MLADINA Trgovina

Borut Mekina

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Goljufanje s pomočjo države

Primer družbe Litostroj, ki že štiri leta zaposlenim ne plačuje socialnih prispevkov

Predsedniku vlade Janezu Janši je leta 2012 zasebni let z dopusta v Grčiji uredilo podjetje Gio. Podjetje je bilo v večinski lasti Miroslava Gnamuša, ta je še vedno direktor Litostroja Jekla, ki že štiri leta delavcem ne plačuje socialnih prispevkov. (Na fotografi ji je letalo, s katerim se je takrat peljal Janez Janša. Posneto je ob neki drugi priložnosti na letališču Portorož leta 2010.)

Predsedniku vlade Janezu Janši je leta 2012 zasebni let z dopusta v Grčiji uredilo podjetje Gio. Podjetje je bilo v večinski lasti Miroslava Gnamuša, ta je še vedno direktor Litostroja Jekla, ki že štiri leta delavcem ne plačuje socialnih prispevkov. (Na fotografi ji je letalo, s katerim se je takrat peljal Janez Janša. Posneto je ob neki drugi priložnosti na letališču Portorož leta 2010.)
© Milan Korbar

Litostroj Jeklo svojim zaposlenim že več let ne plačuje socialnih prispevkov, ne za zdravstveno in ne za pokojninsko zavarovanje. Informacijo o tem neverjetnem primeru je prvi že decembra lani za RTV Slovenija omenil Zlatko Hernčič, sekretar Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI) iz Ljubljane, zdaj pa so jo za nas potrdili tudi zaposleni v Litostroju, delavci in direktor Litostroja Miroslav Gnamuš. Prav tako so neplačevanje priznali in očitno tudi dovoljevali v slabi banki (DUTB), ki je največji lastnik podjetja, in na Finančni upravi (Furs), ki sicer zdaj zaradi tega zahteva stečaj.

Obseg neplačanih socialnih prispevkov je neverjeten – kot da se v zadnjih desetih letih, odkar smo za te primere prvič slišali, ni nič spremenilo. Primerom, kot je Vegrad, SCT ali Steklarska nova, se zdaj pridružuje še Litostroj. Minuli teden so sicer nekateri omenjali, da podjetje prispevkov ni plačalo že dve leti, a na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) so nam potrdili, da Litostroj prispevkov ne plačuje že skoraj štiri leta. Litostroj Jeklo, so nam odgovorili, leta 2013 ni plačal prispevkov 556 zaposlenim, leta 2014 ni plačal prispevkov 211 zaposlenim, leta 2015 in verjetno tudi leta 2016, za katero še nimajo podatkov, pa še vsakič okrog 180 zaposlenim.

Ko so ta teden novinarji Kanala A o primeru Litostroj za komentar prosili predstavnike političnih strank, so seveda dobili kritične izjave, uperjene predvsem proti slabi banki, s katerimi so politiki izražali predvsem svojo skrb nad socialnimi posledicami za delavce. »Katastrofa, katastrofa, katastrofa,« je bil presenečen Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD, »če ne že zaradi drugega, morajo zaradi tega glave leteti.« »Katastrofa,« je dejal vodja poslanske skupine Združena levica Luka Mesec. »Zakaj DUTB enostavno ne ukinemo?« se je vprašal. Matej Tonin (NSi) pa se je spomnil svojega prekarnega obdobja: »Jaz sem bil espejevec. Ko sem prepozno plačal 15 evrov, mi je Furs nemudoma poslal opomin pred izvršbo.« A primer je bolj zapleten.

Paradoks tega in očitno tudi še nekaterih drugih največjih primerov neplačevanja socialnih prispevkov je, da se praksa vsem neposredno vpletenim splača. To je tudi glavni razlog, zaradi katerega so še celo delavci Litostroja vsa ta leta molčali, poleg seveda vodstva Litostroja, Slabe banke ali Fursa. Še bolj paradoksalno je, da naj bi neplačevanje prispevkov zaposlenim koristilo. Tako trdijo celo državne institucije. Delavci Litostroja namreč ne bodo prikrajšani za delovno dobo, saj je Litostroj na Furs pošiljal podatke o dolgu – tako imenovane REK-obrazce. To pomeni, da se zaposlenim delovna doba šteje. Zelo verjetno pa zaposleni tudi ne bodo prizadeti zaradi nevplačanih vsot.

