MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Politika

Nevarno spreminjanje šolskega sistema

Kako se je vlada Mira Cerarja po letu dni odločila, da bo prisluhnila cerkvi, in tako v slabši položaj postavila javne šole

»Zakon bo čim prej sprejet,« jjee  MMiirroo  CCeerraarr  19. aprila 2016 obljubil ljubljanskemu pomožnemu škofu Antonu Jamniku med obiskom Zavoda svetega Stanislava v Šentvidu.

»Zakon bo čim prej sprejet,« je Miro Cerar 9. aprila 2016 obljubil ljubljanskemu pomožnemu škofu Antonu Jamniku med obiskom Zavoda svetega Stanislava v Šentvidu.
© Borut Krajnc

Ko je premier Miro Cerar lani aprila obiskal Zavod svetega Stanislava v Šentvidu, je bilo jasno, da se največja parlamentarna stranka SMC ne bo zmogla izogniti odločitvi ustavnega sodišča o tem, da mora biti financiranje zasebnih in javnih osnovnih šol izenačeno. »Zakon bo čim prej sprejet,« je Cerar obljubil ljubljanskemu pomožnemu škofu Antonu Jamniku.

Od te obljube je minilo leto dni. V tem času so se sestajale različne pravne in strokovne komisije, bilo je nekaj koalicijskih vrhov, usklajevanj, a zakon, ki ga je na začetku aprila sprejela vlada, nima široke politične podpore. Natančneje, nasprotuje mu koalicijska SD, razlogi za njeno nasprotovanje pa naj bi bili, tako je vsaj prepričana ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič, »ideološke narave«. Ker gre za običajen in ne ustavni zakon, ni pričakovati, da ga večina poslancev ne bi podprla, namesto SD lahko zanj glasujejo poslanci SDS in NSi, kar bi bilo po svoje pričakovano, saj zasebne šole omenjeni zakon podpirajo.

Ni se treba sprenevedati. Zakaj sploh, v kakšnem obsegu, na kakšen način financirati zasebno šolstvo, je resnično predvsem ideološko vprašanje. S tem ni nič narobe, kdor je prepričan, da politika za svoje delovanje ne potrebuje vsebine, dopušča, da državo vodijo tehnokrati.

Pri vprašanju financiranja šolstva so na eni strani tisti, ki so prepričani, da je javno šolstvo, njegova univerzalna dostopnost, obveznost, eden od elementov moderne družbe, ki je preveč pomemben, da bi ga država popolnoma prepustila zasebnikom in trgu. Na drugi strani so zagovorniki ideje Miltona Friedmana, preroka neoliberalizma, ki je bil prepričan, da mora država sicer financirati obvezno šolstvo, ne sme pa imeti monopola nad izobraževanjem. Trg je torej tisti, ki naj bi zagotovil boljše, svobodnejše, cenejše izobraževanje. Kar z drugimi besedami pomeni, da naj bi obstajali dve vrsti šol: ene so državne, po definiciji naj bi bile te slabše, omejujoče, nefleksibilne, a hkrati dostopnejše in vključujoče, na drugi pa zasebne, ki jih benevolentno financira država, svoj delež k boljši ponudbi za otroke pa prispevajo tudi ustanovitelji teh šol in šolnine staršev. Te šole imajo že v izhodišču več denarja kot javne.

V delu javnosti, med politiki in tudi med ustavnimi sodniki je prevladalo stališče, da je vse, kar je zasebno, vsaj enakovredno, če ne že boljše od javnega.

V Sloveniji je doslej veljalo, da zasebnim šolam pripada 85 odstotkov sredstev, ki jih država zagotavlja javnim, po novem pa naj bi bile, to je s tesno večino in neprepričljivo razlago decembra 2014 zaukazalo tudi ustavno sodišče, zasebne osnovne šole financirane skoraj povsem enako kot javne. Gre za financiranje zgolj obveznega programa šole, razširjeni program (dopolnilni pouk, šola v naravi, podaljšano bivanje, jutranje varstvo, interesne dejavnosti …), pa naj bi bil financiran zgolj v višini 85 odstotkov javnih sredstev. Tako je bilo tudi doslej.

