MLADINA Trgovina

Prenove mestnih tržnic

Tvegani, a včasih potrebni posegi v občutljivo mestno tkivo

Valovita nova streha pisanih barv, ki prekriva prenovljeno tržnico Santa Caterina v Barceloni, je skupaj z drugimi ureditvami prinesla nov življenjski impulz v degradirano srednjeveško četrt.

Valovita nova streha pisanih barv, ki prekriva prenovljeno tržnico Santa Caterina v Barceloni, je skupaj z drugimi ureditvami prinesla nov življenjski impulz v degradirano srednjeveško četrt.
© Ajunament Barcelona

Tržnice so eden od najzanimivejših mestnih fenomenov, v urbanističnem in arhitekturnem, pa tudi sociološkem smislu. Čeprav vsakodnevne nakupe danes večinoma opravimo v trgovinah in supermarketih, so tradicionalne tržnice ostale in še vedno sodijo k osnovni urbani identiteti mest, k čemur dodatno pripomore njihova središčna lega. To so še zdaj pomembni prostori srečevanja in druženja meščanov, okrog njih so spletena kompleksna omrežja medsebojnih odnosov, so prostorska manifestacija družbenih navad in pomenov – v tej vlogi jih tudi mlajše generacije na novo odkrivajo. Številne so postale priljubljene turistične znamenitosti, kjer od blizu spoznamo lokalno kulinariko, navade in kulturne vzorce. A ker imajo tržnice tudi nekatere neprijetne vplive (hrup, umazanija in smrad) in so, tako kot vse stavbe, izpostavljene postopnemu propadanju in obrabi, jih je treba od časa do časa prenavljati in občasno tudi programsko oživiti. Predstavljamo štiri primere iz tujine, kjer ni šlo za preprosto »vzdrževalno« prenovo zaradi zagotavljanja primernih razmer za tržno dejavnost, temveč za kompleksne nadgradnje oziroma novogradnje, katerih namen je bila poleg funkcionalnih izboljšav tudi urbana revitalizacija okoliških četrti.

Opečna fasada tržnice San Antón v gosto pozidani madridski četrti v notranjosti skriva večetažni atrij, ki je pravo prostorsko doživetje – spodaj stojnice, na galerijah tapas bari, na vrhu terasa s kavarno.

Opečna fasada tržnice San Antón v gosto pozidani madridski četrti v notranjosti skriva večetažni atrij, ki je pravo prostorsko doživetje – spodaj stojnice, na galerijah tapas bari, na vrhu terasa s kavarno.
© Jorge Crooke

Mercat de Santa Caterina, Barcelona

Stavba sredi srednjeveškega mestnega jedra, zgrajena leta 1848 na lokaciji požganega samostana, je bila prva pokrita tržnica v Barceloni. Ker je postajala okoliška četrt naslednja desetletja vse revnejša in vse bolj zanemarjena, so se mestne oblasti odločile, da jo revitalizirajo, pri čemer naj bi imela glavno vlogo prav prenova tržnice. Načrtovanje so z natečajem leta 1997 zaupali katalonskemu arhitekturnemu biroju EMTB, ki sta ga vodila zakonca Enric Miralles in Benedetta Tagliabue (Miralles je umrl še pred končanjem projekta). Vodilo ju je prepričanje, da mora biti prenovljena tržnica preplet starih struktur in novih posegov. Današnja stavba tako ni niti novogradnja niti vestno ohranjen izvirnik, temveč gre za prekrivanje dveh arhitekturnih plasti, ki sestavljata novo celoto z lastno arhitekturno integriteto. Ohranjena je neorenesančna fasada, čeznjo pa je napeta nova streha, ki v elegantnih sinusoidah valovi čez notranji prostor in opozarja na novo prostorsko situacijo. Strešna kritina je iz keramike pisanih barv, kot aluzija na barvito sadje in zelenjavo, podprta pa je z ekspresivnimi organsko zvitimi nosilci iz jekla in lesa. Skupaj s prenovo tržnice so na delu parcele zgradili še manjša bloka z 59 socialnimi najemnimi stanovanji za starejše občane, v kleteh pod kompleksom je garaža z 250 parkirnimi mesti, dostopom za dostavna vozila in zbiralnico za odpadke, celoto pa dopolnjuje muzej z in situ prikazom dela arheoloških ostankov, najdenih pod območjem. Prav arheološke najdbe so največ prispevale k veliki zamudi pri dokončanju gradnje. Ta je trajala sedem let, vse do leta 2005, in je skupaj s sosednjimi gradbišči zmanjšala privlačnost območja in povzročila začasno odmiranje trgovske in gostinske ponudbe. Kritiki zato trdijo, da je šlo dejansko za neoliberalni projekt mestnih oblasti, ki mu je uspelo najprej uničiti lokalno ekonomijo in socialno mrežo, nato pa v četrt privabiti višji družbeni sloj in jo gentrificirati. Kljub temu so današnji komentarji in ocene tržnice na različnih spletnih portalih večinoma pozitivni; domačini pri njej cenijo, da je čistejša in manj natrpana kot s turisti preplavljena tržnica La Boqueria na Rambli. Dolgoletni prebivalci četrti pa se pritožujejo nad precejšnjim zvišanjem cen po prenovi.

