MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Družba

Živi ščit za Alep

Po balkanski poti v nasprotno smer

Pohodniki in mirovniki v okolici Podčetrtka

Pohodniki in mirovniki v okolici Podčetrtka
© Janusz Ratecki

»Čas je za akcijo! Ne moremo sedeti za prenosniki in nič narediti. Ne moremo piti kave in nič narediti. Dovolj imamo klikanja na žalostne in osuple obraze na Facebooku in pisanja ’to je tako strašno’ in ’tako smo nemočni’. Ne, nismo nemočni! Veliko preveč nas je! Gremo v Alep. Iz Nemčije v Alep, po t. i. begunski poti, le da v nasprotno smer.« Tako se začne manifest skupine Civil March for Aleppo, ki se je na pot odpravila 26. decembra lani in v začetku marca prečkala Slovenijo.

Alep je v Siriji, kjer že leta divja vojna med režimom Bašarja Al Asada (in šiitskimi milicami, Hezbolahom in Rusijo) ter odporniško »Svobodno sirsko vojsko« (in sunitskimi milicami). V mestu so boji potekali predvsem med letoma 2012 in 2016, ko je nadzor prevzela vladna stran.

Mirovniki načrtujejo prihod v Alep septembra, pred dnevi so prečkali Slovenijo, v katero so vstopili iz Avstrije in jo potem zapustili na slovensko-hrvaškem mejnem prehodu v Rigoncah, kjer so naleteli na rezilno žico in panelne ograje.

Jedro pohoda sestavlja nekaj deset pohodnikov, ki pa se jim v vsakem trenutku za določen čas ali pa za celotno pot pridruži, kdor želi. Če se pohodu niste pridružili v Sloveniji, to lahko mirno storite tudi v Bosni in Herecgovini ali pozneje. Zakaj? Pohodniki pravijo, da zato, ker imajo dovolj prepričevanja, da je vojna realnost in da za mir ni mogoče narediti nič. »To je naš odziv. Gremo v Alep. Kaj se bo zgodilo tam? Bodo šli nad nas z bombami? Si bodo upali? Mislite, da smo nori? Mi mislimo, da je noro sedeti in čakati, dokler vsi ne pomrejo. Ne čakajmo. Pojdimo tja in naredimo konec tej norosti.«

Gre za idejno sorodno akcijo, kot je bil »Živi ščit za Irak«, ki ga je leta 2003 organiziral nekdanji ameriški marinec Kenneth Nichols O’Keefe z namenom preprečiti ameriško invazijo na to državo. Namen akcije je bil z lastnimi telesi preprečiti bombardiranje posameznih lokacij v Bagdadu, a zaradi maloštevilnosti (sodelovalo je okoli 500 ljudi) in tudi drugih stvari glavnega namena ni dosegla. Toda tega je, ko nasproti stojijo vojska in interesi kapitala, težko doseči.

Morda enako pomemben namen, osveščanje o vojni in pozivanje k miru, pa je s takšnimi akcijami nedvomno dosežen. Če bi bile še bolj množične, bi bilo tudi vojn manj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.