Gre za resnično nizka proračunska sredstva. Ministrstvo pričakuje, da bo naslednje leto temu namenilo 305.000 evrov. A to je seveda prvi korak. V naslednjih letih bo lahko nastalo še nekaj zasebnih šol, ki pa bodo zahtevale vedno več denarja.

Problem pa ni zgolj vprašanje financ. V izhodišču je ta širši. »Nikakor ne gre zgolj za nekaj odstotkov več denarja za zasebne šole, temveč za spremembo horizonta razumevanja šolstva nasploh,« je o tej dilemi pred časom zapisal dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta. V delu javnosti, med politiki, tudi med ustavnimi sodniki je pač prevladalo stališče, da je vse, kar je zasebno, vsaj enakovredno, če ne že boljše od tistega, kar je javno. Da so zasebni zdravniki skratka boljši od javnih, da zasebna podjetja poslujejo bolje od javnih, da so zasebne banke učinkovitejše od tistih v javni lasti, da so zasebne šole jamstvo boljšega izobraževanja.

Da, seveda gre za spopad ideologij, na eni strani sta neoliberalizem in marketizacija šolstva, na drugi strani pa kakovostno izobraževanje in vzgoja kot temeljna in uresničljiva človekova pravica.

Po odločitvi ustavnega sodišča je imel premier Miro Cerar pred seboj tudi veliko drugih možnosti. Na ministrstvu za šolstvo so jih tudi proučevali. Po eni izmed pravnih interpretacij naj bi odločitev ustavnega sodišča zapovedala zgolj izenačevanje obveznega dela šolskega programa. Tako naj bi bila nekaj časa na mizi zakonska različica, po kateri bi država povsem ukinila že zdaj veljavno 85-odstotno financiranje razširjenega programa za zasebne osnovne šole in dvignila zgolj financiranje obveznega programa. V tem primeru bi zasebnim šolam zmanjkalo denarja, zato so tej rešitvi nasprotovali. Hkrati se je pojavil tudi predlog o 100-odstotnem financiranju vsega, torej tako obveznega kot neobveznega programa. Na koncu tudi ta različica ni bila ustrezna, saj bi s tem zasebne šole izgubile argumente za pobiranje šolnin, dodatnega državnega denarja pa bi bilo seveda manj od tistega, ki ga dobijo od staršev in porabijo po lastni izbiri. Predlagani zakon zdaj omejuje samo pobiranje šolnin za izvajanje »obveznega programa«, kar je praktično nepomembna določba.

A Cerar in njegova ministrica sta se odločila za »kompromisni« predlog, ki je napisan predvsem po želji zasebnikov. Zato ga podpirajo. Šolnin ne bodo ukinili. Pavel Demšar, ravnatelj osnovne šole Montessori v Preski pri Medvodah, je tako dejal, da si bodo zdaj lahko »privoščili kakšnega zaposlenega več« in okrepili kakovost šolskega programa. Kar je pohvalno, a dodatnega denarja za javne šole, za dvig njihove kakovosti, za nove strokovne delavce na ministrstvu za šolstvo ne predvidevajo.

»Res je, da so finančne posledice 100-odstotnega financiranja obveznega programa zasebnih osnovnih šol zanemarljive, a ni nepomembno, da se to dogaja v času, ko se sredstva za javne šole zmanjšujejo, ko se povečujejo obremenitve učiteljev, materialni pogoji pa se slabšajo, kar potrjujejo domači in mednarodni podatki,« pravi Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. »V javni osnovni šoli starši posledično prispevajo vedno več sredstev iz lastnega žepa, v času, ko se materialni pogoji zasebnim šolam izboljšujejo. Ključno pri spremembi je, da zasebne osnovne šole postavlja v potencialno ugodnejši materialni položaj od javnih šol.« Država bi to lahko preprečila, če bi zakonsko zagotovila, da javne šole, tako je pred časom opozoril dr. Marjan Šimenc s Pedagoške fakultete, ne bodo v slabšem materialnem položaju kot tiste zasebne šole, ki jih financira država. Tega jamstva država ni dala.

