MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Kultura

Nina Rajić Kranjac

Prodorna gledališka režiserka najmlajše generacije o svoji prvi domovini Srbiji, strahu Slovencev pred tujci, o svojem gledališkem kredu in iskanju lepote v našem »sizifovskem« življenju

»Mladi so apatični, ker jim pred nosom zapirajo vrata«

Nina Rajić Kranjac v svojih predstavah pogumno izpostavlja boj proti avtoritetam, zlasti tistim, katerih legitimnost je vprašljiva.

Nina Rajić Kranjac v svojih predstavah pogumno izpostavlja boj proti avtoritetam, zlasti tistim, katerih legitimnost je vprašljiva.

Nina Rajić Kranjac (1991) je ena izmed prodornih gledaliških režiserk naše najmlajše generacije. Že v režijskem prvencu z naslovom 1981, ki ga je pripravila v okviru študija gledališke in radijske režije na AGRFT, je nakazala eklektični pristop v režiji, v katerem spretno, preudarno in pogumno izkorišča vsa izrazna sredstva sodobnega gledališča pri podajanju teme dramskega dela. V Zborovanju ptic, svoji prvi profesionalni predstavi, je prikazala, kako globoko lahko v dramsko delo poseže ustvarjalni kolektiv (in, obratno, dramsko delo v kolektiv), če skušajo ustvarjalci predstave z dušo in telesom zaznati vse nianse besedila, v njem izpričane ali le nakazane, in jih skozi dinamiko medsebojnih odnosov – predstavo so pripravljali kar eno leto – »pretopiti« v umetniško delo. Da se požvižga na vse avtoritete, je prikazala z brezkompromisnimi posegi v Katalog burlesknih prizorov, dramski prvenec staroste gledališkega sveta Mileta Koruna, na podlagi katerega je v Mestnem gledališču ljubljanskem ustvarila predstavo Svetovalec.

Njena najnovejša predstava Idioti, ki jo je ustvarila na podlagi kultnega filma Larsa von Trierja, je nedavno doživela premiero v Slovenskem mladinskem gledališču. V njej je kot vodilo ostala Trierjeva provokativna maksima, da so »idioti prihodnost človeštva«, ki jo je mlada režiserka ponazorila z njej lastnimi gledališkimi postopki in jo dopolnila z umestitvijo v razmisleke o zagatah, s katerimi se dandanes spoprijemajo sodobne družbe. Tudi v tej predstavi, ki se bo zaradi višje sile (poškodbe v ansamblu) na spored vrnila junija, je 25-letna režiserka, ki se je že v otroštvu iz rodnega Beograda preselila v Slovenijo, pogumno izpostavila boj proti avtoritetam, zlasti tistim, katerih legitimnost je vprašljiva.

Rojeni ste v Beogradu ob samem izteku bivšega jugoslovanskega sistema, ki se je najprej v Srbiji in nato celotni regiji izrodil v krvavo nacionalistično besnjenje. Še spremljate tamkajšnje politično in kulturno dogajanje?

V Srbiji nisem nikoli zares živela, saj jo je moja družina zapustila kmalu po mojem rojstvu. Toda na neki način tiste domovine nisem nikoli zapustila, saj sem vseskozi v rednih stikih s sorodniki. Pogosto jih tudi obiščem. Seveda pa spremljam tudi tamkajšnje dogajanje in razvoj dogodkov me navdaja s skrbjo. Še posebej težak je položaj srbskih ustvarjalcev v kulturi. V Sloveniji imamo mladi, ne glede na vse, še vedno možnost ustvarjanja in vključevanja v sistem, v Srbiji pa celo najbolj talentirani, doma in na tujem nagrajevani ustvarjalci, ki niti ne sodijo več v kategorijo »mladi ustvarjalci«, ne dobijo priložnosti za delo.

Dogajanje v kulturi je po mojem simptom za celotno srbsko družbo. Mnogi so se prisiljeni izseliti in iti s trebuhom za kruhom. Enaka usoda je doletela večino mojih sorodnikov v medvojnem in povojnem obdobju. Z današnjim časom pa se izseljevanje ni ustavilo. Posledično mora vsak posameznik, ki se odloči oditi, v tujini sprejeti slabše plačana dela, ki niso nujno s področij, za katera se je izobraževal. Na tujem minevajo dolga leta, preden si lahko človek zagotovi priložnost za delo, ki ga resnično zanima. Pretresa me dejstvo, da je izbira, ali bo kdo ostal v svoji domovini in se boril za boljšo prihodnost ali pa odpotoval nekam na tuje in začel znova, vsakokrat pogojena z ogromnim žrtvovanjem lastne svobode.