Prostorska stihija in kramarstvo sta največji težavi glavne ljubljanske tržnice, vendar ju je mogoče rešiti s preprostimi organizacijskimi ukrepi

Prostorska stihija in kramarstvo sta največji težavi glavne ljubljanske tržnice, vendar ju je mogoče rešiti s preprostimi organizacijskimi ukrepi
© Joco Žnidaršič

Mercado San Antón, Madrid

Tržnica San Antón stoji v Chueci, eni od živahnih osrednjih madridskih četrti. Leta 1945 so na parceli, kjer se je prej trgovalo na prostem, zgradili tržno stavbo, ki pa je bila po pol stoletja obratovanja povsem dotrajana in vse slabše obiskana. Zato so se odločili za gradnjo nove, ki bo v funkcionalnem smislu in s ponudbo šla v korak s časom in spremenjenimi družbenimi razmerami v četrti. Monoliten stavbni volumen, ki so ga zasnovali v madridskem studiu Ataria, z enovito opečno fasado že navzven deluje impozantno, pravo doživetje pa je velik notranji atrij, v katerega se odpira več nadstropij galerij, vzdolž katerih se vrstijo prodajalne. Na dnu atrija je še več stojnic, na vrhu pa se s stekleno streho odpira proti nebu. V poslopju tržnice so poleg navadnih prodajaln sadja, zelenjave, mesa in delikates tudi tapas bari, priljubljena strešna terasa s kavarno ter restavracija, v kateri lahko gostom pripravijo obrok iz živil, ki so jih kupili na stojnicah. V kleti je še manjši supermarket za splošno oskrbo ter 80 parkirnih mest. Tudi tržnico San Antón je zaznamovala dolgotrajna gradnja, ki je trajala pet let, do leta 2011. Med Madridčani je precej priljubljena, čeprav številne motijo visoke cene in manjša ponudba živilskih izdelkov zaradi dodane gastronomske ponudbe. Vsekakor ne gre več za tradicionalno tržnico, ki bi bila lokalno družabno središče v klasičnem smislu – je sodobna in butična, namenjena nekoliko mlajšemu in premožnejšemu sloju prebivalstva, ki se je v zadnjih desetletjih priselilo v četrt.

Predvidena nova stavba na Vodnikovem trgu, v kateri bodo manjkajoči servisni prostori ljubljanske tržnice, bo zakrila slepo fasado Mahrove hiše.

Predvidena nova stavba na Vodnikovem trgu, v kateri bodo manjkajoči servisni prostori ljubljanske tržnice, bo zakrila slepo fasado Mahrove hiše.
© Kombinat

Markthal Rotterdam

V Rotterdamu so se zaradi vse strožjih higienskih zahtev pri prodaji živilskih izdelkov odločili, da zgradijo pokrito tržnico na delu površine zunanje tržnice. Pri tem so mestne oblasti zahtevale, da se zgradijo tudi stanovanja, ki bi oživila sicer pretežno poslovno območje središča Rotterdama. Stavbo je načrtoval nizozemski arhitekturni biro MVRDV in zasnoval 120 metrov dolgo, 40 metrov široko in kar 35 metrov visoko tržno dvorano. Vzdolž daljših stranic jo obdajata stanovanjska trakta z 228 stanovanji v desetih nadstropjih, ki se na vrhu stavbe združita v najvišji etaži s terasnimi stanovanji. V prerezu ima stavba obliko podkve. Orjaške dimenzije tržne dvorane dodatno poudari umetniška poslikava notranjih sten, ki prikazuje sadje, zelenjavo, ribe, rože in podobne motive v nadnaravni velikosti. V dvorani stojijo prodajni paviljoni, nekateri imajo na strehi gostinske terase. Prodajalne in lokali so tudi v pritličju in prvem nadstropju stanovanjskih traktov, v štirih kletnih etažah pa sta še supermarket in garažna hiša s kar 1200 parkirnimi mesti. Tržnica stoji v najstarejšem delu Rotterdama, zato so med gradnjo naleteli na vrsto arheoloških najdb. Tudi tu se je gradnja vlekla pet let, od leta 2009 do 2014. Stavba zaradi svoje podobe in dimenzij vsekakor zbudi (za)čudenje, ne glede na to ali nam je njena arhitekturna estetika blizu ali ne. Razumeti pa jo je treba v kontekstu nizozemske progresivne arhitekturne miselnosti in dejstva, da v Rotterdamu, ki je bil v drugi svetovni vojni popolnoma uničen in nato na novo pozidan z modernimi stavbami, deluje precej manj nenavadno kot bi kje drugje. Podobno kakor pri prejšnjih primerih tudi na novi rotterdamski tržnici cene niso primerne ravno za vsak žep, prav tako so visoke najemnine za prodajna mesta, nad čimer se pritožujejo številni trgovci, ki so zato prisiljeni še naprej delovati na zunanjem delu tržnice.

