MLADINA Trgovina

Martin Schulz, predsednik Socialdemokratske stranke Nemčije in kandidat za kanclerja ter najbolj znan nekdanji knjigarnar v Nemčiji

Pogovor z ljubiteljem književnosti Martinom Schulzem

»Kot bi bil v čolnu na vesla na morju knjig in literature«

Martinova knjižna polica na sedežu stranke

Martinova knjižna polica na sedežu stranke

Martin Schulz naju je sprejel v predprostoru svoje nove pisarne v Hiši Willyja Brandta, na sedežu stranke. Že na poti v pisarno je na pamet navedel prvi odlomek, bil je iz ene od knjig Frančevih zgodb avtorice Christine Nöstlinger, ki jih je bral svojim otrokom. Franc je majhen za svoja leta in zaradi kodrov ga imajo vsi za deklico – to je njegova glavna težava. Schulza ni bilo mogoče ustaviti. V pisarni so bile knjižne police še skoraj prazne. Rdeče platnice del Willyja Brandta so se vse nove bleščale na sredini, desno so bili Zgodovina Zahoda v štirih zvezkih avtorja Heinricha Augusta Winklerja, Do pekla in nazaj Iana Kershawa, medvojni dnevnik Ernsta Jüngerja (stara, oguljena knjiga), dve deli Hansa Fallada, Neodgovorjena vprašanja Joachima Festa, Včerajšnji svet Stefana Zweiga, General v svojem blodnjaku Gabriela Garcíe Márqueza, Maupassantov Lepi striček in Hiša duhov Isabel Allende. Desno pod Brandtovimi deli je bil prazen prostor z vtičnico za televizor. »Gabriel je odnesel celo televizor?« sva vprašala. »Neee, dal sem ga odstraniti,« je odgovoril Schulz. Na njegovi pisalni mizi je ležala le ena knjiga: 150 let SPD v okrožju Wolfenbüttel. Poleg nje je odložil dokumentacijo za novinarje. Za pisalno mizo je stal ogromen star model jadrnice, ki jo je prinesel s sabo, ko se je vselil v pisarno.

Gospod Schulz, rada bi se pogovarjala o knjigah. Začnimo na začetku. Kakšno vlogo je imela literatura v hiši vaših staršev?

Osrednjo. Mama je zelo rada brala, oče pa tudi. Bila sta preprosta človeka in si nista mogla privoščiti veliko knjig. Zato sta me, ko sem bil še otrok, jemala s sabo v mestno in potujočo knjižnico.

Kakšne knjige sta brala?  

Mama je imela rada Irmgard Keun in Vici Baum, na primer Hotel Šanghaj, pa tudi Pearl S. Buck, njeno Orhidejo. Zanimala jo je književnost, očeta pa bolj strokovne knjige. Tako kot mene so ga zelo zanimale zgodovinske biografije. Temeljito je predelal Wallensteina Gola Manna. Tako kot pozneje tudi jaz.

Že zelo zgodaj ste hoteli prebrati Hitlerjevo biografijo Joachima Festa. Zakaj?

Odraščal sem v družini, v kateri sta vojna in tretji rajh igrala pomembno vlogo. Oče je vse več govoril o vojni, čim starejši je bil. In bilo je vedno očitneje, kaj je zanj pomenila: izgubljeno mladost. Starši so se poročili 30. aprila 1940. Na poročni fotografiji je oče v uniformi in mamo sem spraševal: »Zakaj je na fotografiji v uniformi?« Odgovorila je: »No, naslednji dan je moral v vojsko. Zato sva se sploh poročila.« Vprašal sem: »Ampak zakaj?« Odgovorila je: »No, če bi padel, bi dobila vdovsko pokojnino.« To pomeni, da nekateri pari pred oltarjem niso razmišljali o ljubezni in otrocih, temveč o vdovskih pokojninah. Prvo delo, ki sem ga prebral o nacistični diktaturi, je bila Hitlerjeva biografija Alana Bullocka. Imel sem 14 ali 15 let. V njej sem prebral marsikaj, kar sem že vedel iz pripovedovanja staršev. Bullock je knjigo imenoval študija o tiranu. Torej to ni bil zgolj opis nekega življenja, temveč opis Hitlerja kot dela mehanizma.