Z družino ste se v začetku devetdesetih let preselili v Maribor. Kako vas je, srbsko družino, sprejelo tamkajšnje prebivalstvo?

Zelo lepo. Pred prihodom v Slovenijo smo nekaj časa živeli v Afriki, v državi Zimbabve, nato smo krajši čas živeli v Nemčiji. Šli smo tja, kjer je oče, po izobrazbi arhitekt, dobil delo. Pred selitvijo v Maribor smo nekaj časa živeli v Lendavi. V tem idiličnem obmejnem mestecu sem preživela sijajna leta. Ko so zaprli podjetje, v katerem je oče delal, smo se preselili v Maribor, kjer sta oba starša dobila zaposlitev. Mesto nas je lepo sprejelo.

Zanimivo je, da se zaradi svojega priimka na ć v Mariboru nisem soočala s predsodki. Brala sem seveda Vojnovićev roman Čefurji raus! in Skubičev Fužinski blues, a to, kaj pomeni biti »čefur«, sem sama spoznala šele med študijem v Ljubljani. Spomnim se, da sem v prvih letih naročila študentsko kosilo prek mobilnega telefona, na njem se je izpisalo moje ime, in nato sem zaslišala: »Evo, spet ena z mehkim ć-jem.« Takšnega etiketiranja na podlagi etnične pripadnosti tedaj v Mariboru ni bilo.

»Zanimivo je, da se zaradi svojega priimka na ć v Mariboru nisem soočala s predsodki. Kaj pomeni biti ‘čefur’, sem sama spoznala šele med študijem v Ljubljani.«

Marsikdo opozarja na razlike v temperamentih med »južnimi« narodi in slovenskim. Kako vi občutite to razliko, če jo?

Razliko občutim predvsem v spontanosti socialnega življenja. Hitrejšem sprejemanju »novega človeka« v svoj krog družbe. Kmalu po prvem srečanju te povabijo na kavo v svoj dom. To je pri njih normalni socialni tok. V Sloveniji pa so ljudje precej bolj zadržani.

Leta 2010 ste se vpisali na študij gledališke in radijske režije na AGRFT. Odgovore na katera vprašanja ste iskali?  

Odgovore na vprašanja o sami sebi in o ustroju družbe. Že na srednji šoli so me jezili institucije, sistem, naravnan na ocenjevanje potrjevanja, in učenje na pamet. V tem nisem videla smisla. Razmišljala sem, kaj so zame pravi problemi in kako zastavljati prava vprašanja, ki bi mi omogočila več različnih pogledov na posamezni problem. Predvsem sem se borila s svojimi stališči, kaj o čem mislim in kako. Mislim, da mi je akademija spodbudila prav takšne premisleke. Nenehno preizpraševanje vsega, kar je okoli mene in v meni. Spoznanje, da je treba preizpraševati vse in nič vzeti za samoumevno, je ostala moja zaveza.

Zdi se, da je med mladimi v zadnjih letih takšen angažma v glavnem bolj ali manj zamrl. Postali so sprijaznjenci s sodobno neoliberalno družbo. Zaznaven je umik od zunanjega k notranjemu svetu in raziskovanju svoje notranjosti. V vaši predstavi Zborovanje ptic lahko vidimo nekakšno alegorijo za te procese.

Nikakor se ne strinjam s tem, da so mladi danes apatični. Bolj gre za to, da so izključeni iz okolij in institucij, v katerih je mogoče razmere in razmerja od znotraj spreminjati.

To postaja nevzdržno. Zato pozivam ljudi v teh institucijah, da odprejo vrata mladim. Dovolj je floskul, da morajo mladi poprej pridobiti izkušnje. Kje pa naj jih nabiramo, če nam pred nosom zapirajo vrata ali pa nam jih nikoli niti ne odprejo? Tudi to vprašanje je postalo mantra. Mladi so apatični zaradi zaprtih vrat. Če nenehno udarjajo ob vrata, ki se jim zapirajo, postajajo tudi obupani. Včasih se zdi, da smo nepotrebni, da nimajo kam z nami. Beg možganov je najpogostejša rešitev moje generacije.

