MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Film

Potovanje časa: pot življenja

Voyage of Time: Life’s Journey, 2016, Terrence Malick

za

Kozmični trol.

Terrence Malick je leta 1973 posnel Surovo balado, film o serijskem morilcu, ki misli, da je James Dean (če James Dean ne bi postal igralec, bi postal psycho), pet let kasneje pa Božanske dneve, film o dveh migrantih, ki bi lahko postala Bonnie in Clyde (če se ne bi izgubila v igranju »brata in sestre«). Oba filma sta postala kultna, kultna figura pa je postal tudi Malick, a je takoj zatem izginil. Brez sledu. In brez filma. Naslednji film, Tanko rdečo črto, vojno epopejo (bitka za Guadalcanal skozi oči Narave), je posnel šele čez 20 let. Ja, manjkal je in vmes veliko zamudil, zato je zdaj vidno pospešil. Zadnja leta namreč filme snema po tekočem traku – Drevo življenja, Čudežu naproti, Knight of Cups, Potovanje časa. Kot da bi skušal nadoknaditi zamujeno in izgubljeno. In kot da bi skušal na hitro posneti vse tiste filme, ki jih prej ni.

To se lepo vidi v Potovanju časa, v katerem nam esejistično, impresionistično, kalejdoskopsko vrti zgodovino sveta – od mističnega Big Banga in kreacije sončnega sistema do apokaliptičnega razpada sonca. Tu so rojevanje zvezd, planetov in galaksij, oceani, vulkani in slapovi, dinozavri, meteor, ki jih pokoplje, ledena doba, ribe, ki se žrejo, prvi homo sapiens, odkritje ognja in religije, ljudje, ki se pobijajo, neonska hipermodernistična mesta, katastrofe in vojne (Irak), begunske armade revnih, brezposelnih in brezdomnih ter dubajski Burj Khalifa, najvišja stavba na svetu (830 metrov), tuzemska verzija vesoljskega monolita iz Kubrickove Odiseje v vesolju, spomenik pohlepu, napuhu, ošabnosti in požrešnosti, agresivna glorifikacija kapitalističnega božjega kompleksa, ki ga na koncu – ob imploziji sonca – čaka to, kar je 11. septembra 2001 čakalo dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. In ja, tu je off-glas (via Cate Blanchett), ki neprestano kliče Mater (»Zakaj si me zapustila?«) in ki en passant oznani »Zdaj sem življenje«, kar pa je le iluzija – človek, ne le kot posameznik, temveč tudi kot vrsta, je v primerjavi z večnostjo, evolucijo vesolja, ki jo prikazuje Malick, le bežni trenutek, le muha enodnevnica, ki nima nobenega razloga za domišljavost in božji kompleks, še manj za ošabnost in pohlep.

Če vprašate Malicka, potem človek ni produkt izvirnega greha – ne, človek je izvirni greh! In vsa lepota Narave, ki komaj čaka, da se zgodovina konča, je bolj kinetična in bolj filmska od filmov. Preživela bo filme, če vprašate Malicka, ki nastopa kot profet »konca filma«: vseeno, če sploh še kakšnega posnamemo! Potovanje časa – doku o predzgodovini, zadihani hommage kreativni sili, transcendentalni David Attenborough, teleskopski Koyaaanisqatsi – je pompozni evolucijski horror, ultimativni svetopisemski snuff, zadnja skušnjava auterja, ki je pozabil posneti nekaj filmov, zdaj pa skuša posneti vse naenkrat, milijarde filmov o milijardah let, zato ne preseneča, da obstajajo štiri verzije Potovanja časa. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.