MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Družba  |  Intervju

Jošt Jakša, gozdar in gasilec

»Prost dostop do zasebnih gozdov je civilizacijski dosežek, ki pa nam ne podeljuje pravice do neprimernega obnašanja v njih«

Osrednji nalogi Jošta Jakše sta skrb za 60 odstotkov Slovenije in vodenje organizacije z več kot 160 tisoč člani. Že nekaj let igra eno glavnih vlog v skrbi za slovenske gozdove, ki pokrivajo skoraj dve tretjini površine države. Poklicni gozdar, ki je vrsto let vodil Zavod za gozdove Slovenije, je na pobudo kmetijskega ministra Dejana Židana leta 2013 sprejel bolj pisarniško delo – postal je direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Istega leta je bil izvoljen tudi na položaj predsednika Gasilske zveze Slovenije, največje organizacije v državi, ki združuje več kot 160 tisoč članov in ki v javnosti uživa tudi daleč največji ugled. Sam je član Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto.

Ker ste gozdar in gasilec, morate ob gozdnih požarih doživljati prav posebne občutke.

V bistvu so bili ravno gozdni požari tisti, ki so me pripeljali v gasilstvo. Ko sem bil otrok, sem doživel dva požara pri sosedih in od takrat sem imel pred ognjem precejšen strah. Ko pa sem postal vodja službe za varstvo gozdov, so gozdni požari postali neizogiben del mojega dela. Zato sem se leta 1995 pozno, pri starosti 33 let, pridružil prostovoljnim gasilcem.

Seveda se pri gozdnih požarih porajajo mešani občutki. Grozljivo je zavedanje, da v plamenih izginja ekosistem, ki je nastajal 50 ali več kot 100 let, in da bo moralo preteči najmanj 30 let, da se bo območje povrnilo v vsaj približno podobno stanje. A v vsej tisti grozljivi nesreči je mogoče videti tudi plemenitost ljudi, ki tvegajo življenje, da rešujejo tuje premoženje.

Letos se je že precej zgodaj začela sezona požarov v naravi. Je to slaba napoved za naprej?

Niti ne. V naših podnebnih razmerah imamo dva izrazita vrhova požarov v naravi. Prvi je navadno prav februarja in marca. Navsezadnje je slovensko ime za marec z razlogom sušec. Pomanjkanje padavin in burja, ki pospešuje izsuševanje zemlje in gorljive organske mase, na Primorskem in na Krasu pomenita obilico hitro vnetljive suhe trave. Je pa res, da se v tem času večinoma pojavljajo pritalni gozdni in travniški požari. Pri drugem vrhu, julija in avgusta, pri visokih temperaturah in nizki relativni zračni vlagi večkrat nastanejo vršni požari, ki so bistveno zahtevnejši za obvladovanje in škodljivejši za naravo.

Pa je lahko požar za gozd tudi koristen?

V našem okolju je gozdni požar zagotovo motnja. V visokogorju in na višjih zemljepisnih širinah pa je požar pravzaprav pogoj za obnovo gozda. Zaradi podnebnih razmer je razgradnja drevesnega odpada tam tako rekoč nemogoča, nabere se ga tudi po več kot meter. Ko strela ta naloženi material zaneti, vse skupaj pogori in šele takrat se sploh lahko sprostijo hranila, spravljena v njem. Nekatere vrste storžev se odprejo in izvržejo seme šele takrat, ko gre čeznje ogenj. V Skandinaviji in Kanadi imajo celo predpisane gozdne požare za obnovo gozdov.

Torej gozd namerno požgejo?

Z namenom obnove. Nadzorovani požigi se dogajajo tudi južneje, na primer na Korziki, kjer požar načrtno sprožijo v obdobju, ko ni velike nevarnosti, da bi ušel izpod nadzora, in ga spremljajo in nadzirajo usposobljene enote gasilcev z ustrezno tehniko, zato da v obdobju z največjim tveganjem v gozdu ni toliko materiala, ki se hitro vžge. Deblo se ne vžge tako hitro, sploh če okoli sebe nima dodatnega gorljivega materiala.