Iz tega spoznanja smo se lotili priprav na predstavo Zborovanje ptic. Iz trpkega spoznanja, da ne moremo, če želimo stvari spremeniti, nikamor drugam kot v lastno notranjost, saj je »delo na sebi« prvi pogoj za pripravo na spreminjanje te družbe. Seveda je to spoznanje po svoje zabloda, saj je potreben tudi naslednji korak – skupnost in življenje v sožitju vseh generacij.

»Nikakor se ne strinjam s tem, da so mladi danes apatični. Bolj gre za to, da so izključeni iz okolij in institucij, v katerih je mogoče razmere in razmerja od znotraj spreminjati.«

Je pa ta predstava tudi refleksija o družbenih vezeh v sodobni družbi. V pogovoru za Radio Študent ste dejali, da ste jo s sodelavci pripravljali skoraj leto dni. Gre za poskus rehabilitacije teh vezi, ki jih je skrhal neoliberalizem, ali gre le za »privid« nekdanje skupnosti, ki je nekoč znala utrjevati družbene vezi?

V sebi sem takrat čutila, da si moram usvariti okolje, v katerem delo ne bo pogojevano in omejevano z rezultatom. Priložnosti za delo v drugih gledaliških institucijah nisem dobila. V meni pa je bila kljub temu potreba po nadaljnjem raziskovanju. Imela sem srečo, da mi je prav tisto leto gledališče Glej ponudilo enoletno rezidenco, ki jo vsako leto namenijo enemu gledališkemu režiserju ali avtorski skupini.

Res je. Predstavo smo pripravljali skoraj leto dni, kar v institucionalnem gledališču ni praksa. Rada imam, da stvari sežejo globlje, kar v dveh mesecih in pol, kolikor navadno trajajo priprave na uprizoritev v institucionalnih gledališčih, ni mogoče. V vseh, ki smo delali predstavo, igralcih in drugih sodelavcih (Benjamin Krnetić, Blaž Dolenc, Nejc Cijan Garlatti, Petja Labović, Nataša Keser, Sara Dirnbek, Lea Čehovin, Aleksander Vujović, Ljubica Čehovin - Suna), je bilo čutiti upor zoper avtoritete in institucije ter hkrati željo po ustvarjanju nečesa novega, predvsem pa preizpraševanju lastnega polja, s katerim se ukvarjamo. K sodelovanju sem takrat sicer povabila več kolegov, vendar je večina sodelovanje odklonila, saj niso imeli časa ali pa smo jim ponudili premalo denarja. Ostali so tisti, ki jih je zanimalo spopasti se z neobičajnim tekstom, dolgotrajnim procesom, pri katerem je veljal dogovor, da ga lahko v trenutku, ko jih delo ne bo več zanimalo, tudi zapustijo. Takšen okvir je osvobajajoč in po drugi strani zahteva ogromno odgovornosti od vsakega, ki je del tega. Sčasoma smo se zelo povezali in drug drugega oplemenitili v dojemanju dela, gledališča, predstave.

Večkrat sem od različnih ljudi naletela na vprašanje, zakaj delam predstavo šest ali dvanajst mesecev, saj bi lahko artikulirala, kar imam povedati, v treh mesecih. Toda v takšnem procesu ustvarjanja gre predstava onkraj tistega, kar si sam zamisliš kot avtoriteta. S trajanjem zoriš kot ustvarjalec in kot človek. Obenem sam material pokaže svoje šibkosti, ki jim skušaš priti do dna. Pravzaprav te takšen način dela spodbuja, da koplješ globlje in ne pristajaš na površinskost. V tem procesu se mi ni dogajalo, da bi sprejela ali naredila hitro rešitev, čeprav bi vedela, da ta ni najboljše, kar v danem trenutku znam in zmorem. In enako lahko trdim za vse sodelavce, ki so bili del istega procesa.

Idioti, Slovensko mladinsko gledališče, 2017

Idioti, Slovensko mladinsko gledališče, 2017
© Matevž Paternoster

Površinskost, ki ste jo omenili, je lastnost današnjega sveta. Povsod smo namreč priče kakofoniji različnih glasov, medijskih impulzov, polresnic in površnosti v razmislekih o lastnem in življenju drugih. Resnično živimo v Katalogu burlesknih prizorov, kakor je svoj dramski prvenec naslovil Mile Korun, na podlagi njegovega besedila pa ste vi naredili predstavo Svetovalec. Toda vaša predstava pokaže, da je še vedno mogoč celovit pogled na svet, le nekoliko več truda (in tudi humorja) je treba vložiti pri razbiranju pomembnih in manj pomembnih razsežnosti v njem.

