pavčniku, Mateju Accettu in Klemnu Jakliču?

Da. Glede na to, kdo vse je bil na ta razpis prijavljen in kako resna je bila nevarnost, da predsednik ne bi opravil svoje državniške funkcije, rezultat vliva optimizem in ustvarja visoka pričakovanja.

Odločbe ustavnega sodišča, sprejete v zadnjih nekaj letih, s temi prvotnimi ustavnosodnimi precedensi, ki govorijo tudi o socialni državi, tako rekoč nimajo več nobene neposredne vsebinske povezave.

Pahor je navkljub množici prijavljenih znanih imen mimo razpisa povabil kar dva kandidata. Profesorja Marijana Pavčnika in Rajka Kneza.

Za četrtega, slednjega, do tega trenutka res nisem vedel.

Glede na obsežen opus o ustavnem pravu in vedno ostrejšo kritiko do dela ustavnega sodišča ste verjetno tudi vi dobili namige, da se prijavite za to funkcijo.

To mi je bilo res prijazno namignjeno. In do tega sem se javno tudi že opredelil. Bilo bi v nasprotju z mojimi načeli in filozofijo, če bi sam sebe enostavno prijavil na razpis za ustavnega sodnika, kot da bi to bil samo še eden izmed običajnih razpisov za neko običajno pravniško delovno mesto. To je tako posebna institucija, to je tako posebna družbena vloga, moj odnos do institucije ustavnega sodstva pa je tako spoštljiv, da si tega ne bi dovolil. In mislim, da človek, ki samega sebe prijavi za sodnika ustavnega sodišča, kot da bi šlo samo še za en razpis in službo, po mojem mnenju izrazi filozofsko in etično neprimernost za takšno funkcijo. Je pa res, da se pa verjetno marsikdaj zgodi, da kdo drug neformalno posamezniku sugerira, naj se prijavi, ker je nekako dogovorjeno, da bo resen kandidat, da bo res imel možnosti za izvolitev. Razumeti gre to. A vendarle, ko se to zgodi, je to zato, ker predsednik republike ne želi prevzeti v celoti svoje predsedniške in državniške odgovornosti, ki bi jo po mojem prepričanju moral prevzeti. Prepričan sem, da bi vsi ustavni sodniki in ustavne sodnice morali biti izbrani izključno tako, da predsednik prevzame popolno odgovornost in da v skladu s popolno avtonomijo, ki jo v tem kontekstu ima, vse kandidate sam osebno povabi, izbrane po prepričljivem predsedniškem premisleku, in jih potem predlaga parlamentu v izvolitev. Če se predsednik temu izogiba, to ni dobro in meni se to ne zdi zgledna predsedniška drža.

Med temi tremi kandidati nekoliko izstopa predvsem ddr. Jaklič. Nekateri trdijo, da po svoji pravniški odličnosti, drugi, ker je izrazito politično profiliran kandidat s podporo stranke SDS. Kdo ima prav?

Kolega Jaklič je nedvomno opravil izobraževalno in raziskovalno pravoslovno pot na področju ustavništva in pravne filozofije na najvišji svetovni ravni in to izpričuje tudi s svojimi javno dostopnimi deli. Do osebnosti se ne opredeljujem in se ne želim opredeljevati. Lahko le povem, da zadnja leta nimava osebnih stikov, čeprav sva bila kolega na fakulteti. Bila sva tudi teniška rivala. Ker sva bila v najini generaciji pri resnem branju in mišljenju ustavnega prava kar malo osamljena, sva namesto sogovornikov postala v dveh, treh trenutkih obojestranske zaletavosti in nepremišljenosti tudi pravoslovna konkurenta. A to breme sva odložila. Kar pa se politične opredelitve tiče, nanjo gledam drugače kot očitno na to vprašanje gleda večina javnosti, in kot se zdi, tudi večina novinarjev. Meni se jasna politična opredelitev, ali ideološka, ali svetovno nazorska, ali filozofska, ali katerakoli mišljenjska, moralna ali etična nikdar ni zdela in se mi tudi danes ne zdi kakorkoli sporna za katerokoli javno funkcijo, tudi sodniško, zato tudi glede primernosti osebe za funkcijo ustavnega sodnika. O tem sem že pisal na splošno, pa tudi glede na nekdanjega ustavnega sodnika prof. Ribičiča in trenutnega sodnika Zobca. Želim tudi jasno poudariti, da sta že raba in razumevanje izraza politična opredelitev sporna. To je izmuzljiva oznaka. Poleg tega se beseda politika v slovenskem javnem prostoru precej neposrečeno uporablja. Ko se reče politika, se običajno misli v slabšalnem smislu izrazita strankarska pripadnost, morda celo strankarsko navijaštvo.

