MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Družba

Čas zajedavske urbanizacije

Kako kapital pleni javni prostor in mesta spreminja v podjetniške koncerne

Pohlep, ki pleni javni prostor: zasteklitev arkad hotela Slon.

Pohlep, ki pleni javni prostor: zasteklitev arkad hotela Slon.
© Borut Krajnc

Ni več poti nazaj, v dobre stare čase javnega sektorja, stare zaščitniške, dobrotljive države, za katero se je zdelo, da ji je mar za ljudi, nazaj v sedemdeseta leta, ko je urbanost in političnost razčlenjeval Manuel Casttels in prepoznal nov politični subjekt – urbana družbena gibanja. Konec je sanjarjenja, da nam bo kmalu bolje, da se bodo vrnili dobri stari časi mirnega življenja in da je pred nami svetla prihodnost. Živimo v času divje urbanizacije, ko nastajajo nove urbane družbe, kjer se zmanjšuje obseg plačanega dela. Urbana družba je postala postzaposlitvena, tako kot je Marx nakazal v svoji teoriji pred približno 160 leti.

Andy Merrifield (1960), doktor geografije, sociolog, filozof in marksist, je spisal zanimivo knjigo Novo urbano vprašanje, v kateri razpravo gradi (kot je to tudi običajno in logično) na tezah in ugotovitvah nekaterih svojih predhodnikov, mislecev in piscev o urbanem in o družbi. Napaja se iz ključnih del – Urbano vprašanje Manuela Casttelsa, Urbana revolucija Henrija Lefebvra, Dvignite se Stephana Hessla, naslanja se na misli Louisa Althusserja in na misli svojega profesorja Davida Harveyja z Univerze v Oxfordu in seveda na Marxa, na Jeana Jacquesa Rousseauja idr., kot tudi na sodobnike, kot je francoski založnik in pisec Eric Hazan. Med tistimi, ki so ga najbolj prevzeli, pa navaja francoskega pisatelja, filmarja in situacionista Guya Deborda in njegovo iskanje starega pristnega Pariza v novem, ki je postal ‘neobvladljiva puščava negotove prihodnosti’. Prav ta široki družbeni, kulturni in teoretski bazen, iz katerega Merrifield zajema in ga hkrati tudi pojasnjuje, daje njegovi knjigi intelektualno odličnost in revolucionarni naboj.

V dialogu s predhodniki in sodobniki razvija svoje misli in teze o urbanem, o neoliberalizmu in sodobni družbi. Ob tem ga zanimajo državljanska nepokorščina in akcije novih urbanih gibanj. »Gradnja gibanja je osrednja tema poglavij v knjigi, ki vam jo polagam v roke,« je zapisal Merrifield, »v njej novo urbano vprašanje naznanja nič manj kot bitko, boj za novo, izboljšano idejo ‘kolektivne porabe’, javno preventivo zoper zasebne zajedavce, ki prežijo med nami.« Knjiga Novo urbano vprašanje je izšla lani decembra pri Založbi *cf. (Rdeča zbirka) in seveda ni njegova edina, več jih je, med njimi tudi Čarobni marksizem (2011).

Izraz urbano tkivo mu je ljubši od izraza mesto, saj se tkivo lahko razteza povsod in z njim je lažje razumeti urbanizacijo sveta, ki se kaže v zmanjšanju rasti, v zapuščenosti mestnih predelov in hkrati v prenaseljenosti, kot tudi v podrazvitosti in spet drugod v prekomerni razvitosti. Vse to je povezano in prepleteno. »Urbano pomeni prostor, kjer kapital pleni, razlašča proračun za kolektivno porabo, napihuje vrednost zemljišč, saj urbani prostor obravnava kot blago, kot čisto finančno sredstvo, ki ga izkorišča in hkrati prisilno razseljuje ljudi,« zapiše avtor in uporabi izraz neohaussmanizacija, ki je danes glavna strategija vladajočega razreda, da lahko pleni in reorganizira mesta in svet. Neohaussmanizacija je pravzaprav »novo« poglavje v stari zgodbi o urbani prenovi. »Haussmanizacija« (po G. E. Haussmannu) je Pariz 19. stoletja zaznamovala z rušenjem srednjeveških predelov mesta in vzpostavila široke avenije, bulvarje in parke. Šlo je za nov urbanistični načrt mesta, ki je počistil z revnimi predeli Pariza in vzpostavil bogato, ekstravagantno mestno središče. Podobno se zdaj dogaja povsod po svetu in ne zgolj v velikih prestolnicah. Mestne in nacionalne političnoekonomske sile pod pritiskom transnacionalnih in korporativnih centrov moči ter s podporo nacionalnih vlad zahtevajo in izsiljujejo spremembe v urbanem okolju. Ti pod krinko izboljševanja urbanega fizičnega okolja želijo spremeniti družbeno in politično okolje sebi v prid. Zato je neohaussmanizacija proces, pravi avtor, ki ga je mogoče brzdati zgolj s prostorskimi politikami. Na eni strani prek paramilitarizacije prostora od zgoraj, z uporabo visokotehnološkega varovanja ter nadzora in hkrati z upiranjem od spodaj, na ulicah, to je nujno nizkotehnološko in prvinsko. Merrifield razlaga, kako se neohaussmanizacija ne bi dogajala, če zemljišča ne bi dobivala značilnosti fiktivnega kapitala in ne bi postala obrestonosni kapital, ki kroži na trgu nepremičnin in zvišuje vrednost zemljišč, jim daje višjo menjalno vrednost in postane »renta« plenilskih monopolnih družbenih slojev. In hkrati, kako absurdno, da je v bistvu »kapitalski dobiček« tisti, ki oblikuje grajeno okolje in njegov estetski oziroma neestetski izraz. Mesto postane bojišče in igrišče za politiko in kapital. Urbani prostor je podobno kot v 19. stoletju postal polje političnih in gospodarskih interesov, vendar v povsem drugem merilu in z večjimi finančnimi dobitki in v večini primerov na račun javnih sredstev za zasebne žepe.