Zdelo se mi je zanimivo, da se je Korun, kultni slovenski režiser in teoretik gledališča, odločil pri svoji visoki starosti napisati dramski prvenec. Zaradi tega ga neverjetno spoštujem in vliva mi pogum, da nikoli ni prepozno nekaj začeti. S podnaslovom Katalog burlesknih dialogov je nakazal, da se njegovo besedilo ne sme jemati zelo resno. Ta poudarek je bil zame izhodišče.

Ko smo začeli s pripravami na predstavo, je bilo v ekipi zaznati veliko spoštovanja do avtorja in njegovega življenja in dela. Ogromno ljudi iz današnjih slovenskih gledališč je delalo z njim. Na mnoge izmed njih je vplival. Sama pa nisem bila obremenjena s tem pritiskom. Zato sem lahko drugače pristopila k besedilu. Razumela sem, da noče, da njegov tekst jemljemo resno, kar mi je omogočilo veliko svobode pri ustvarjanju. Tudi sam je zapisal, da gre za njegovo igračkanje, ki ga lahko uporabimo, če je kaj v njem uporabnega. Besedilo sugerira igranje, igrivost, predvsem pa nas je vabil k pogledu na človeka, ki je v usodnosti svojih problemov, brez vidne rešitve, pravzaprav smešen in strašno omejen. Glavni režijski izziv zame je bil poskus utelešenja sveta, kjer prav ta omejenost postane izhodiščno kukalo predstave. Svetovalec tako postaja človek, ki skozi netipične seanse pripelje, včasih pa tudi ne, svoje obiskovalce do uvida. Poskuša jim pričarati svet, kjer je tegoba – kakršnakoli, pravzaprav priložnost za preskok v misli – salto mortale. V tem smislu razumem tudi medij, s katerim se ukvarjam.

»Ljudi, ki a priori nasprotujejo beguncem, bi bilo treba najprej podučiti, kako se v skupnosti živi in da je njihovo življenje enakovredno življenju drugega človeka. Postaviti bi morali jasna pravila vedenja.«

Predstava Idioti, ki ste jo po filmu slovitega danskega režiserja Larsa von Trierja zasnovali v Slovenskem mladinskem gledališču in je nedavno doživela premiero, je – če beremo gledališki list – podoben poskus ustvarjanja reda v kaosu globalizacije, postmoderne relativizacije, ki vodi v negotovost in eksistenčno krizo. Gre za iskanje smisla, luči, svetlobe in lepega v Sizifovem početju, prispodobi za življenje današnjega človeka?

No, Sizifovo valjenje kamenja je tudi prispodoba za zaprta vrata mladi generaciji, o čemer sva prej govorila. V zapisu Alberta Camusa o tem antičnem (anti)junaku me je presunil stavek, da se Sizif smeje, ko se po hribu spušča po kamen, da bi ga nato spet potiskal na hrib. Njegov smeh odpira polje svetlobe, notranje svobode in človeškosti, kar je mogoče ohraniti tudi v najbolj nevzdržnih razmerah in ob najtežjih preizkušnjah v življenju. To je idejno sidrišče naše predstave, ki sem ga z različnimi sredstvi ponazarjala. Von Trier v Idiotih govori tudi o lažnih avtoritetah, o avtoritetah po funkciji in ne po zaslugah. To je bolezen našega časa. Na mestih, kjer sprejemajo odločitve, so ljudje, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti, niti je ne sprejemajo z ljubeznijo. Posledica za vse nas, za Slovence ali Srbe, so pogubne. Kdo je kriv za to? Avtoritete? Krivi smo tudi mi, ker se otepamo odgovornosti: reči bi morali »stop, dovolj je bilo«.

Svetloba, o kateri ste govorili, danes lahko pronica le skozi razpoke teme, kot je dejal Leonard Cohen. Za korenite spremembe pa bi – če bi sledili filmu Idioti – morali začeti znova, se poprej odpovedati nekaterim družbenim normam in logosu.

Težava današnjega sveta je v onesnaženju z ezoteriko, dišečimi palčkami in tajskimi masažami, zaradi česar je luč lepote postala nekakšno naivno gledanje. Postala je grda beseda, kar se mi zdi grozljivo. Postala je nekaj, kar človeka degradira, neti predsodke, predvsem pa v ljudeh onemogoča upanje. Redko naletimo na dogajanje ali na človeka, ki nam vrača upanje v svet.

