MLADINA Trgovina

Vanja Gligorović

20. 4. 2017  |  Svet

Kdo potrebuje novinarje, parlament, opozicijo, če pa imamo predsednika?

Po referendumskem »da« je Erdogan vse bližje svojim sanjam o dosmrtnem predsednikovanju in obuditvi otomanskega imperija

Predvolilna kampanja v Turčiji je bila degradirana na najbolj osnovno, fanatično in popolnoma nedemokratično obliko všečkanja. Razprave ni bilo, šlo je samo za vprašanje ali si »za« ali »proti« (Erdoganu). V najbolj simbolni obliki se je to odrazilo na volilnih lističih, kjer sta bili samo dve besedi: da / ne.

Predvolilna kampanja v Turčiji je bila degradirana na najbolj osnovno, fanatično in popolnoma nedemokratično obliko všečkanja. Razprave ni bilo, šlo je samo za vprašanje ali si »za« ali »proti« (Erdoganu). V najbolj simbolni obliki se je to odrazilo na volilnih lističih, kjer sta bili samo dve besedi: da / ne.
© Wikimedia Commons / Nub Cake

Neuradni rezultati nedeljskega referenduma (51,4 % za) so pokazali, da je turška javnost zelo razdeljena. Referendumsko vprašanje se je nanašalo na 18 ustavnih dopolnil, ki bodo vodila do okoli 70 zakonskih sprememb. Ustavne spremembe naj bi stopile v veljavo 3. novembra 2019 z naslednjimi predsedniškimi volitvami.

Predsednik Erdogan bo z dopolnili med drugim uvedel sledeče spremembe:
-ukine se funkcija predsednika vlade, ki jo zasede predsednik,
-ministre in višje uradnike se imenuje brez parlamentarne odobritve,
-predsedniška funkcija ne bo več nadstrankarska, predsednik države bo lahko tudi predsednik in vodja stranke,
-sestavljanje državnega proračuna prevzame predsednik države,
- predsednik imenuje dvanajst od petnajstih ustavnih sodnikov,
-parlamentarne volitve bodo namesto na vsake štiri leta odslej na vsakih pet let in to vzporedno s predsedniškimi volitvami,
-predsedniški mandat bo trajal pet let, predsednik bo lahko služil dva mandata, v primeru predčasnih volitev pa lahko kljub omejitvi ponovno kandidira.

Parlament je že v januarju 2017 sprejel 18 ustavnih dopolnitev, vendar brez predpisane večine, zato je bilo potrebno razpisati referendum o njihovem sprejetju. Vse od takrat so Erdogan in njegova AK vodili agresivno kampanjo. Njihova evropska turneja v okviru kampanje za pridobivanje podpore pri večmilijonski turški diaspori v Evropi je bila v svetovni javnosti zelo odmevna in kontroverzna. »Dajte vnukom nacizma, ki uporabljajo fašistično represijo, z "da" v volilnih skrinjicah primeren odgovor,« se je Erdogan na zborovanju v Rizi odzval na prepoved predreferendumskih političnih zborovanj v Nemčiji in na Nizozemskem.

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je v ponedeljek opozorila na številne nepravilnosti v referendumski kampanji, na stanje medijev in svobode govora v državi ter človekovih pravic nasploh, turška opozicija pa je rezultate referenduma razglasila za nične. Problematična naj bi bila odločitev volilne komisije, ki je na referendumski dan odločila, da bodo veljale tudi tiste glasovnice, ki niso bile uradno zapečatene, kar pa je v nasprotju z turško volilno zakonodajo. Opozicijska Republikanska ljudska stranka (CHP) je tako podala zahtevo o razveljavitvi referenduma, ki pa jo je včeraj turška volilna komisija zavrnila.

Obenem pa po več turških mestih potekajo protesti, turške oblasti pa so, po poročanju turškega dnevnika Hurriyet, priprle že najmanj 49 protestnikov. Protestniki so se med drugim zbirali v Carigradu, Ankari, Izmirju in Eskisehirju, kjer so izrazili nasprotovanje zavrnilni odločitvi državne volilne komisije in jo obtoževali strankarske pripadnosti.

Ponovna uvedba smrtne kazni

Evropski politiki so do rezultata referenduma kritični in zadržani, napovedujejo pa, da bi Turčija z uvedbo smrtne kazni prekinila predpristopna pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo. Turčija je ekonomsko zelo odvisna od evropske pomoči in prostotrgovinskega sporazuma – v okviru predpristopne pomoči naj bi do leta 2020 dobila še nekaj milijard evrov, poleg tega pa gre v EU 44,5 % vsega turškega izvoza – tako bi bila prekinitev pogajanj in morebitne sankcije proti Turčiji zanjo precejšen udarec.