Vendar z raziskovanjem niste ostali samo pri tem …

Res je. Pojavil se je Fest, ki Hitlerja ni opisoval toliko kot del sistema, temveč se je spraševal, ali je mogoče zločinca Hitlerja imenovati velikega. Če zgodovinsko veličino merimo po tem, da je neka osebnost s svojim ravnanjem imela epohalen vpliv in je za vedno spremenila svet, potem Fest odgovarja: da, seveda. Evropa je bila po Hitlerju čisto drugačna kot prej. Ko sem slišal za to knjigo, sem si, še vedno z Bullockom v mislih, rekel: »To moraš prebrati! To moraš nujno prebrati!«

So to delo želeli prebrati vsi v vaši družini?

V hiši staršev je bil glede tega hud spor. Mami – soustanoviteljici Krščanskodemokratske unije pri nas – se je Fest zdel izjemen. »Konservativen kot Frankfurter Allgemeine, to je pameten mož, če ga poslušaš, ko govori na televiziji …« Starejši sorojenci so bili na barikadah. Brali so o tej knjigi in zdela se jim je nezaslišana. Želel sem si jo, vendar nisem imel denarja. Nato mi je brat Walter za božič 1973 podaril ta špeh. Še na sveti večer sem začel brati. Obe skupaj – Bullockova in Festova biografija Adolfa Hitlerja – sta me skrajno politizirali.

»Brat Walter mi je za božič 1973 podaril ta špeh. Še na sveti večer sem začel brati. Obe skupaj – Bullockova in Festova biografi ja Adolfa Hitlerja – sta me skrajno politizirali.«

Kako ste se odločili, da boste postali knjigarnar? Je bilo to povezano s Festom?

Ne, ne. Odločil sem se le napol sam. Bilo je tako, moral sem pustiti šolo, ker sem ponavljal, pa vseeno nisem uspešno opravil popravnih izpitov. In so rekli: »Veš kaj, Schulz, v službo bo treba.« Predstojnik samostana, ki je bil tudi ravnatelj, je dejal: »Martin, ne vem, kaj naj s tabo, ampak mogoče bi bilo pa delo v knjigarni pravo zate. Saj vendar veliko bereš.« Pri podjetju, ki je dobavljalo knjige samostanu, je vprašal, ali bi me vzeli, in postal sem vajenec. Čisto v središču Aachna. Vodja oddelka, Theo Görtz, je postal pomembna oseba v mojem življenju. Pojasnil mi je svoj pogled na literaturo. »Poslušaj. Živimo od tega, da ljudem prodajamo stvari. Če ne bi bilo nas, bi tisti, ki pišejo, kmalu umrli od lakote. Tega pa nočemo, torej moramo vedeti, kaj je v knjigah, da jih lahko prodamo. Zato jih moramo brati.« Vse to mi je razložil v aachenskem narečju. »Pravzaprav,« je vedno govoril, »pravzaprav smo živo besedilo z zavihka platnice.«

Torej pripovedovanje zaradi prodaje?

Zame je književnost branje, da lahko pripoveduješ. Zgodbe so tiste, ki me očarajo. Takšen odnos do literature sem ohranil do danes. Vajeništvo za poklic knjigarnarja med letoma 1975 in 1977 je bilo nekakšen splošni študij. Poznati si moral nemško, evropsko in svetovno književnost vseh obdobij. Poleg tega pa še področja znanosti in knjigovodstvo. Resda se nisem ravno odlikoval v tem, zato pa sem znal brati.

Ste takrat nehali piti?

Neee, kmalu zatem.

Sta branje in pisanje za vas, kot je to poimenoval Michel Foucault, skrb zase? Nekakšna umska vaja?

Nedvomno. Piti sem nehal čez noč. Nisem šel na odvajanje, kot včasih pišejo. Ko sem se odločil, je bilo konec. Od tistega dneva, tega je zdaj že 37 let, tudi nisem več čutil potrebe, da bi pil. A moral sem dojeti, kaj je bilo razlog za to. Zakaj me je zaneslo tako daleč. Takrat sem šel na terapijo, na kateri sem med drugim moral pisati dnevnik. Ta dnevna poročila sem pisal do zadnjega dneva in nadaljeval tudi doma. Še danes jih pišem. Vsak večer napišem eno stran.

Čemu je to namenjeno?

Povezano je s preverjanjem svojega ravnanja. Vprašati se moraš, kaj si tisti dan pravzaprav naredil prav, kaj narobe. Od sebe zahtevaš, da si iskren s seboj in da rečeš: to počnem, to zmorem. Tega ne zmorem, to bom raje pustil. To je temeljno načelo, da dosežeš notranje ravnovesje. Da so zahteve in resničnost v pravem razmerju, potrebuješ realistično samopresojo. Zaradi tega sem začel pisati dnevnik. Še danes to počnem.

