MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Na videz nevtralno

Nobena družbena bolezen se ne loti razkrajanja družbe tako kot tisto, kar je na videz nevtralno, neideološko, celo nepolitično. Mar nismo tudi kapitalizma na evropskem vzhodu vpeljevali v nekem splošnem javnem prepričanju, da gre za nekaj, kar je – končno! – razbremenjeno političnega, ideološkega? Seveda smo. In čeprav smo vedeli, da se (takratni) pretežni evropski in anglosaški kapitalizem zelo razlikujeta, da je ameriška družba na primer veliko bolj razslojena itd., smo prav ameriški neoliberalizem uvajali z enako predpostavko domnevne odsotnosti ideologije – ravno zato, ker je ideološko neobremenjen, naj bi bil dober, to naj bi bilo tisto dobro v njem.

No, ta obsesija z domnevno odsotnostjo ideologije in političnosti je vgrajena v sam propagandni ustroj sistema. In ta še danes prav s tem zmaguje. Pri nas na evropskem vzhodu in na evropskem zahodu, pa tudi v ZDA danes prav s tem sloganom, namreč domnevne nepolitičnosti in razbremenjenosti od politike, slavijo volilni zmagovalci. A naj vas ne zavede, prav ta slogan je bistvo, v njem je skrito bistvo limanic, na katere se vedno znova ujamejo volivci. Mar niso Nizozemci prav s to domnevo izvolili neoliberalnega Marka Rutteja? Mar ni ta domnevna čistost, sredinskost tista, s katero nabira glasove Emmanuel Macron v Franciji?

Pri čemer »apolitičnost in neideološkost« vedno znova hodi z roko v roki z drugo veliko ideološko (seveda domnevno neideološko) zahtevo: umikom države. Da, država kot taka je vedno znova omenjena kot vir »naših« težav. Ne le v Sloveniji, ampak v celotnem neoliberalnem svetu. Če ne bi bilo države, ne bi bilo čakalnih vrst v zdravstvu. Če ne bi država bedela nad šolstvom, bi bilo to učinkovitejše. Če ne bi bila država lastnik premoženja, se ne bi dogajalo odškodovanje tega. Manj države, več pravilnosti, nam sporočajo preroki neideološkega in apolitičnega (neoliberalizem kot ideologijo je že v sedemdesetih letih popisal Michel Foucault, revija Problemi pa je o tem njegovem delu ravno zdaj objavila zaokrožen prispevek filozofa Zdravka Kobeta). No, tam, kjer je država res tako umaknjena (iz države, ha), kot naj bi bila, je čakalnih vrst v zdravstvu dejansko manj – ker nekateri v vrste pač sploh ne morejo. Zato velja postaviti stvari na glavo in reči: še dobro, da imamo državno zdravstvo, ker le tako zagotavljamo ljudem, da prihajajo do storitev, ki bi jim bile drugače nedostopne. Dokaz, da je to še kolikor toliko država, ki ne razlikuje med državljani, so pač prav čakalne vrste. Seveda pa to ne pomeni, da ni mogoče sistemov, kot je zdravstvo, vedno izboljševati. Z več denarja, seveda.

Enako velja za oškodovanje premoženja: ves čas se kaže s prstom na državo, a bančne luknje ni izkopala država, ampak so jo zasebna podjetja, od gradbenih (SCT, Primorje, Vegrad …) do cerkvenih (Zvon1, Zvon2 …) in predelovalnih (Istrabenz, Laško …). Država, ta reva, na katero vsi kažejo s prstom in vsak pljune vanjo, je tista, ki je bila edina pripravljena težave reševati – z zadolžitvijo. In ne samo to – zelo podobno velja za (državne) banke. Te so posojila dajale na podlagi revizijskih in bonitetnih ocen, ki so jih izdajale domnevno visoko ugledne bonitetne hiše, prav te, ki si drznejo ves čas ocenjevati državo za državo. In prav te bonitetne hiše in njihov ideološki krog so hkrati apologeti trditve, da je dobra tista družba, ki je apolitična, ideološko razbremenjena, in seveda tista, kjer ima država čim manjšo moč in vpliv. Je lahko kaj bolj ideološkega od navedenega? In naprej: če ne bi bilo državi treba ves čas reševati zablod, ki so posledica te propagande, za katero vedno stojijo jasni interesi, mar ne bi potem ostalo več denarja za dejanske funkcije države, za zdravstvo na primer? Če ne bi bilo treba leta 2013 vložiti toliko denarja v zablode neoliberalnega kapitalizma, bi bile pač danes lahko čakalne vrste v zdravstvu bistveno krajše. Kot da zdravstvu nismo vzeli denarja zaradi krize oziroma financiranja omenjenega kroga nategov in propadov.

Kdor misli, da se nam vse to ne more ponovno zgoditi, ker imamo v tem trenutku na oblasti (spet) stranko, ki je zmagala prav s tem, da je izvedla omenjeni propagandni trik domnevne neideološkosti, da smo torej to prerasli, se prehitro tolaži. Rast nacionalizma po neoliberalnem svetu v tem trenutku namreč koristi prav neoliberalnim strankam – te delujejo nekako čiste, neobremenjene, neideološke, nepolitične, ker nam omogočajo, da se ne poglobimo v vprašanje beguncev, in hkrati niso odkrito rasistične. Ker na koncu pride do odločanja o tem, ali bo zmagal nevarni desni populizem ali zgolj neoliberalizem – in se slednji zdi pač večini manjša škoda. Prav neverjetno, koliko življenj ima neoliberalizem.

No, vse to smo napisali le zaradi levice. Pri tem ne mislimo na slovenske socialdemokrate. Ti so še vedno kar zadovoljni z neoliberalizmom, zdi se jim, da jim gre tam nekje vmes dobro kot stranki – kar je tudi res, le levica niso.

Mislimo na vse tiste, ki jih bo panika pograbila dva meseca pred volitvami – pri čemer je datum volitev pač neznanka. In bo spet ena priložnost mimo. ­

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.