Ne da bi se opredeljevali do politike v širšem smislu, v tem primeru gre za popolno predanost kandidata politiki Janeza Janše in recipročno popolno predanost njegove stranke kandidaturam tega kandidata na vse najvišje pravniške funkcije.

Poglejte, v marsičem se mi načeloma zdi bolje, da je človek pri svojem osebnem odnosu do dnevne politike, do posameznih političnih osebnosti, do ideoloških konceptov in do svetovnonazorskih prepričanj do konca odprt in transparenten, kot pa da bi veljala druga skrajnost, da bi bil popolna uganka. Kajti prvo omogoča predvidljivost, omogoča večjo osebno odgovornost, predvsem zaradi prevzema večje ravni osebnega tveganja, in izpostavi posameznika še večji sili kritike njegovega dela in podpisanih stališč v prihodnje. Drugo, da je posameznik, ki je izvoljen na funkcijo ustavnega sodnika, popolna neznanka, pa je zame povsem nevzdržno. Še bolj, če je tudi ustavnopravno in pravnofilozofsko popolna enigma. In takšni posamezniki so že bili na ustavnem sodišču, takšni posamezniki ali posameznice so tudi danes na ustavnem sodišču. In da to ni v korist kakovosti odločanja ustavnega sodišča, je že prezentno. In sicer iz odločb ustavnega sodišča in iz ločenih mnenj nekaterih sodnic ali sodnikov, ne nazadnje tudi iz odločbe in mnenj, ki so nastala v nedavni zadevi Grims proti Mladini.

Iz katerih mnenj je to najbolj vidno?

Pritrdilno ločeno mnenje spoštovane sodnice dr. Špelce Mežnar me, ne drznem si biti neiskren glede tega, navdaja z močnim občutkom skrbi in ustavniškega nezaupanja do njenega ustavnosodnega dela.

Kaj je v odločbi ustavnega sodišča, ki je potrdila obsodbo Mladine nižjih sodišč, spornega?

Najprej želim poudariti, da so moje analize odločb ustavnega sodišča zelo redko osredotočene na rezultat, na končno odločitev. Kar me zanima in me mora zanimati, je predvsem argumentacijska pot, po kateri ustavno sodišče pride do neke odločitve. In tudi v primeru Grims proti Mladini, podobno kot v primeru enega izmed večjih madežev na odločbah ustavnega sodišča, v zadevi Prijatelj proti Mladini, kjer je šlo za enostavno ustavnopravno vprašanje, a je na koncu moralo posredovati evropsko sodišče za človekove pravice, je ta argumentacijska pot ustavnega sodišča, ki je bolj kot ne prevzem argumentacije rednega sodstva, zame do konca neposrečena.

Zakaj?