Še kdaj preberete, kar ste napisali? Ali je pomembno zgolj pisanje samo?

Ne, seveda dnevnik redno berem.

Zveni, kot bi bilo pisanje dnevnika vaš antiprogram za branje. Pri pisanju gre za to, da uskladimo samopodobo in resničnost, pri branju literature pa za ravno nasprotno, beremo o stvareh, ki ne ustrezajo povsem resničnosti.

Mislim, da to ne drži. Moj dnevnik je v nekem pogledu tudi kronika mojega življenja in družine. Zato zapise tako pogosto pregledujem, na primer ob obletnicah. Ko ima hči rojstni dan, pogledam, kako je bilo pred desetimi, 20 leti. Nato listam naprej in vidim, kako je vse skupaj potekalo. Hči tega na primer ne more brati. »Ati, moram odložiti, ker bom začela jokati,« pravi.

Ker je tako lepo napisano? Ali tako grozno kot pri otrocih Thomasa Manna, ki so bili ob njegovih dnevnikih osupli zaradi pomanjkanja ljubezni v njih?

Ne, seveda zato, ker je tako lepo. Zdi se ji odlično napisano.

Kot eno pomembnejših knjig v življenju ste navedli Mladost kralja Henrika IV. Heinricha Manna. Kako ste prišli do te knjige?

S Heinrichom Mannom je bilo tako: bil sem na dijaški izmenjavi v Franciji. Tam seveda izveš, kdo je bil Henrik IV. Nato smo šli na izlet v Pau in obiskali grad, na katerem se je rodil. Tako sem preprosto moral prebrati knjigo Heinricha Manna. A z mladostjo in zrelimi leti Henrika IV. se mi je zgodilo isto kot s Cervantesovim Don Kihotom. Ko sem bil mladenič, se mi je najprej zdel prezapleten. Osvojil sem ga po bližnjici – s skrajšano in poenostavljeno izdajo. Šele nato sem prebral neskrajšano izdajo in navdušil me je.

Vrniva se k Heinrichu Mannu …

Enako se mi je zgodilo z Mannovim Henrikom IV. – knjigo sem razumel šele, ko sem jo spoznal po bližnjici, v tem primeru je šlo za Rowohltovo monografijo o Heinrichu Mannu. Tako sem izvedel, da je bil ta očaran nad Francijo, ker je v njej videl koncept, nasproten viljemistični Nemčiji. To ga je tudi prignalo v spor z bratom Thomasom.

»Po smrti Karla Dietricha Bracherja sem vnovič prebral njegovo Weimarsko republiko. Marsikaj me je spomnilo na moja opažanja v Bruslju, v evropskem parlamentu.«

Vendar Mann ni pisal o tem času, temveč je začel veliko prej, da bi ponazoril, kako je čisto posebna tradicija oblastne sestave Francijo zaznamovala že v predmoderni dobi.

Da, in tako je Heinrich Mann naletel na Henrika IV., razsvetljenega absolutističnega pragmatika, ki je zaznamoval Francijo. Knjiga govori o tem, nato je na vrsti še šentjernejska noč, zgodba o hugenotih vse do edikta iz Nantesa – ko sem se seznanil z vsem tem ozadjem, sem knjigo kar požrl.

Je vplivala na vaše mnenje o Franciji?

V bedi, v kateri sem se znašel, ko sem bil mladenič, je bila Francija zame sanjski kraj ali pribežališče. Iskal sem priložnosti, da sem lahko govoril francosko, se čez bližnjo mejo vozil v Liege in Spa v Belgiji. Šele pozneje sem doumel, da mi je ljubezen do naših sosedov vcepil Nemec Heinrich Mann.

Kako berete danes, ko ste politik?

Kot bi bil v čolnu na vesla na morju knjig in literature. Prebiram literarne priloge časopisov in revij in sem pogosto obupan, ker me vse zanima, vendar vsega seveda ne zmorem. Takrat se zaupam svoji knjigarni. Sodelavka, ki je bila nekoč pri meni v uku, še danes vodi trgovino. Grem torej tja z namenom, da bi kaj naročil, pa to že ima na polici, ker natančno ve, kaj rad berem. Predstavniki založb, ki pridejo k njej, pogosto kar zamahnejo z roko, češ: nič ni treba razlagati, gotovo je to za Schulza.

Politiziral vas je Willy Brandt. Za njegovo kanclerstvo so bili pomembni tudi pisatelji, predvsem Günter Grass, ki si ga je Brandt tako rekoč prilastil. Sta takrat po vašem mnenju literatura in politika sodili skupaj?

