MLADINA Trgovina

Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku

Na predzadnji dan marca (2017), ko so v prostorih Društva slovenskih pisateljev pripravili tiskovno konferenco in na njej zavrnili odnos (naše) države do »samozaposlenih v kulturi«, je Delo objavilo podatek, da so na skupščini NKBM določili plačilo nadzornikom banke 6.250 evrov mesečno (vsakemu). Morda se kdo še spominja, da je to banka, v katero je (naša) država vložila znesek v višini petih letnih proračunov ministrstva za kulturo in tako odobrovoljila ameriškega kupca, da jo je potem kupil za petino tega zneska. Naslednjega dne (31. marca) je pisateljica Gabriela Babnik v Mladini objavila zapis »Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku« in v njem analizirala položaj samozaposlenih v kulturi pri nas. Istega dne je prejela obvestilo Ministrstva za kulturo, da bo čez 90 dni izgubila ta status in naj si po tem prispevke plačuje sama.

Kot pravi uveljavljeni pisatelj Dušan Šarotar, je med samozaposlenimi približno 70 pisateljev in mednje (še 90 dni) sodi Gabriela Babnik, prejemnica nagrade EU za literaturo. Njena dela so – v njeno slavo in v slavo Slovenije – prevedena v več kot 10 jezikov; Slovenija se ji zahvaljuje na zgoraj omenjeni način. Kakšno slavo bodo Sloveniji prinesli nadzorniki NKBM, ta hip ne vem. Honorar, ki ga bodo (vsak) prejeli v enem letu, bi ustrezal honorarju za 208 avtorskih pol (nekaj nad 3300 tipkanih strani oz. 6 milijonov in četrt znakov), če bi bile plačane po tarifi Javne agencije za knjigo (ki velja za subvencionirane knjige, številke »prostega trga« so seveda daleč pod tem). Tako je torej pri nas razmerje med vrhunskim pisateljem in nadzornikom v banki. Državo letno »stanejo« samozaposleni približno 8 milijonov evrov. Iz spodobnosti ne bom ponavljal ( javno objavljenih) številk, koliko desetin milijonov evrov je država namenila za subvencije gospodarskim družbam (Cimos, Revoz, Julon, Magna, itd.) za ohranjanje ali ustvarjanje delovnih mest. Te številke pričajo o vrednostnem razmerju med vrhunskimi ustvarjalci ter avtoličarji, kleparji, strojniki in drugimi, kot jih vidi naša država. Točneje, ne gre za državo, pač pa za predsednika republike, vlado in parlament te države. Oni jo simbolizirajo in oni v njej odločajo. Jaz kot državljan o tem pač ne.

Ti svetli vzori pri podcenjevanju intelektualnega dela seveda ne ostajajo brez posledic tudi drugje.

Pred kratkim se je dvignil val negodovanja ob novem pravilniku za razdeljevanje knjižničnega nadomestila, nadomestila, ki ga prejmejo avtorji knjižničnih gradiv, ki se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo. Vroče besede, ki so se nanašale na notranjo strukturo delitve, so spregledovale dva bistvena podatka: izposoja v knjižnicah ves čas raste (ljudje imajo tam knjige zastonj), znesek za knjižnično nadomestilo pa pada. Vržena je bila kost za vsesplošno glodanje, med tem ko so zrezki potovali mimo.

Lani je bil (po skoraj desetih letih od sprejetja zakona, ki je temu dajal podlago) podpisan sporazum med SAZOR (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja) ter vrtci in šolami za plačilo avtorskih pravic za avtorsko zaščitena gradiva, ki se tam fotokopirajo. Paleta izgovorov, ki so vsa ta leta onemogočala sporazum, je razkošna. A sedaj, ko je sporazum vendarle podpisan (pri znesku 1,76 evra nadomestila na šolarja letno), nekateri nasprotniki trdijo, da je treba najprej ugotoviti, kaj se fotokopira, in da je pavšalni znesek previsok. Z drugimi besedami: deset let se je mirno kradlo iz mojega sadovnjaka slive, češnje, jabolka, marelice in hruške, in naj se mirno krade še naprej, dokler ne bomo ugotovili, za koliko sliv, češenj, jabolk, marelic in hrušk gre, čeprav vsi vemo, da količina sadja ni majhna (ravnatelj osnovne šole v Kamniku mi je potarnal, da za 800.000 fotokopij letno porabi ogromno papirja in barve; ravnatelj srednje velike OŠ v Ljubljani omenja 500.000 fotokopij letno). Sam sem izračunal na podlagi zneska, ki ga šole plačujejo v Avstriji (pa ga korigiral z velikostjo BDP in številom prebivalstva), da bi bila primerna številka pri nas okrog 6 evrov letno (kritikom sporazuma pri nas je slaba tretjina tega zneska preveč). Če bi vzeli za osnovo »avstrijsko številko«, je bilo slovenskim avtorjem od leta 2007 do danes ukradenih iz tega naslova več kot 12 milijonov evrov. In seveda, šole so šolarjem nazorno kazale, da je intelektualno delo brez vrednosti in da se ga lahko krade.

Primeri kažejo, da v tej državi intelektualno delo (z izjemo bančnikov in na sploh lastnikov kapitala, pa kleparjev in avtoličarjev) nima cene; taka usmeritev v svetovni konkurenci, na katero se sklicujemo, nima prihodnosti. A intelektualno (literatov in drugih umetnikov) delo je doslej prispevalo, in prispeva tudi danes, k rasti družbene blaginje, četudi tega uradno ne priznamo; ustvarja družbeni proizvod, ki ga nočemo videti (na tem mestu se ne bom ukvarjal npr. z domačim delom žensk, gospodinj, ki brezplačno delajo v več izmenah!). To v veliki meri velja tudi za »samozaposlene v kulturi«. In odločbe, nekakšen milostni socialni korektiv, mora zato zamenjati nekaj povsem drugega. Osebno se kajpak zavzemam za UTD, ustvarjalni (univerzalni v tem svetu še ni realen) temeljni dohodek. Ne kot pomoč v revščini, kot socialna podpora, pač pa kot znesek, s katerim bo vsakdo simbolno in pavšalno poplačan za delež, ki ga v taki ali drugačni obliki prispeva za družbeno blaginjo.

In da se vrnem na začetek.

Neposreden prispevek pisateljice Gabriele Babnik (če izvzamem zaslužek založbe, tiskarjev, knjigotržcev, knjižničarjev, profesorjev književnosti … itd.) k družbenemu bogastvu je merljiv na dolgi rok. Računi bankirjev so hitrejši. Ampak, brez zamere, ali vemo: kdo je bil direktor NKBM, ko je Tone Partljič napisal zbirko zgodb Hotel sem prijeti sonce? Kdo je bil predsednik (države?), ko je Prešeren napisal Zdravljico? Kdo je v tej družbi pustil trajni pečat? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.