Prav zaradi tega so Merrifieldove misli namenjene novim urbanim gibanjem, ki so osrednja točka razmisleka o urbanem, sodobni ekonomiji in družbi. Preučuje kapitalsko plenjenje urbanega prostora in nove oblike upora proti temu. Nova gibanja – Okupirajmo, Indignados, 99 %, Nova večina ... – so hkrati gibanja za pravico do prostora, pravico do mesta (koncept, ki ga je razvil Lefebvre), pravico do urbanega, do življenja kot takega, in hkrati bijejo bitko proti političnim, gospodarskim in bančnim/finančnim oligarhom. Novim gibanjem je skupno nezadovoljstvo s sedanjo globalno politiko in ekonomijo, ki plenita lokalno. Nasprotujejo režimu akumulacije kapitala, ki se globoko zajeda v družbeno substanco. Gibanja povezujejo tudi načini uporabe osrednjih mestnih prostorov in družbenih omrežij, kjer izražajo nezadovoljstvo kot tudi solidarnost. Tako sta osrednji predmet njegovega proučevanja hipereksploatacijski nedemokratični sistem globalnega urbanizma in državljansko nasprotovanje le-temu. Avtorjev namen je razviti koncept, s katerim bo mogoče obstoječi sistem politično problematizirati in prispevati h krepitvi aktivizma, pospešiti vstajništvo in vstajnikom ponuditi teorijo, ki bo v dialoških bitkah kos zvitim politikom. Teorija in politika sta osrednji točki pričujoče knjige, ki je navsezadnje optimistična, kot zatrjuje Merrifield.

Ali velja optimizem tudi za slovensko glavno mesto? Se mar ne pleni javni prostor v interesu zasebnega kapitala v spregi z javnim, kot je na primer rušenje starega Kolizeja ali pa trmasto vztrajanje županstva pri gradnji garaž pod osrednjo ljubljansko tržnico, enim najpriljubljenejših javnih prostorov ljubljanskega meščanstva, ali pa politična in ideološka uzurpacija javnega prostora, kot je postavitev spomenika žrtvam vseh vojn na robu Kongresnega trga? Ali pa pohlep, ki pleni javni prostor, kot je zasteklitev arkad v srcu mesta na Slovenski cesti? Najprej so zasteklili arkade hotela Slon, nato še arkade nakupovalne hiše Nama in tako vzeli meščanom in meščankam zatočišče pred dežjem, snegom in vročim soncem.

V spremni besedi k Novemu urbanemu vprašanju je Klemen Ploštajner lucidno analiziral Slovenijo in predvsem Ljubljano. Pod naslovom Iskanje urbanega v podjetniškem mestu ugotavlja, da se skozi optiko neohaussmanizacije, ki razpravo pripelje do oblik produkcije prostora, Merrifieldovo delo lahko bere tudi kot knjiga o slovenski prestolnici.

In ko se Merrifield vpraša, komu pripada mesto, odgovori, da zajedavcem, ki se le nažirajo ob javnem koritu! »Zajedavci povsod po svetu odžirajo skupno bogastvo, od znotraj najedajo družbeno tkivo, ljudem jemljejo premoženje, zasegajo hiše in razlaščajo vrednost, namesto da bi prispevali k njenemu ustvarjanju.« Merrifieldovo knjigo bi morala prebrati prav vsak državljan in vsaka državljanka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.