Grega Repovž

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Bodo volitve?

Razpad javne podpore Stranki modernega centra in premieru Miru Cerarju se nadaljuje, nakazan je tudi v vseh javnomnenjskih anketah. Avtoriteta predsednika vlade se razkraja, malo zaradi dejanskih napak, malce tudi po krivici – a tako je vedno, ko pride do najnižjih točk podpore neki politični opciji ali voditelju. Podpora premieru in še zlasti njegov ugled sta res na nizki točki.

Ko se je na primer podoben padec podpore in ugleda v očeh javnosti zgodil predsedniku vlade Borutu Pahorju (poleti 2011) in so se nenadoma začeli iz njega norčevati vsi po vrsti, je psiholog dr. Aleksander Zadel opisal naslednji psihološki eksperiment: »Pred otroke v vrtcu postavijo lutko. Pride nekdo, ki ga otroci ne poznajo, in to lutko udari. Pri otrocih, ki to vidijo, obstaja večja verjetnost, da bodo ponovili takšno vedenje. Brez razloga. To lutko pač tepemo. Velja pa seveda tudi nasprotno. Če otroci vidijo, da se s to lutko lepo ravna, bodo tudi sami verjetneje posnemali takšno vedenje. To kaže, kako percepcija ljudi na podlagi nekega dogodka vpliva na ravnanje ... Premiera tepemo, zato ga bomo pač tepli.« Z drugimi besedami: ko se tak trend pojavi in vzpostavi, ga je prekleto težko ustaviti – če nimaš na voljo ravno raket in bomb in nisi vsaj ameriški predsednik.

Cerar ni prvi predsednik vlade ali državnik, ki ni pripravljen razumeti in sprejeti sporočila javnosti. A za vsakega pride ta neizogibni trenutek spoznanja. Spomniti se velja pretresenega obraza Françoisa Hollanda leta 2014 na vojaški paradi ob obletnici francoske revolucije, ko je namesto množice, ki slavi republiko, pred sabo zagledal prazne Elizejske poljane. Stal je v premikajočem se avtu, obkrožen s predstavniki elite, političnim in vojaškim vrhom, a na obrazu se je videlo, da ve, da je že konec. Bil je sončen dan.

A med predsednikom republike in predsednikom vlade je temeljna razlika: prvega brez ustavne obtožbe ni mogoče zamenjati, drugega pa odnese parlamentarna večina, ki se odloči, da je čas za predčasne volitve. Slabše ko gre trenutni vladajoči stranki, več potencialnega prostora nastane za druge, po celotnem političnem spektru. SMC je na tako nizki točki, da o možnosti politične krize, ki bi vodila v volitve, razmišljajo v malodane vseh ostalih političnih strankah. Tudi datum predčasnih volitev se ponuja kar sam: najkasneje novembra bodo namreč predsedniške volitve, hkratnost volitev pa javnost vedno znova odobrava kot nekakšno racionalnost. In če se v prvih treh letih poslanci niso niti slučajno pripravljeni pogovarjati o predčasnih volitvah, ker si ne želijo skrajšati mandata, jih je pol leta pred rednim rokom o tem lažje prepričati: sploh če kaže, da bo njihova stranka na volitvah dosegla boljši rezultat in je torej možnost ponovitve mandata realna. Poslanci se danes že ukvarjajo z razmisleki, kaj bodo počeli po koncu mandata. Razmislek, da lahko dobijo še en mandat, če se pravi čas odločijo za tveganje, je zato čisto racionalen. Ne gre podcenjevati vpliva volitev na življenje poslancev in njihovih družin. To je njihov vir dohodka.

Podobno velja za stranke. SDS in SD bi na volitvah res verjetno bistveno povečali moč, obe stranki bi lahko računali na vodenje prihodnje vlade, glede na trenutno podporo. Tudi DeSUS in Nova Slovenija volitvam ne bi nasprotovali – zadnja zlasti zato, ker bi predčasne volitve v veliki meri onemogočile vzpostavitev konkurenčne Primčeve stranke, za katero stoji cerkev. V tem trenutku sta res nepripravljeni na volitve le dve stranki, prva je Stranka modernega centra, ki je na svoji najnižji točki, druga pa Združena levica, kjer se transformacija iz koalicije treh strank v stranko še ni resno začela. V tem trenutku je to zgolj poslanska skupina, sicer uspešna in z močno javno podporo. Tu je še tretja stranka, ki za volitve ni zainteresirana, Zavezništvo Alenke Bratušek, ki šteje dve poslanki.

Ko gre za sklic predčasnih volitev, šteje vsak poslanec. Tudi če bi se stranke z visoko javnomnenjsko podporo dogovorile za sprožitev politične krize in rušitev vlade SMC, jim poslanske večine brez SMC in ZL ne bo lahko zbrati – ker bodo v marsikaterem primeru prevladali osebni interesi, upoštevati pa je treba tudi pet neodvisnih in dva manjšinska poslanca.

Ali drugače rečeno: projekt predčasnih volitev je veliko zahtevnejši, kot se morda zdi na prvi pogled. Predvideva na primer sodelovanje SDS in SD, pa SDS in NSi v tem projektu, nekakšno nenačelno koalicijo, ki bi izglasovala nezaupnico vladi Mira Cerarja. In prav ta nova koalicija bi tisto, kar se v tem trenutku zdi jasno razmerje moči tudi na morebitnih predčasnih volitvah, že spremenila. Kako bi na primer vplivalo na volilno telo SD dejstvo, da se je stranka povezala s SDS, da bi zrušila lastno vlado? Poleg tega: mar tisti, ki rušijo, ne dobijo vedno negativne podobe v javnosti, naj je vlada še tako primerna za padec? Mar ni stranke Zares na primer izbrisalo s političnega prizorišča prav to, da je rušila Pahorja – pa čeprav ga »še deset minut prej« ni nihče maral? In ko se je Bratuškova postavila proti Jankoviću – je bilo z javno podporo konec.

V politiki se vedno znova izkaže, da so razmerja moči pogosto le navidezno trdna in jasna. Združena levica ima na primer v opisanih razmerah neprimerno večjo težo, kot jo ima glede na število poslancev. In 35 poslancev SMC na drugi strani lahko zelo hitro postane popolnoma nemočnih, prepuščenih odločitvam drugih.