Razlaga gre takole. V primerih, ko nekemu delavcu teče delovna doba, hkrati pa na njegovem računu, kjer bi morali biti vplačani zneski za pokojnino, zeva praznina, ZPIZ teh let ne more upoštevati pri izračunu višine pokojnine. Da se tega zavedajo tudi zaposleni, nam je priznal predstavnik delavcev Alan Bašanovič, ta paradoks pa so nam potrdili tudi na ZPIZU, kjer pojasnjujejo: »V določenih primerih, predvsem ko se delavcem izplačuje plača v višini minimalne, je za zavarovanca celo ugodneje, da se mu ta ne upošteva, saj nizka višina plače zmanjšuje tudi višino pokojninske osnove, od katere se odmeri pravica do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, v določenih primerih tudi pravica do družinske ali vdovske pokojnine.«

Neplačevanje socialnih prispevkov je v Sloveniji zavestna, načrtna in dobro organizirana praksa, pri kateri sodelujejo tudi državne institucije.

Zaposlenim z daljšo delovno dobo, ki so v preteklosti imeli relativno višje plače, se torej splača, če jim delodajalec ne plačuje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. A ker nobeno kosilo ni zastonj, na koncu razliko plača država. Samo Litostroj je s tem ravnanjem obe socialni blagajni v zadnjih štirih letih po naših izračunih prikrajšal za okrog 4,5 milijona evrov. Pri čemer Litostroj ni edini tak primer. S Fursa so nam poslali trenutno evidenco, iz katere izhaja, da znaša skupni dolg podjetij do pokojninske in zdravstvene blagajne skoraj 395 milijonov evrov. Ta dolg se resda zmanjšuje, a razmeroma počasi, kar kaže, da posebne »motivacije« za izterjavo in plačevanje teh prispevkov ni.

Dosedanji argumenti – od tistih, da gre pri tej praksi za individualno kazensko odgovornost posameznih direktorjev, ki nimajo socialnega čuta, do tega, da imajo na Fursu zastarel informacijski sistem – so torej zgolj ena plat odgovora na vprašanje, zakaj je neplačevanje socialnih prispevkov v Sloveniji tako razširjeno. Prej kaže, da gre za sistemski problem in za prakso, ki je zavestna, načrtna in dobro organizirana. Lidija Jerkič, predsednica SKEI, recimo pravi, da v mnogih državah, recimo v Avstriji, velja avtomatizem: »Če niso prispevki plačani tri mesece, se po uradni dolžnosti sproži stečaj. Pri nas pa gre za kombinacijo čakanja, da se bo problem nekako rešil ali da bo od nekod prišel čudežni investitor,« razlaga. Največja ironija pa seveda je, da v Sloveniji pri neplačevanju prispevkov pomagajo tudi državne institucije.

Miroslav Gnamuš in Janez Janša leta 2007 ob praznovanju 60-letnice Litostroja. Leto zatem je Gnamuš izvedel menedžerski prevzem Litostroja – Janša ga tedaj v svoji vojni proti tajkunom ni omenjal.

Miroslav Gnamuš in Janez Janša leta 2007 ob praznovanju 60-letnice Litostroja. Leto zatem je Gnamuš izvedel menedžerski prevzem Litostroja – Janša ga tedaj v svoji vojni proti tajkunom ni omenjal.
© Roni Kordiš, HAD

Te sicer načeloma sodelovanje v teh primerih zanikajo. »Lahko pa zagotovimo, da dogovor s Finančno upravo o tem, da se prispevki ne bi plačevali, ni mogoč. Nikoli ni z nikomer obstajal tak dogovor,« so nam recimo ta teden kategorično odgovorili s Fursa. Pri čemer so verjetno pozabili vsaj na primer Steklarske nove, kjer je leta 2009 še celo okrožno državno tožilstvo v Celju ugotovilo, da je odlog plačevanja prispevkov dovolila celjska izpostava davčne uprave. Isto velja tudi za Litostroj. Litostroj prispevkov ni plačeval od leta 2013. A je Furs prvi predlog za stečaj vložil šele lani poleti. Nato je predlog umaknil, ko naj bi se našel neki čudežni nemški vlagatelj – delavci so v tem primeru na Furs poslali pismo, v katerem so jim povedali, da se neplačanih prispevkov zavedajo in prosijo, da se podjetje ne pošlje v stečaj. Kar dokazuje, da je dogovor s Fursom mogoč.