Dovolj je morda, če izpostavim samo dve točki, ki pa sta bistveni v argumentaciji. Prvo je razumevanje koncepta t. i. povprečnega bralca. Na področju medijev zagotovo ni mogoče govoriti o enem, enoznačnem konceptu povprečnega bralca. Različne vrste časopisov imajo različne tipe povprečnega bralca. Povprečni bralec časopisa Mladine je popolnoma neprimerljiv s povprečnim bralcem kakega rumenega, zabavljaškega, z estradništvom ukvarjajočega se časopisa ali revije. Zato mora biti mišljenje povprečnega bralca Mladine prilagojeno resničnemu tipu povprečnega bralca Mladine, ne pa kar nekemu abstraktnemu, generalnemu, vsem časopisom enakemu konceptu povprečnega bralca. To je prva kardinalna napaka v odločbi ustavnega sodišča. Druga pa je svoboda dostojnega, resnega, intelektualnega tiska, ki je tako eksistenčno pomembna za politično organizirano družbo, da je do konca nedopustno storiti to, kar so sodišča storila v tem primeru. Namesto da bi resno in prepričljivo presodila, kakšno je res bilo sporočilo tiste objave, kako je povprečen tip bralca Mladine res razumel objavo in kako je avtor objave res želel biti slišan pri bralcu, so to pripisali tej objavi, poudarjam besedo pripisali, kako naj bi jo tudi bilo mogoče razumeti, če bi jo razumeli na najbolj možen negativen način. To je pa konstrukcija dejanskih okoliščin, ne pa njihova pravna analiza. In že samo zaradi teh dveh značilnosti je po moji ustavniški presoji ta odločba ustavnopravno do konca neposrečena. In mislim, da bi morala biti razveljavljena na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Očitno smo prišli v stanje, da je treba vsako malenkost izrecno napisati na papir, ker sicer nismo prepričani, ali sploh obstaja. Celo pravico do čiste pitne vode smo izrecno zapisali v ustavo.

Namesto da bi sodišča razumela, da gre za kritiko politikovega dela, so to razumela kot nameren poseg v pravice njegovih otrok?

Niti to ne! Ko bi bilo vsaj tako. Niso se sploh ukvarjala s posegom v pravice njegovih otrok, pač pa v njegove lastne pravice. Naj ponovim in dopolnim. Namesto da bi sodnice in sodniki upoštevali, kdo so povprečni bralci Mladine, so si kar malo izmislili, kdo so povprečni bralci Mladine in jim pripisali nesposobnost razumeti, kakšno je res bilo sporočilo te objave. Namesto da bi upoštevali, kako je povprečen bralec res razumel to objavo, je sodišče pripisalo temu bralcu, da jo je razumel kot direktno povezovanje družine politika s tragično usodo otrok nacističnega generala Goebbelsa. In namesto da bi se sodišča morebiti res ukvarjala z vprašanjem zaščite otrok, so se ukvarjala z vprašanjem zaščite politika. Nevzdržno. Namesto da bi obravnavali politika kot celovito osebnost, so ga spet razdelili na njegov politični del in na njegov del družinskega očeta. Nevzdržno, ker je med obema tako močna stvarna povezava. In namesto da bi se ukvarjali s tem, kaj je avtor res želel sporočiti, so zapisali, da je s to objavo domnevno očitno želel šokirati bralca prav prek neposredne primerjave tragične usode Goebbelsovih otrok z otroki politika. Ni mi znan niti en bralec Mladine, ki bi objavo tako razumel. S spoštljivo zadrego in zaskrbljeno grenkobo pravim nevzdržnost na nevzdržnost.

Čas je tak tudi drugod. V ZDA se resno pogovarjajo o smiselnosti obstoja svobodnih, neodvisnih medijev.

Res je. V ZDA se po zaslugi novega predsednika že nekaj tednov pogovarjajo o tem, o čemer so se pogovarjali desetletja pred tem, preden je nastala knjiga Johna Stuarta Milla O svobodi, pred skoraj 200 leti torej. Pogovarjajo se o tem, ali so svobodni mediji res prispevek k demokraciji. In vsi ameriški mediji potem kot nekakšno misel meseca objavijo stavek nekdanjega predsednika Georgea Busha, ki pove to, kar je, če parafraziram, napisal Karl Marx na začetku svojega eseja o svobodi tiska, ali Thomas Erskine v eseju v bran svobodi tiska, ali kar je zapisal Thomas Jefferson – »boljše svobodni mediji brez vlade kot vlada brez svobodnih medijev«. O tem se pogovarjajo v ZDA, ki velja za rojstvo svobode izražanja. Ja, vse je očitno postalo neomejeno dovoljeno. Kot da je, parafrazirano, bog spet živ in je vse dovoljeno, nič več pa ni samoumevno ali očitno nevzdržno. To je grozno, tudi za pravo, ne le za antipolitiko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.