Grassa in Brandta sem opazil med predvolilnim bojem leta 1969. Zaradi razprav pri nas doma se tega zelo dobro spomnim. Grass je bil za konservativno meščanstvo poosebljeno zlo.

Tudi za vašo mamo?

Za mamo je bil pornograf. Drugi najstarejši brat je na kavču bral njegov Pločevinasti boben in mama je vedno šla takole mimo (z desno roko je nakazal plašnico). Kakšne razprave so to bile!

Takrat se še ni vedelo, da je bil Günter Grass pripadnik oboroženih enot SS.

Ne, tega še nismo vedeli. Pred kratkim sem Grassa mimogrede citiral v socialdemokratski frakciji v parlamentu. V Polževem dnevniku Grass odgovarja na vprašanja svojih otrok, da zdaj ve, kaj so socialdemokrati – ljudje, ki jim je sijaj njihovih sklepov pomembnejši od učinkov njihove praktične politike. Kakšen halo sem povzročil!

Je v knjigah o tem obdobju sploh še mogoče odkriti kaj novega?

Seveda. Vzemite za primer Helmuta Schmidta! Hartmut Soell je napisal biografijo Helmuta Schmidta v dveh zvezkih s po več kot 800 stranmi. Prebil sem se skoznje, skozi oba dela. Mimogrede – to sem tudi povedal Helmutu Schmidtu, pa je samo zamahnil z roko, češ, to je zame preveč. A ravno zato me literatura tako očara, ker se do smrti učimo iz nje. V Schmidtovi biografiji sem na primer izvedel nekaj o Brandtovi slavni uradni vladni izjavi, v kateri je tudi stavek Hočemo si drzniti imeti več demokracije, ki ga danes vsi poznajo. Meni pa se zdi pomemben še neki drug stavek, ki je zame stavek stoletja: Hočemo biti narod dobrih sosedov, navznoter in navzven. To je program navznoter miroljubne družbe, ki na zunaj odraža spoštovanje med narodi – takšen program, izražen v enem samem stavku!

Kaj pa Helmut Schmidt?

Bil je obrambni minister in je k tej vladni izjavi prispeval en stavek. Vsak član kabineta ga je moral. Schmidt, nadporočnik letalskih sil, vzgojen po načelu vojska je šola naroda, je torej Brandtu poslal ta stavek: Šola naroda je šola. Schmidta je jezilo, ker so ta stavek potem pripisovali Brandtu. O takratni veliki trojki Brandtu, Wehnerju in Schmidtu preberem vse, kar mi le pride pod roke.

Zastavili ste si težko nalogo, saj se še vedno veliko piše o Willyju Brandtu in Helmutu Schmidtu.

Da. Kot predsednik Socialdemokratske stranke sem izvoljen, da razmišljam o prihodnosti in stranko popeljem vanjo. Ampak veste, da bom na položaju predsednika stranke naslednik takšnih velikih zgodovinskih osebnosti, ki so zaznamovale našo deželo, na primer Otta Welsa, Kurta Schumacherja in Brandta – niti v sanjah ne bi bil pomislil na kaj takšnega. Še v odraslih letih sem Brandta in Schmidta občudoval kot otrok, pogosto sem razmišljal in bral o njiju, zdaj pa sem nasledil njun položaj – včasih imam prav čuden občutek zaradi tega.

Bi morala vaša stranka spet skleniti takšna zavezništva z umetniki, intelektualci in pisatelji, kot jih je nekoč, če bi hotela zmagati? In s kom natančno?

Pri pisateljih, pa tudi pri publicistih obstaja velika potreba po tem, da bi vnovič oživili republikansko tradicijo angažiranega sodelovanja umetnikov in pisateljev v družbeni razpravi, kot je bilo značilno od sedemdesetih let in še v devetdesetih letih. Danes spet obstaja velika pripravljenost za to, da bi pokazali svojo držo, ker desni populisti postajajo vse glasnejši v Evropi in svetu. Socialdemokrati smo stranka, ki gotovo lahko ponudi prizorišče za dvogovor med kulturo in politiko, ki bo deležen dovolj pozornosti, in v to vlagam veliko truda.

Eden od avtorjev, ki so danes pomembni v Evropi in jih berejo v vseh državah, je Michel Houellebecq. Kaj menite o njem?