Veljate za strokovnjaka za gašenje gozdnih požarov. Kaj so ključni elementi, na katere je treba biti pozoren?

Ker sem gozdar, moram reči, da je na prvem mestu načrtovanje preventive. Pomembno je na primer načrtovanje ustrezne sestave drevja. Iglavci na splošno zagorijo veliko hitreje kot listavci. Pomembna je ustrezna požarna infrastruktura, na primer ceste, obračališča … Pomembno je obveščanje oziroma osveščanje ljudi o požarni nevarnosti.

Pri samem gašenju pa je na prvem mestu skrb za varnost ljudi. Tuja literatura je jasna. Prva stvar po prihodu interventnih enot na teren je zagotovitev in načrtovanje poti za hitro evakuacijo. Občutek v bližini gozdnega požara je strašljiv. Vse bobni. Plameni lahko segajo tudi 20 metrov nad krošnje. Takrat ni herojstva, takrat je razum tisti, ki te spodbudi k umiku, saj je to edino razumno dejanje.

Nujno je dobro poznavanje terena. Večje požare na Krasu pridejo gasit gasilci iz vse Slovenije, lahko tudi iz Prekmurja, in dobro sodelovanje z lokalnimi gasilci in drugimi krajevnimi prebivalci je izjemnega pomena. Dobro je treba poznati tip požara in vremenske razmere, teren in njegove posebnosti. Vodja intervencije mora imeti cel kup informacij in se zelo hitro odločati. Zavedati se je treba, da lahko pošlje ljudi v smrt. To ni otroška igra. Požar se lahko ob primernem vetru širi tudi s hitrostjo nekaj sto metrov na minuto. Ne gre le za varovanje življenj. Vsak gasilec v težavah pomeni, da se morajo drugi gasilci ukvarjati z reševanjem tovariša in pri tem tvegati življenje.

Kateri gozdni požar vam je najbolj ostal v spominu?

S podnebnimi spremembami postajajo gozdni požari vse pogostejši. Največji, ki se ga spomnim, je divjal na Trstelju na Krasu leta 2006. Tudi sam sem dva dneva sodeloval pri gašenju. Takrat je zgorelo 700 hektarjev gozda, vsega skupaj pa je ogenj zajel tisoč hektarjev površine. Zgorel je tako rekoč ves hrib.

Si je narava že opomogla?

Narava zelo hitro priskrbi zeleni pokrov. Nekatere vrste gliv in nekatere vrste žuželk se pojavljajo celo izključno na zoglenelih deblih in nikjer drugje. Nikakor pa to še ni gozd. Za to bo potrebnih vsaj še nekaj desetletij. Za gozd, ki bi lastniku zagotavljal donos, pa kar 60 let. Gledanje na gozd kot izključno na ekosistem je deloma deviantno. V ozadju je lahko lastnik, ki mu je gozd zagotavljal preživetje.

Ali gozd sploh kdo zavaruje?

Teoretična možnost za državno sofinanciranje zavarovalnih premij obstaja, a stroški zavarovanja so še vedno tako visoki, da ga ni junaka, ki bi se odločil za zavarovanje gozda. Preprosto je tveganje manjše od stroška. Morda bi se izplačalo, če bi šlo za kakšne posebne gozdove, v katerih bi bil donos na kubični meter lesa 500 ali 600 evrov. Pri povprečnem donosu od 50 do 60 evrov na kubik pa to ekonomsko ni smiselno.

Kaj opredeljuje vrednost gozda? Zakaj so v ceni lesa tako velike razlike?

Z gozdarskega vidika sta za kakovost gozda ključna potencial rastišča, ki se odraža v letnem prirastu, in seveda drevesna sestava in s tem povezana možnost rabe lesa. Ali gre za sto kubičnih metrov drv ali pa za 600 kubičnih metrov visoko vrednega lesa na hektar gozda. Seveda so pomembni tudi stroški spravila lesa, saj ti lahko onemogočijo rentabilno izkoriščanje še tako dobrega gozda.