V primeru Litostroja je sicer takšnih naključij še več. Neplačevanje socialnih prispevkov ni edino področje, kjer so državne institucije de facto družbi pogledale skozi prste. Aktualni direktor Miroslav Gnamuš je ta teden v sporočilu za javnost poskušal dokazati, da so se težave začele zaradi nekooperativnosti bank, predvsem zato, ker naj bi Abanka leta 2013 prenehala odobravati jamstva za izvozne posle. A dejstvo je, da je podjetje zašlo v težave po tem, ko so leta 2008 štirje menedžerji, z Gnamušem na čelu, izvedli menedžerski prevzem, pri čemer so podjetje zadolžili s še dodatnim 7,1-milijonskim posojilom. Predvsem Gnamuš je imel po tem skoraj nepredstavljivo srečo. Ne zgolj zato, ker ga noben politik ni javno izpostavil kot tajkuna. Tudi tedanji predsednik vlade Janez Janša ga v svojem protitajkunskem boju ni omenjal.

Gnamuš ne plačuje socialnih prispevkov, podjetje je zadolžil z menedžerskim prevzemom, podjetje spravil skozi prisilno poravnavo, a še naprej ostaja njegov direktor.

Čeprav so bile slabe terjatve prenesene na slabo banko, čeprav je slaba banka leta 2015 na prošnjo Gnamuša terjatve odkupila, kar pomeni državno pomoč Litostroju, čeprav je podjetje leta 2014 šlo skozi prisilno poravnavo, po kateri so recimo navadnim upnikom obljubili le 20-odstotno plačilo, čeprav v tem času podjetje ne plačuje socialnih prispevkov in delavce plačuje prek računov iz tujine, kot nam je uspelo izvedeti – Gnamuš ostaja direktor podjetja. Vsak mesec prejme 7822 evrov bruto plače, sodeč po zadnjem letnem poročilu, prejema pa tudi letni regres. Koliko milijonov evrov je to podjetje doslej že stalo družbo? A zgodba se tukaj še ne konča. Gnamuš sedaj, ko Furs zahteva vnovičen stečaj, predlaga novo prisilno poravnavo, v kateri bi novim upnikom plačal le 30 odstotkov dolga.

Želi si, da bi Litostroj odprodal po delih ali da bi nekomu oddal kar celotne proizvodne zmogljivosti Litostroja Jekla. A komu? Ta teden je Gnamuš v pogovoru za Dnevnik kot najresnejšega interesenta omenil podjetnika Ljubomira Gajića, ki je na naslovu Litostroja že ustanovil podjetje »Litostroj Specialna livarna«. Toda Gajić in Gnamuš se zelo dobro poznata, saj sta bila nekdanja direktorska sodelavca v podjetju Litostroj Ulitki. Bi zdaj, po vsej tej kalvariji, po tem, ko je litostrojska avantura javne finance in upnike stala že na milijone evrov, Gnamuš ostanke podjetja prodal »sebi«?

Lahko zgolj domnevamo, da je treba imeti za takšne poteze močno podporo. To Gnamuš nedvomno ima. Potem ko je izvedel menedžerski prevzem Litostroja, se je začel ukvarjati tudi z zasebnim letalstvom. Bil je glavni lastnik podjetja Gio Letalstvo, ki je imelo to srečo, da je v času druge Janševe vlade skorajda izključno opravljalo službene prevoze predsednika vlade in njegovih ministrov. Še več, leta 2012 smo v Mladini pisali o nenavadnem dogodku, ko se je Janez Janša z dopusta v Grčiji vrnil z zasebnim letalom. Ta let, ki ga je Janša plačal šele potem, ko smo o primeru pisali mediji, mu je uredil prav Gnamuš oziroma njegovo podjetje Gio Letalstvo. Ki ga je Gnamuš poslal v stečaj, potem ko je s političnega prizorišča odšla tudi druga Janševa vlada.

Morda pa je to tisti odgovor na vprašanje, ki nam ga je postavil sekretar sindikata SKEI Hernčič: »Kako to, da jaz od finančne uprave dobim že naslednji mesec opozorilo pred izvršbo, če za en mesec zamudim s plačilom RTV-naročnine?«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.