Houellebecqa spremljam že dolga leta. Ni dvoma, da je dojemljiv za prikrito dogajanje, morda celo za brezna človeške duše. Moram pa priznati, da mi je zelo tuj, pa ne le na javnih nastopih. Zdi se mi preveč ciničen, zlovoljen, celo rahlo dekadenten. Hkrati moram dodati, da se ne bom prepustil takšnim vplivom. Moj koncept politike gre v čisto drugo smer. Prav to, kar on opisuje kot potencialno ogrožajočo družbo – zaradi tega ga ne grajam, saj je to njegova naloga –, bi sam rad preprečil. Raje se ukvarjam s tvornim nasprotnim programom.

Obstaja roman iz našega časa, ki vas je neposredno politično navdihnil za ukrepanje – na primer Krog Dava Eggersa?

Eggersa sem seveda prebral, priporočil mi ga je Frank Schirrmacher. Bil je v Silicijevi dolini in je rekel, da to moram prebrati. Knjigo sem prebral na dušek in bil pretresen, to je tudi razlog, zakaj sem se tako vneto ukvarjal s temeljnimi pravicami v digitalni dobi. Poleg tega se zanimam za zgodovinsko strokovno literaturo. S Christopherjem Clarkom sem intenzivno razpravljal o Mesečnikih. Zame je zelo pomembno delo tudi Do pekla in nazaj Iana Kershawa.

Ker v njem prepoznate vzporednice s sedanjostjo?

Ne, tako daleč na srečo še ni prišlo. Vendar so nevarnosti prepoznavne. Tajni podnaslov vseh teh knjig je »preprečite posledice«. Po smrti Karla Dietricha Bracherja sem vnovič prebral njegovo Weimarsko republiko. Marsikaj me je spomnilo na moja opažanja v Bruslju, v evropskem parlamentu. Ne smemo zgolj križemrok opazovati, kako instrumenti demokracije drsijo v roke sovražnikov demokracije. Marine Le Pen hoče izrabiti instrumente parlamenta, da bi ga odpravila. In kdor pri Bracherju prebere nekaj podobnega v zvezi s koncem Weimarske republike, je tako kot jaz skrajno previden. Zato imajo ta dela name zelo otipljiv vpliv.

Pa ponujajo tudi rešitve?

Ne. Z godo vinska lite ratura je pomoč. Rešitve moramo najti sami. Vendar lahko med branjem prepoznamo, razumemo takratne težave, času primeren odgovor pa moramo poiskati sami.

Grass je bil za konservativno meščanstvo poosebljeno zlo. Za mojo mamo je bil pornograf.

Obstajajo tudi težave, ki so lastne našemu času.

Da. Praktičen primer: države Evropske unije morajo spoštovati standarde pravne države. Imamo skupne instrumente za zagotavljanje in uresničevanje teh standardov. Če države tega ne bi upoštevale, bi EU skušala uresničiti tisto, kar je dogovorjeno, in začela ustrezne postopke. In kaj bi se zgodilo? Kar je bilo namenjeno varovanju skupnih vrednot, bi bilo ožigosano za poseg v suverenost posameznih držav. Tako pred volitvami govori marsikatera stranka: nekoč so nam ukazovali iz Moskve, danes nam ukazujejo iz Bruslja. Nasprotniki transnacionalne demokracije zlorabljajo ta določila za utemeljevanje svojih avtoritarnih načel. Tega ne morete prebrati v nobeni knjigi, to je sodobna težava, ki se je bo moral lotiti nemški kancler.

Tega ni mogoče prebrati tudi zato, ker so v številnih državah potencialni opisovalci sedanjosti morda v zaporu, in to se dogaja celo v naši bližini. Kako se politično odzivate na to?

Z jasnostjo. Če hočemo ostati zvesti sami sebi, je treba odločno nastopiti proti tistim, ki ogrožajo pravno državo. To odločnost smemo pokazati tudi v mednarodni diplomaciji, čeprav ugotovimo, da v globalni vasi drugih držav ni mogoče prisiliti v nič. Zato pa imamo diplomacijo. Realpolitično potrebujemo tudi na primer Turčijo in Rusijo – vendar moramo ostati zvesti svojim načelom.

Je v takšnih razmerah pametno, da Evropsko unijo primerjate z romani o propadu, kot so na primer Buddenbrookovi?

Saj z Buddenbrookovimi nisem primerjal unije, temveč svojo generacijo. Nočem, da bi se nam zgodilo enako kot slavni trgovski družini iz Lübecka: prva generacija doseže nekaj veličastnega, druga s tem še dobro gospodari, tretja pa potone. Nočem soditi v generacijo, ki bi uničila projekt blaginje in miru, kar unija pravzaprav je. Zato se bom, ko bom nemški kancler, z vsemi močmi bojeval za Evropo.  

© 2017 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.