Katere vrste dreves so najbolj zaželene?

V naravni sestavi slovenskih gozdov prevladuje bukev. Sestavljala naj bi kar okoli 35 odstotkov lesne zaloge. Sledi ji smreka s približno osmimi odstotki v naravni sestavi, a s 30 odstotki v realnosti. Pred lubadarjem je dosegala celo 32-odstotni delež. Smreko so v preteklosti na veliko forsirali, ker praviloma zagotavlja najvišje donose. Smreke imajo hiter prirast, les pa ima izjemno dobre tehnološke lastnosti. Včasih jih je bilo veliko laže žagati kot na primer les bukve ali hrasta. Tudi danes je smreka pri lastnikih še vedno najbolj zaželena drevesna vrsta. Se pa krepi zavedanje o pomembnosti uravnotežene sestave gozdov. Gozdovi, ki so bliže naravni sestavi, so odpornejši. Kje lubadar napada smreke? Predvsem tam, kjer smo jih umetno naselili zunaj njihovega naravnega okolja, na primer v okolici Postojne, kjer niso najbolje prilagojene naravnim razmeram rastišč.

Zelo zaželen je tudi javor, ki dosega visoke cene. Zlasti to velja za javor, katerega tekstura lesa ima posebno obliko, pravimo mu rebraš in dosega ceno tudi do 9700 evrov na kubični meter. Je pa ravno bukev, ki je je v naših gozdovih največ, po mojem mnenju drevesna vrsta prihodnosti, in sicer iz dveh razlogov. V fazi rasti in prilagajanja rastiščem je izjemno plastična, poleg tega je zaradi novih tehnologij predelave lesa iz nje mogoče izdelati lepljene izdelke, ki so za 30 odstotkov lažji od smrekovih pri enakih mehanskih lastnostih. Tu pa so še številne nove možnosti izrabe bukovega lesa.

Občutek v bližini gozdnega požara je strašljiv. Vse bobni. Plameni segajo tudi 20 metrov nad krošnje. Takrat ni herojstva, takrat je razum tisti, ki te spodbudi k umiku.

V zadnjem času pogosto beremo novice o dražbah hlodov, ki dosegajo neverjetne zneske. Kaj je na teh hlodih tako posebnega?

Izkušen gozdar ob poseku vsekakor prepozna kakovost lesa. Pri smreki dosega najvišjo ceno tako imenovani resonančni les z enakomerno, gosto rastjo in brez grč. Letnice morajo biti zbite, vsaj šest letnic na centimeter. Pri javorju rebrašu je ob prerezu vidna posebna tekstura lesa, ki ga lahko uporabijo za izdelavo furnirja in ga nato vgradijo v prestižne avtomobile in jahte. Tudi če zanj plačajo devet tisoč evrov na kubik, bo ta les po predelavi vreden celo desetkrat več.

Pa je mogoče načrtno gojiti taka drevesa?

Pri smreki kakovosti ni mogoče zagotoviti, je pa mogoče z zagotavljanjem ustreznih razmer povečati verjetnost zanjo. Pri rebrašu pa je bolj ko ne treba imeti srečo s kombinacijo genetike in okolja. Če bi obstajal preprostejši način, tudi ne bi dosegal tolikšne cene. Rekordni javor sploh ni rastel v gozdu, temveč 50 metrov od domačije sredi travnikov. Lastnik ga je hotel posekati za drva. K sreči je revirni gozdar prepoznal kakovost lesa in lastnik je nazadnje zanj dobil skoraj 16 tisoč evrov.

Upam, da je gozdar dobil svoj delež.

Poglejte, mi samo opravljamo svoje delo. Osebno vam zagotavljam, da ne bi vzel ničesar. Največje zadovoljstvo mi pomeni to, da je moja stroka prepoznala vrednost. Tega osebnega zadovoljstva ni mogoče nadomestiti z denarjem. Enako kot pri gasilcih.

Kako je ob vseh vaših poklicnih deformacijah videti sprehod po gozdu?