Od vsakega posameznika je odvisno, koliko bo odprt za takšne stvari in koliko se od njih ograjuje. Začetek premisleka o tem bi bil, če bi skušali pogledati sami sebe od zunaj, kar pa je vse težje, saj ljudje zase nimajo več časa. Ob tem se spomnim na ljudi na srbskem podeželju, 80-letnike, ki na klopci pred hišo pijejo žganje in komentirajo življenje z ogromno mero samoironije. Sposobni so se videti »od zunaj«. V življenju jih je potolklo že marsikaj, vendar so ohranili zdravega duha.

Svetovalec, Mestno gledališče ljubljansko, 2016

Svetovalec, Mestno gledališče ljubljansko, 2016
© Aljoša Rebolj

Večkrat ste omenili svobodo. Zato ste verjetno v gledališki list umestili tudi Baumanov esej Kaj je svoboda?. V njem poudarja, da je svoboda vedno povezana z nujnostjo kompromisa, zadeva pa tudi svobodno odločitev za odpoved konformizmu in sprejetje kodeksa zvestobe, ki temelji na odgovornosti za druge. Kako v luči te misli razumeti odnos Evropejcev do beguncev z Bližnjega vzhoda? In Evropo, ki se ograjuje z novimi zidovi.

Ljudi, ki a priori nasprotujejo beguncem, bi bilo treba najprej podučiti, kako se v skupnosti živi in da je njihovo življenje enakovredno življenju drugega človeka. Postaviti bi morali jasna pravila vedenja. Za njihovo udejanjanje bi morali biti odgovorni vsi družbeni subjekti. Zdaj pa beremo o protestih vaščanov manjše vasi v bližini Kopra, kjer že stoji opremljeni center za begunce, z vso infrastrukturo, pa vendar zaradi protestov vaščanov župan koleba, ali naj ljudem na begu ponudijo streho nad glavo ali ne.

V takšnih situacijah nam manjkajo odločni ljudje na odgovornih mestih. Ko teče beseda o uresničevanju človekovih pravic, je treba reči: »Tako bo in nič drugače.« Imamo ogromno izobraženih strokovnjakov, ki bi znali te iste vaščane izobraziti in prevprašati njihov strah, ki je najbrž edini vzrok, da slepo kratijo osnovne pravice drugim ljudem.

»Sistem financiranja v kulturi bi moral omogočati zanesljive razmere za delo mladih ustvarjalcev. Pa jih ne. V tem smislu je prostor v slovenski kulturi omejujoč.«

V štirih predstavah ste že razvili specifični režiserski jezik, zagotovo zanimiv tudi za tujino. Vas mika delo na tujem?

Zanimajo me gledališča z območja nekdanje Jugoslavije. Tujina me zagotovo mika, saj v tujini sebe dojameš drugače in pri delu z ljudmi moraš uporabiti tudi drugačne vzvode. Si pred vprašanjem, kako svoje ideje spraviti v življenje glede na okolje, v katerem delaš, in s kakšnimi postopki izzvati občinstvo. Zato moraš to okolje najprej spoznati. Zato si želim, da v tujini ne bi delala le kot gostujoča režiserka, ampak bi tam preživela nekaj časa in čim bolje spoznala tamkajšnji milje.

Je Slovenija za ustvarjalce z željo po raziskovanju, kakršni ste vi, omejujoča?

Za zdaj še ni. Sodelavci predstave Zborovanje ptic smo spletli tesne vezi med seboj. Skupaj hočemo delati še naprej, kjerkoli in kadarkoli. Če ne drugje, se bomo priprav na predstave lotili v kakšnem zaskvotanem poslopju ali dnevni sobi. Če ne bi imela dobrih izkušenj in dobrih sodelavcev, bi bila zagotovo že obupana. Res je, da mladi v glavnem dobivamo priložnost za delo, a manjka nam prostor, kjer bi razvijali nove ideje. Pogrešam neodvisno sceno, ki bi bila odprta za vse nove ustvarjalce in bi imela dovolj sredstev, da bi lahko ustvarjalci od svojega dela tudi živeli. Sistem financiranja v kulturi bi moral omogočati zanesljive razmere za delo mladih ustvarjalcev. Pa jih ne. V tem smislu je prostor v slovenski kulturi omejujoč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.