MLADINA Trgovina

Izak Košir

21. 4. 2017  |  Mladina 16

Logokip

Kaj sporoča kip Borisa Pahorja z odtisom logotipa Mladinske knjige?

Slovesno odkritje

Slovesno odkritje
© Borut Krajnc

Si predstavljate, da bi imel v središču Ljubljane kip Franceta Prešerna na plašču odtisnjen viden logotip kakega podjetja, morda celo takšnega, ki nima zveze s kulturo, denimo verige prodajaln živilskih izdelkov? Bi se nam to moralo zdeti nenavadno ali bi morali biti hvaležni, da je (katerokoli) podjetje plačalo izdelavo in postavitev kipa na vidnem mestu in tako obogatilo kulturno podobo prestolnice? V našem primeru sicer ne gre za verigo živilskih trgovin, temveč za založbo oziroma še bolj nedolžno, za domačo založbo upodobljenega – pisatelja Borisa Pahorja. Pa vendar – ali je primerno, da se javna umetniška dela, ki bodo na izbranem kraju stala še veliko let, obravnavajo kot reklamni panoji? Dejstvo je, da za donatorstvo ni nobenih standardov ali pravil. Tako naročnik tudi nobenih ne krši.

V omenjenem primeru prav tako ni bilo jasnih navodil, kje naj logotip stoji in kako velik naj bo, torej je šlo zgolj in samo za odločitev avtorja, ki se je tako podredil plačniku položnice. Torej bi bilo za estetski spodrsljaj kriviti le Mladinsko knjigo kanček nepravično.

To se ni zgodilo prvič. Logotip ene od lekarn je denimo odtisnjen na plošči kipa nekdanjega župana Ivana Hribarja ob Ljubljanici.

Livar Borut Kamšek, ki je Pahorjev kip ulil v bron, meni, da je logotip predvsem na neprimernem kraju, a dodaja, da nekje pač mora biti – torej na kipu ali ob njem, saj gre za naročnika, ki je skulpturo financiral. »Vsi so se sicer zapodili v logotip Mladinske knjige, ker je na vidnem mestu, na Pahorjevi torbi, nihče pa očitno ni opazil še enega logotipa, in sicer Cankarjeve založbe, ki je zadaj pri nogi.« Kje bo odtisnjen logotip, je po njegovih besedah odločitev avtorja, v tem primeru kiparja Mirsada Begića. Ta ni želel, da bi bil logotip »na Pahorju«, zato ga je raje premaknil na torbo. »Glede velikosti naročnik ni dal posebnih navodil, dobili smo zgolj logotip na papirju. Bolj estetska rešitev bi morda bila plošča poleg kipa, na kateri bi pisalo, kdo je omogočil postavitev, tako so se te zagate večkrat reševale v preteklosti,« pojasnjuje Kamšek.

Begića pa moti predvsem, da nihče ne omenja vsebine in oblike oziroma da je vse osredotočeno zgolj na logotip. »Postavitev kipa je plačalo zasebno podjetje, ne država, zato je povsem razumljivo, da bo Mladinska knjiga, ki je plačnik, želela imeti tudi kaj od tega. Bolj žalostno je, da morajo za takšne kipe in spominska znamenja danes skrbeti zasebni naročniki in ne država.« Za čas, v katerem živimo, se mu sicer zdi popolnoma normalno, da se želi podjetje propagirati tudi na umetniških izdelkih. »V tej reklami ne vidim nič spornega ali slabega. Vsak naročnik ima pravico iz nečesa iztržiti največ. Osebno me sicer v to, kako velik bo logotip in kje bo stal, ni prisilil nihče. Da bo na torbi, sem se odločil sam. Res pa je, da sem logotip postavljal zadnji dan, ker nam je zmanjkalo časa in smo hiteli. A bolje je, da je na torbi kot na telesu,« odgovarja kipar Begić.