Ogromno prostega časa preživim v gozdu. Čeprav sem po poklicu gozdar, na sedanji funkciji večino časa prebijem po raznih pisarnah na sestankih. Vsak gozdar malo drugače hodi po gozdu. Moje oko opazi stvari, ki jih vaše ne bo. Tako je kot z vsakim poklicem. Slavist takoj opazi slovnično napako. Gradbenik bo takoj opazil napake pri gradnji. Tudi gozdar bo hitro opazil morebitne pomanjkljivosti, na primer zanemarjenost. A še vedno lahko uživam v drobnih stvareh. Prej opazimo živali, na primer srno v daljavi ali lubadarko na deblu.

Nabirate gobe?

Če med sprehodom najdem še kakšnega jurčka, ga z veseljem poberem. A vedno se je treba zavedati, da smo v gozdu dvakrat gostje. Prvič smo gostje v občutljivem ekosistemu, ki potrebuje svoj mir, drugič pa smo gostje v nepremičnini. Če bi prišli k meni domov in se grdo obnašali, bi vam pokazal vrata. V gozdu se to žal zgodi bistveno premalokrat. Prost dostop do zasebnih gozdov je civilizacijski dosežek, ki pa nam ne podeljuje pravice do neprimernega obnašanja v njih. Kar se tiče gob in drugih gozdnih plodov, sta dva kilograma na dan na osebo, kolikor je zdaj veljavna omejitev, več kot dovolj.

Ravno te dni je veliko prahu dvignil predlog za prepoved nočnih aktivnosti v gozdovih. Kakšno je vaše mnenje?

Predlog je bil podan na posvetih o sobivanju ljudi in divjadi. Gozdne živali, predvsem srnjad in jelenjad, se prehranjujejo v tistih delih dneva, ko se noč prelevi v dan in ko se dan prelevi v noč. In ker so prežvekovalci, zatem potrebujejo mir za prebavo. Če jih takrat zmotite z motornimi sanmi ali motornimi štirikolesniki, če so v gozdu tekači ali pa če gobarji z lučko še v mraku prečesavajo tla, da jih ne bi kdo prehitel do tistega jurčka, potem vznemirjamo živali in te po nepotrebnem porabljajo energijo za beg. Če žival porabi več energije, mora pojesti več hrane. S tem predvsem v zimskem času nastane nepotrebna škoda na drevju. Gozdu je treba pustiti, da si odpočije. Le tako ga bomo lahko trajnostno ohranjali. Pred gozdovi so zelo veliki izzivi. Lastniki in družba od njih pričakujejo vedno več, sočasno pa podnebne spremembe povzročajo zamenjavo drevesnih vrst, prihod novih škodljivcev in vedno pogostejše naravne ujme. Tam, kjer imamo vpliv, bi morali gozd karseda varovati.

So posledice podnebnih sprememb v slovenskih gozdovih dejansko že opazne?

So. Lep primer je lubadar. Do leta 2002 je bila največja letna količina posekanega drevja zaradi lubadarja 200 tisoč kubičnih metrov. Leta 2003 smo imeli hudo sušo in leta 2005 je količina narasla na 750 tisoč kubičnih metrov. Lani, po žledu in visokih temperaturah – dva milijona kubičnih metrov posekane smreke zaradi lubadarja, to je tretjina letnega poseka. Žuželke in glive se zelo hitro odzovejo na drobne spremembe. Lanski julij je bil za tri stopinje toplejši od dolgoletnega povprečja. To pomeni več razvojnih ciklov, hitrejši razvoj, manjšo smrtnost lubadarja. Pojavljajo se škodljivci, s katerimi do zdaj nismo imeli opravka. Na Krasu pri črnem boru na primer opažamo, da je ena od vrst gliv, ki je bila sicer vedno prisotna na iglicah in je bila do sedaj neškodljiva, zaradi vodnega stresa drevesa postala patogena tako, da drevesu začenja škoditi. Padavin je sicer približno enako, a so drugače razporejene. V nekaterih obdobjih padejo ogromne količine, sledijo pa daljša sušna obdobja. To za rastline ni dobro.