Evropski politiki so do rezultata referenduma kritični in zadržani, napovedujejo pa, da bi Turčija z uvedbo smrtne kazni prekinila predpristopna pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo.

Erdogan je sicer ponovno uvedbo smrtne kazni omenil že večkrat, nova pooblastila, ki jih je pridobil z nedeljskim glasovanjem, pa mu bodo omogočila, da bi svojo namero tudi lažje uresničil.

Smrtna kazen je aktualna in na videz upravičena postala predvsem po lanskem poskusu vojaškega udara. V času samega udara je bilo ubitih blizu 300 ljudi, 2 tisoč jih je bilo ranjenih. Kasneje je bilo zaradi domnevnih povezav s Fethullahom Gülenom, ki naj bi po Erdoganovem stal za pučem, odpuščenih okoli 100 tisoč ljudi (med njimi zaposleni v vojski, učitelji in 2.745 sodnikov, kar je takrat pomenilo 36 % vseh sodnikov v državi), okoli 40 tisoč ljudi je bilo aretiranih. Na stotine medijskih hiš in novinarskih agencij ter nevladnih organizacij je bilo ukinjenih. Muharrem İnce iz največje opozicijske stranke CHP je že pred referendumom napovedal, da namerava po potrditvi referenduma vladajoča AK odpustiti še 300 tisoč javnih uslužbencev, ki so se znašli na črni listi vladajoče stranke.

Po puču, je bilo razglašeno stanje izrednih razmer, ki pa še kar traja – parlament je namreč včeraj izredno stanje podaljšal še za tri mesece. Mednarodna neprofitna organizacija Stockholm Center for Freedom (SCF), ki so jo ustanovili turški novinarji v »prostovoljnem« izgnanstvu, poroča, da je po zadnjih podatkih v turških zaporih – kot posledica tega »izrednega stanja« – 231 novinarjev, od tega jih je bilo 179 aretiranih brez obtožnice. Za okoli 90 novinarji je razpisana tiralica.

Ves čas svojega političnega delovanja je imel Erdogan velike težave s kakršnokoli obliko opozicije. Z vsako vnovično izvolitvijo je postajal politično močnejši in avtoritarnejši. Leta in leta napetosti so 15. julija lani eskalirale v poskus državnega udara, ki pa je bil brutalno zatrt.

Ves čas svojega političnega delovanja je imel Erdogan velike težave s kakršnokoli obliko opozicije. Z vsako vnovično izvolitvijo je postajal politično močnejši in avtoritarnejši. Leta in leta napetosti so 15. julija lani eskalirale v poskus državnega udara, ki pa je bil brutalno zatrt.
© Flickr

Od Ataturka do Erdogana

Generacije in generacije Turkov so častile lik in delo Mustafe Kemala Ataturka, ki je Turčijo dvignil iz pepela otomanskega imperija, jo moderniziral, sekulariziral in politično približal zahodu. Njegova podoba je visela v vseh vladnih poslopjih, po ulicah, upodobljen je na bankovcih in kovancih. Kult osebnosti »očeta turškega naroda« pa je vse z nastopom Recepa Tayyipa Erdogana na funkcijo predsednika vlade leta 2003 začel počasi bledeti. Erdogan je začel utrjevati kult svoje lastne osebnosti in ga vezal na ponovno islamizacijo Turčije s simpatiziranjem z idejo močnega ter stabilnega predsedniškega sistema oziroma kalifata.

Erdogan je bil kot vodja Stranke za pravičnost in razvoj (AK) predsednik vlade tri zaporedne mandate, nato pa je leta 2014 postal prvi voljeni predsednik države (pred tem je predsednika izbiral parlament). Svojo volilno bazo je našel predvsem v marginaliziranem in religioznem ruralnem prebivalstvu delavskih in srednjih razredov, ki se je dolgo počutil zatrtega pod sekularizirano in Zahodu naklonjeno elito. V njem so videli človeka, ki prinaša družbeno in ekonomsko stabilnost, veliko priljubljenost pa je pridobil predvsem z gradnjo cest, šol, bolnišnic in letališč v nerazvitih ruralnih predelih Turčije.

V svojih javnih govorih Erdogan poziva k vstaji »religiozne generacije«, širi sovraštvo do pripadnikov manjšin, primarna vloga žensk pa je po njegovem rojevanje otrok. Erdogan je lani za turške medije izjavil, da si tako zelo prizadeva za predsedniški sistem, ker se mu zdi najučinkovitejši, kot idealno utelešenje sistema pa je navedel Hitlerjevo Nemčijo.

Turški shod v podporo Erdoganu kmalu po poskusu vojaškega udara.

Turški shod v podporo Erdoganu kmalu po poskusu vojaškega udara.
© Wikimedia Commons / Mstyslav Chernov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.