Markthal, Rotterdam. Ogromno tržno dvorano s strani zaobjameta stavbna trakta, ki imata v prerezu obliko podkve. V notranjosti prodajne paviljone dopolnjujejo gostinski lokali s terasami na strehah.

Markthal, Rotterdam. Ogromno tržno dvorano s strani zaobjameta stavbna trakta, ki imata v prerezu obliko podkve. V notranjosti prodajne paviljone dopolnjujejo gostinski lokali s terasami na strehah.
© Ton Nolles_Flickr

Pa Ljubljana?

Ugotovimo lahko, da vsaka prenova tržnic neizogibno povzroči želene in neželene učinke. Vsi štirje primeri so vrhunske arhitekturne stvaritve in so prinesli nujno potrebne funkcionalne izboljšave. Vse je zaznamovala dolgotrajna gradnja, predvsem zaradi arheoloških raziskav in globokih izkopov za garaže – to je pomembno opozorilo tudi za načrtovano prenovo ljubljanske glavne tržnice. Tam predvidena večetažna podzemna garaža s približno 500 parkirnimi mesti se zdi kot recept za še eno odprto rano v samem jedru Ljubljane in je obenem v nasprotju z občinsko trajnostno prometno politiko. Da večletna gradnja, ki jo neizogibno spremljajo hrup, umazanija in organizacijske motnje, lahko povzroči razpadanje neotipljivih družbenih vezi, kaže tudi izkušnja iz Maribora, kjer si tržnica po podobni prenovi še danes ni opomogla. Za vse opisane primere sta značilna zvišanje cen, ker so v novih stavbah najemnine navadno višje kot v starih, in prestrukturiranje same ponudbe, predvsem premik od prodaje sadja, zelenjave in drugih živilskih izdelkov h gastronomski ponudbi. To dodatno vpliva na cene, saj na tržnice privabi drugačno klientelo – tako, ki tja ne hodi zato, da bi kupovala surovine za vsakodnevno kuhanje kosila. Ta premik je že zaznaven tudi na ljubljanski tržnici. Res pa je, da prenovljene tržnice ne morejo biti edini krivci za gentrifikacijo ali turistizacijo mestnih središč.

Oba procesa, ki prebivalcem Barcelone in Madrida povzročata nemalo težav, sta se začela že pred vsaj dvema ali tremi desetletji in so nove tržnice kvečjemu njuna potrditev.

Markthal, Rotterdam. Ogromno tržno dvorano s strani zaobjameta stavbna trakta, ki imata v prerezu obliko podkve. V notranjosti prodajne paviljone dopolnjujejo gostinski lokali s terasami na strehah.

Markthal, Rotterdam. Ogromno tržno dvorano s strani zaobjameta stavbna trakta, ki imata v prerezu obliko podkve. V notranjosti prodajne paviljone dopolnjujejo gostinski lokali s terasami na strehah.

Položaj v Ljubljani sicer ni neposredno primerljiv, saj je večji del tržnice na prostem. Glede na to, da slepa fasada Mahrove hiše ni noben estetski dosežek, je dozidava novega poslopja – načrtujejo ga v ljubljanskem biroju Kombinat – povsem upravičena in bo arhitekturno obogatila prostor Vodnikovega trga; pod njo je lahko, poleg vseh manjkajočih servisnih prostorov, tudi manjša garaža za prodajalce. Vendar bi sedanja pokrita tržnica morala ostati v spodnji etaži Semenišča, saj deluje kot organska povezava med Vodnikovim in Pogačarjevim trgom in oba dodatno oživlja, čeprav potrebuje temeljito prenovo. Vprašljive so Plečnikove arkade, ki jih je neprehodna širjava gostinskih vrtov popolnoma razvrednotila. Prav prostorska stihija in kramarstvo sta največji težavi glavne tržnice, vendar ju je mogoče rešiti s preprostimi organizacijskimi ukrepi. Bistveno vprašanje je, kako prenoviti tržnico tako, da ohrani vlogo nosilca prostorske in družbene identitete – ter kako prenoviti (oživiti, revitalizirati) tržnico, kadar se okoli nje spremeni sama družba. Odgovor ni v tem, da se prenove ne lotimo, obenem pa ne v tem, da tekmujemo s predmestnimi nakupovalnimi središči pri zagotavljanju parkirišč. Primerjalna prednost tradicionalnih tržnic ni prometna dostopnost, ampak so ambienti in zgodbe. Pri prenovah bi torej morali izhajati iz njih ter tržnice pazljivo in postopoma nadgrajevati. Ob prenovi glavne tržnice pa ne bi smeli pozabiti, da so prenove, fizične in vsebinske, potrebne tudi vse druge ljubljanske tržnice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.