Je gozd, za katerega skrbimo z namenom gospodarjenja, sploh še naravno okolje?

Če gledava zakonske definicije, je. Če pa sva ekološko dlakocepska, ni. Naravno okolje je v tem primeru predel pragozda, ki meri vsaj nekaj tisoč hektarjev, ki ima okoli sebe nekaj tisoč hektarjev varovalnih območij in ki človeškega vpliva ni občutil že vsaj 200 let. Vsekakor pa so slovenski gozdovi najbolj ohranjen del našega ekosistema, pri ohranjanju biotske pestrosti smo med vodilnimi v Evropi. V času Valvasorja je imela Slovenija 22-odstotno gozdnatost, sredi 19. stoletja je bilo z gozdom poraščenih 37 odstotkov zemljišč, danes je delež gozda 60-odstoten. Za to je zaslužnih več dejavnikov. Od načrtnega pogozdovanja Krasa do opuščanja kmetovanja in množičnih selitev v mesta ter izrabe drugih energetskih virov, ki so oklestili potrebo po lesu za kurjavo.

Ali je 60-odstotna gozdnatost nekaj, na kar smo lahko ponosni? Pri tistih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, je čutiti zaskrbljenost zaradi zaraščanja kmetijskih zemljišč.

Smo ponosni, ne želimo pa si nadaljnjega zaraščanja. Ne želim si živeti v gozdni džungli. Treba je krepiti funkcije sedanjih gozdov in izboljševati njihovo kakovost. Treba se je zavedati, da je Slovenija kljub velikemu deležu gozda na mednarodni ravni še vedno majhen igralec in da večjim državam kljub temu nikakor ne moremo konkurirati po količini lesa. Zato nimamo druge možnosti, kot da primerjalno prednost iščemo v kakovosti lesa.

V zadnjem času se v Sloveniji povečuje poraba lesa za ogrevanje. Je to z vašega vidika dobro ali slabo?

Izkoriščati za ogrevanje lesno maso, ki bi jo lahko izkoriščali kakorkoli drugače, je barbarsko dejanje. Nastane pa pri izdelavi lesenih izdelkov z največjo dodano vrednostjo veliko lesnih odpadkov, tudi do 80 odstotkov vhodne količine lesa. Del teh odpadkov lahko porabimo na različne načine, za sicer neuporabni del pa je smiselna raba v energetske namene. So pa tudi pri energetski izrabi lesa velike razlike. Navadni štedilniki na drva v starih hišah imajo približno 40-odstotni izkoristek, sodobni ogrevalni sistemi na lesno biomaso pa dosegajo do 95-odstotne izkoristke. Tudi izpusti prašnih delcev in drugih onesnaževal so neprimerljivi. Skratka, energetska izraba lesa kot obnovljivega vira je smiselna, a šele kot zadnja možnost, in še to le pri rabi v napravah z visokim izkoristkom.

Je pa treba energetsko izrabo lesa pametno načrtovati. Ne sme se nam zgoditi, da zgradimo ogromne naprave, nato pa ugotovimo, da ne moremo zagotoviti dovolj energenta. Zelo me boli, da mora ljubljanska toplarna, ki na leto kot primes indonezijskemu premogu pokuri približno 70 tisoč ton lesnih sekancev, ta les uvažati iz Hrvaške in Bosne. Upam, da bo novo državno gozdno podjetje to s koncentracijo ponudbe lahko spremenilo.

Imam še nekaj gasilskih vprašanj. Koliko gasilskih veselic na leto obiščete?

Malo. Ni časa. Načeloma na veselice niti ne hodim, pridem pa, če je veselica povezana s praznovanjem visoke obletnice gasilskega društva. A grem navadno hitro domov. Veselic je po Sloveniji toliko, da je nemogoče ustreči vsem.

Gozdovi, ki so bliže naravni sestavi, so odpornejši. Kje lubadar napada smreke? Predvsem tam, kjer smo jih umetno naselili zunaj njihovega naravnega okolja.

