MLADINA Trgovina

Kadilski teater

Umreti zdrav, to je brez dvoma lepa ideja in človek ji ne more ugovarjati. A to ne spreminja dejstva, da je novi proti-tobačni zakon v odnosu do gledališča pretiran in bizaren. Nisem človek, ki bi klical na pomoč zdravo pamet, ampak v tem primeru ti drugega skoraj ne ostane. Če Sneguljčica na odru na primer snifa kokain, je to za mladinsko publiko v redu. Ne sme pa palčku pasti cigareta iz žepa. V tem ozračju ni več možno razumno razlagati, zakaj se ne da več resno uprizoriti drame Nobelovega nagrajenca Harolda Pinterja, če ti proti-kadilski zakon visi okrog vratu. Intelektualni domet odgovora na pomen umetniške svobode seže do argumenta, da je v umetnosti itak vse »fake«.

Ok. Potem pa poglejmo, kaj pri celi stvari ni »fake«. V prvi vrsti, očitna hipokrizija. Kot da je politika spet enkrat našla grešnega kozla, ki naj malce prikrije splošno (neoliberalno, globalno) bolezensko stanje stvari. Ko konzument stopi v trafiko, ga takoj zbode v oči, kaj je danes največji vir trpljenja na svetu: tobak. In tisti, ki ga uživajo; njihove slike je treba razstaviti kot lovske trofeje na pranger. Pozabite na globalno onesnaženje, na revščino, na vojne – celo sovražni govor je v trafiki lepo zapakiran kot puran na martinovo. Če natančno pogledaš sadistične fotomontaže na zavojčkih tobaka, sicer opaziš marsikaj; tudi manekenke z narisanimi podočnjaki in z rdečim robčkom v roki. Dobro, nekdo spet dobro služi na račun kadilcev; tega so navajeni. Če bi vsi v hipu nehali kaditi, bi se itak zamajal državni proračun. Še več – zato politika na drugi strani na tiho subvencionira predelavo tobaka. Hipokrizija par excellence.

Če pa bi bilo vse res, kar kažejo fotografije, je stvar precej hujša. Pa ne zato, ker so na njih - dokazano – tudi ljudje, ki v življenju sploh niso kadili. Razkazovati trpljenje bolnega človeka, ki je njemu v posmeh in drugim v poduk, se mi zdi politična pornografija najslabše vrste. Toliko bolj, ker je politika pri tem perverzno selektivna. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi na buteljke domačega vina ali žganja nabili napise kot »alkohol ubija«, »alkohol povzroča počasno in boleče umiranje«, »alkohol povzroča krvavo nasilje v družini«, »alkohol povzroča vožnjo po nasprotni strani avtoceste« itd? In zraven še nalepili slike zmasakriranih trupel odraslih in otrok, ki jih je na cesti, v stanovanjih in drugje – dokazano - pobil alkohol? Verjetno bi politika skočila pokonci, ker ima alkohol ne samo v krvi in teranu, ampak tudi v himni; ker je del naše nacionalne avtohtonosti.

Če kdo misli, da so neskončne količine smrdečih izpušnih in sploh toplogrednih plinov z vsemi smrtonosnimi substancami vred, ki jih diha vsak dan, manjši problem kot tobačni dim, naj pač tako misli. In če na drugi strani verjame, da bo en prižgan čik v gledališki dvorani ubil pol gledalcev, naj pač to verjame. In naj ne gre v gledališče, ampak naj doma čisti izpušno cev svojega dizla. Ali pa gre na jogging po Celovški, če mu je Peking predaleč.

To, kar danes strukturno ubija ljudi, je sistem, ki rine množice pod prag revščine; ki sili ljudi, da uživajo poceni in zanič hrano in pijačo, ki proizvaja konstanten stres. Objestno meče bombe na sosedovo dvorišče, potem se pa čudi, ker ljudje plezajo čez ograje, da bi si rešili golo življenje. V zameno sicer podari rezilno žico, ki skrbi za domačinovo varnost in zdravje. Da se bo na koncu, siromak upokojenec, med nabiranjem česarkoli užitnega in zastonj za pod zob - lahko še sam zapletel vanjo. In mogoče gledal, kako čez bližnji mejni prehod deportirajo iz države begunsko družino z bolno mamo in tukaj rojenim otrokom.

Za kaj že gre v tej zdravi državi? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.