Štrukelj še dodaja, da lahko ob polnem financiranju obveznega programa, finančno močnem zasebnem ustanovitelju in zbiranju šolnin zasebna šola učencem sčasoma ponudi boljše možnosti za učenje – še posebej, ko se znižujejo sredstva za javne šole, kar lahko sproži dodaten razmislek staršev, kam vpisati otroka. »Ko se uveljavi prepričanje, da so razmere v zasebnih šolah boljše, gredo tja najprej otroci premožnih staršev in družbene elite, zasebne šole začnejo javnim pobirati najboljše učitelje, ki gredo zaradi boljših delovnih razmer v zasebne šole tudi pri istih plačah. Javne šole so posledično na poti navzdol: izgubijo učence iz ambicioznih družin, izgubijo najboljše učitelje in učiteljice, poveča se koncentracija otrok iz socialno šibkih družin in otrok z različnimi primanjkljaji in neurejenimi družinskimi razmerami, vse več staršev pritiska na povečevanje sredstev za zasebne šole, v javnosti se krepi izrazito negativna podoba javnih šol.« Vse te spremembe povzročijo elitizacijo. »Dejstvo je, da zasebnim šolam, v nasprotju z javnimi, ni treba sprejeti kogarkoli, da obstaja niz mehanizmov, ki zasebnim šolam omogočajo izbirati učence in učenke. Skozi izbiro se lahko in tudi se praviloma oblikuje elita oziroma ena od elit z ideološko orientacijo, ki jo perpetuira zasebna šola,« še dodaja Štrukelj.

Ključno je, da ta sprememba zasebne osnovne šole postavlja v potencialno ugodnejši materialni položaj od javnih šol.

Morebiti ima 85-odstotno financiranje dodatnega programa zasebnih šol še eno pomembno ozadje. Ministrica je na začetku šolskega leta napovedala »rekonceptualizacijo razširjenega programa v povezavi s podaljšanim bivanjem«, kar z drugimi besedami pomeni omejevanje pravice do podaljšanega bivanja v osnovnih šolah. Ministrstvo bi torej lahko v prihodnosti po analogiji z zasebnimi šolami omejilo tudi financiranje dodatnega, neobveznega razširjenega programa javnih šol. To se ne bo zgodilo prvič, pred leti se je brez javne razprave zmanjšalo število let podaljšanega bivanja v devetletki.

V vsej tej nejasnosti pa je imela vlada pred sabo eno povsem legitimno in preprostejšo opcijo. Lahko bi spremenili ustavo in v njej na novo določili pogoje financiranja zasebnega šolstva. Ta opcija je politično povsem možna in ne gre za izogibanje nejasni volji ustavnega sodišča. Tudi predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat je pred dnevi dejala, da ni sprevrženo, če se zakonodajalec prelevi v ustavodajalca in se na odločbo ustavnega sodišča odzove s spremembo ustave, »je pa sprevrženo kvečjemu to, da zakonodajalec niti ne spremeni ustave niti ne sprejme zakonske ureditve. To je tisto, kar ga ustava obvezuje«.

Zdi se, da se bo na koncu paradoksalno zgodila prav ta sprememba ustave, ki pa bo veljala za vnaprej. V parlamentu je namreč trenutno vloženih več različic ustavne spremembe, ki bi na novo opredelila financiranje javnega in zasebnega šolstva. Še en svež predlog naj bi pripravljala tudi SMC. Tako naj bi najprej sprejeli nov zakon za teh nekaj osnovnih šol, ki bi dobile nov denar, potem pa bi v parlamentu poiskali ustavno večino, ki bi na novo določila, kje in kako naj se financirajo šole, ki bodo nastajale v naslednjih letih. Kar je seveda smešno in dober prikaz, kako se ne vodi smiselna politika, ne šolska ne državniška.

Vse te nejasnosti in nedoslednosti dokazujejo, da je tista politika, ki beži od ideologije, prazna, nevsebinska, nepolitična. Namesto nje vsebino razprave in odločitev določajo drugi. V primeru zasebnega šolstva sta to tudi želja po zaslužku in svetovni nazor ustanoviteljev. Dve izmed petih zasebnih osnovnih šol, ki bodo dobile dodatni denar, je ustanovila katoliška cerkev. In za te šole dejansko gre, tem šolam je Cerar obljubil primerno ureditev. In gre seveda za popolnoma ideološko odločitev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.