Vsaj v mestih se gasilskih veselic drži sloves poceni zabave s slabo glasbo, veliko alkohola in občasnim pretepom. Smo krivični?

V preteklosti je bilo tega precej. V gasilski zvezi in na lokalnih ravneh si prizadevamo uveljaviti prepričanje, da so gasilske veselice predvsem dogodki, ki lokalnim gasilskim društvom omogočajo zagotovitev sredstev za delovanje. In če je dogodek na nizki kulturni ravni, to zagotovo ne privabi veliko ljudi.

Večkrat me v kakšnem majhnem slovenskem kraju preseneti megalomanski gasilski dom. So taki gasilski domovi predimenzionirani? So postali nekakšen statusni simbol lokalnih skupnosti?

Zavedati se morate, da je slovensko gasilstvo svetovni fenomen. Ne gre samo za intervencije, gasilski domovi so na podeželju, poleg cerkva in lokalnih gostiln, pogosto središče lokalne skupnosti. V marsikaterem je večnamenska dvorana za različne dogodke, na primer uprizoritve krajevnega gledališkega društva, koncerte pihalnega orkestra … Ne bom pa rekel, da morda kdaj velik in bleščeč gasilski dom ni tudi statusni simbol. A večinoma gre zgolj za odraz potreb skupnosti. Gasilci načeloma nimamo toliko denarja, da bi si lahko gradili drage statusne simbole.

V remizi Ljubljanskega potniškega prometa so imeli v zadnjih mesecih dva požara na električnih vozilih. Koliko so gasilci pripravljeni na pričakovani razmah rabe električnih vozil? Ali ta pomenijo poseben izziv pri gašenju?

Ne gre samo za električne avtomobile. Gasilci se neprestano spoprijemamo z veliko različnimi izzivi, povezanimi z napredkom v tehnologiji. Tak primer je bil prihod zračnih blazin v avtomobile. Gasilca lahko zračna blazina, če se sproži ob intervenciji, tudi ubije. Poseben izziv je gašenje požarov na sončnih elektrarnah. Tudi pri lunini svetlobi se tvori napetost. Pogosto so posamezne solarne plošče neustrezno povezane med seboj in jih ni mogoče posebej izklapljati. Napetosti, ki nastanejo, so dovolj visoke, da lahko gasilca ob gašenju z vodo ubijejo. Okviri plošč so praviloma iz aluminija. In ko začne aluminij, ki je lahka kovina, goreti, nastajajo temperature, višje od 2000 stopinj Celzija, pri katerih voda v hipu razpade na kisik in vodik, zato gašenje z vodo ne pride več v poštev. Ko taka plošča dogori in zdrsne s strehe, lahko zajadra več deset metrov in komu odbije glavo.

Kot ugotavljajo v ZDA, je gašenje novih stavb, v katere je vgrajenih ogromno plastičnih materialov, izjemno zahtevno zaradi nastajanja strupenih snovi, ki se vežejo na zaščitno obleko. Brez rednega ustreznega čiščenja teh oblek se pri gasilcih lahko poveča tveganje za nastanek nekaterih vrst rakov.

Izkoriščati za ogrevanje lesno maso, ki bi jo lahko izkoriščali kakorkoli drugače, je barbarsko dejanje.

Kljub temu se zdi, da smo kot družba dosegli pomemben napredek pri preprečevanju požarov in zagotavljanju ustreznih protipožarnih standardov. Se to kaže v zmanjševanju števila požarov?

Ne. Drži sicer, da se varnostni standardi v napravah izboljšujejo, a se hkrati število naprav, ki so pod napetostjo, zelo povečuje. Število požarov je že več let na približno enaki ravni. Najpogostejši razlog sicer niso tehnične napake, temveč nepazljivost in neupoštevanje navodil.

Torej gasilci zlahka ostajajo v formi?

Zadostno število pozivov je nujno za operativno usposobljenost, predvsem psihično. Vsak poziv je vedno nesreča nekega človeka. Hkrati pa je ravno vsak poziv tudi tisti trening, ki gasilca vzdržuje v psihofizični kondiciji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.