MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Sodobna kolaboracija

V tokratni Mladini objavljamo izredno nenavadno pismo, dejansko gre za grožnjo državi oziroma vladi. Pismo je oktobra lani poslal guverner Boštjan Jazbec na finančno ministrstvo, v njem pa grozi finančnemu ministrstvu z novo dokapitalizacijo NLB, če država ne bo prodala te banke: »Če NLB ne bo prodana, vas prosimo za odgovor na vprašanje, na kakšen način bi država zagotovila dodatno vplačilo v delniški kapital NLB, če bi se za to izkazala potreba.« Potreba po dokapitalizaciji je izmišljena, lažna. NLB ne potrebuje dokapitalizacije, kapitala ima celo preveč.

Dokler ni dokazov, da so guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca dejansko podkupili tisti, ki bi lahko imeli koristi od dokapitalizacije – kupci, posredniki, lobisti –, bomo to možnost zavrnili. Guverner je sicer osrednja oseba v kriminalistični preiskavi, kaj je vodilo Banko Slovenije k prirejanju globine bančne luknje. Če bi se sumi potrdili, gre za oškodovanje premoženja v višini 1,55 milijarde evrov. TEŠ 6 in Patria in Drugi tir, tri najbolj sumljive investicije v sodobni Sloveniji, skupaj ne bodo za toliko preplačani, kot je bila zaradi izkrivljene metodologije Banke Slovenije previsoko ocenjena in poplačana domnevna bančna luknja.

A vrnimo se k Jazbecu. V tem trenutku nimamo nobenih dokazov, da je njegovo ravnanje posledica podkupovanja. Če torej ni tega, če ne gre za denar – kako se reče tej predanosti, ko deluješ v korist nekih tujcev, ki so te morda očarali, ki ti dajejo občutek pomembnosti, za ceno koristi lastne nacije in države? Je to kolaboracija? Ali pa je to tista druga, taktična kolaboracija – ko tako ravnaš, ker pričakuješ, da boš za nagrado bolj upoštevan, ko boš nekoč zapustil funkcijo, ki jo opravljaš? Da boš dobil službo v tem drugem svetu? Je to tisto, kar vodi nekatere ljudi, da so pripravljeni delati v škodo lastne države ali pa pač države, v kateri živijo, v kateri živijo njihovi starši in otroci, prijatelji, socialni krog? Kaj napelje nekega človeka, kot je Boštjan Jazbec, ki ima razmeroma dober položaj v družbi, položaj profesorja in spodobno plačo, dodatne vire dohodka iz svetovanja, da postane guverner Banke Slovenije, dejansko nekakšen varuh stabilnosti, varuh keliha, če hočete, da naredi vse nasprotno – torej naredi vse, da bi zadovoljil neko neoprijemljivo tujo gospodo, ki si tako zelo želi njihovega priznanja, da je pripravljen kot slabo prikazati bilanco financ te države ter s tem sprožiti procese, ki si jih želijo v tej državi ti tujci? Mar ne izbiramo teh »varuhov«, tudi Jazbeca, po posebnem postopku, pri katerem sodelujejo predsednik republike, vlada, parlament, mar ne dobijo ti »varuhi« avtomobila s šoferjem, bonitete in res dobro plačo – prav zato, da bodo imeli hrbtenico v teh ključnih trenutkih?

Slovenska vlada – pa seveda tudi policija – bi morala po izidu te številke Mladine nemudoma sprožiti mednarodno preiskavo. Ne le zaradi pisma guvernerja Jazbeca, temveč zaradi prav tako nenavadnega priznanja nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek. Slednja je namreč dejala, da so »iz Evropske komisije od nas zahtevali, naj bo znesek dokapitalizacije bank 500 milijonov evrov višji, kot je bila dejanska potreba glede na izračun«. Bratuškova mora nemudoma razkriti imena ljudi, ki so bili na strani evropske komisije vpleteni v to zahtevo, vlada in policija pa morata o tem obvestiti evropsko komisijo in belgijsko policijo. Ne govorimo namreč o petih evrih, govorimo o 500 milijonih evrov, ki bi si jih dodatno morala Slovenija sposoditi in za katere bi plačevala obresti.

Stvari so neprimerno bolj resne in tudi oprijemljive, kot se morda zdijo na prvi pogled. Dodatnih 500 milijonov evrov morda res Slovenija ni najela, je pa brez dvoma že brez tega najela za 1,55 milijarde evrov preveč posojil. Kaj je s tem narobe? Posojila mora nekdo dati. Glede na to, kakšno oceno ima država posojilojemalka, ta nekdo tudi določi višino obresti. Ta nekdo si želi dati to posojilo, to je njegov posel. Želi dati čim več posojila s čim višjo obrestno mero.

Od tega nenavadnega »reševanja Slovenije« – ki se danes nadaljuje, kot je mogoče brati v zgoraj navedenem pismu – so torej imeli korist posojilodajalci, ki so v času, ko so bile obresti sicer nizke, dajali posojila Sloveniji po visokih obrestnih merah. In Slovenija se je pri njih vsaj za 1,55 milijarde evrov preveč zadolžila. Za to danes plačuje obresti, ki jih glede na dejansko stanje, v katerem je bila Slovenija takrat, lahko laično opišemo kot oderuške.

Kdo je Slovenijo ocenjeval tako slabo, veliko slabše od dejanskega stanja, in s tem le še višal obresti za ta posojila? Kdo je zniževal vrednost premoženja? Banka Slovenije pod vodstvom guvernerja Jazbeca. In kdo danes spet grozi, da mora država prodati NLB? Isti guverner.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.