MLADINA Trgovina

Vasja Jager

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Politika

Sindikati in trenutek resnice?

Povsod po zahodnem svetu delavske organizacije preživljajo težke čase. Toda velika menedžerska združenja, politiki in neoliberalni misijonarji prehitro odpirajo šampanjce.

Prihodnost je v združevanju: voditelji treh največjih central, Dušan Semolič (ZSSS), Branimir Štrukelj (SVIZ) in Jakob Počivavšek  (Pergam), so s skupnimi protesti že večkrat izkazali pripravljenost na preseganje delitev med sindikati. (Na fotografiji pred vlado leta 2016).

Prihodnost je v združevanju: voditelji treh največjih central, Dušan Semolič (ZSSS), Branimir Štrukelj (SVIZ) in Jakob Počivavšek (Pergam), so s skupnimi protesti že večkrat izkazali pripravljenost na preseganje delitev med sindikati. (Na fotografiji pred vlado leta 2016).
© Gašper Lešnik

Mlaji, ki so se pretekle dni dvigali po Sloveniji, so spomin na zlate čase delavskega gibanja, na njegove boje in zgodovinske dosežke, kot so socialna država, osemurni delovnik in minimalna plača. Toda za donečimi parolami o delu in njegovi oblasti, za praporji in pisanimi trakovi, za ožganimi ostanki kresov se skriva neprijetna resnica o napadih na delavske pravice in vse bolj skrb zbujajočem stanju institucij, pristojnih za njihovo obrambo.

Delavsko gibanje je na zgodovinskem razpotju, v Sloveniji in tudi po vsej zahodni družbi. Potreba po solidarnosti in organiziranju v sindikate že desetletja ni bila večja, kot je danes. Kljub temu članstvo v sindikatih že nekaj let upada – z njim pa tudi pogajalska moč delavskih predstavnikov. »Sprememba je tako očitna, da – ob ohranitvi sedanjih trendov – neizogibno vodi v popolno marginalizacijo sindikalnega gibanja na Slovenskem,« je pred dvema letoma v izčrpni analizi sindikalnih strategij zapisal največji slovenski strokovnjak na tem področju, profesor Miroslav Stanojević s Fakultete za družbene vede. Od takrat se je stanje še poslabšalo. Po zadnjih podatkih je v sindikate včlanjen komaj vsak peti slovenski delavec, kar pomeni, da se je od preloma stoletja stopnja sindikaliziranosti več kot prepolovila; še leta 2002 je znašala kar 44 odstotkov.

Po zadnjih podatkih je v sindikate včlanjen komaj vsak peti slovenski delavec, kar pomeni, da se je od preloma stoletja stopnja sindikaliziranosti več kot prepolovila.

Članstvo upada, na drugi strani pa kot gobe po dežju poganjajo nove delavske organizacije, ki se borijo za svoj delež na trgu delavskega zastopanja. Danes imamo v Sloveniji 48 reprezentativnih sindikatov, ki iščejo načine, kako drugim odškrniti del članov. Razdrobljeno, razdeljeno in vse manj številno delavsko gibanje pa je zadnje, kar slovenska skupnost potrebuje.

Sindikati so še zmeraj najmočnejša, pogosto celo edina varovalka pred interesi tujih špekulantov. Že pred prodajo Mercatorja hrvaškemu Agrokorju so leta 2011 opozarjali, da utegne posel zamajati celotno slovensko prehransko verigo. Vlada, ki jih ni poslušala, danes panično rešuje, kar se rešiti še da.

Sindikati so še zmeraj najmočnejša, pogosto celo edina varovalka pred interesi tujih špekulantov. Že pred prodajo Mercatorja hrvaškemu Agrokorju so leta 2011 opozarjali, da utegne posel zamajati celotno slovensko prehransko verigo. Vlada, ki jih ni poslušala, danes panično rešuje, kar se rešiti še da.
© Borut Krajnc

Janšev Waterloo na predvečer »dobe espejev«

Še pred nekaj leti je bilo drugače. Prekaljeni delavski udarniki se spominjajo zime leta 2005 in protestov proti nameri vlade Janeza Janše, da uvede enotno davčno stopnjo, ko so ljubljansko sivino presekale množice protestnikov, vsaka v »bojni« barvi svoje sindikalne centrale. Ob njih so stopali dijaki, študenti in upokojenci; skupaj se je tistega dne na Kongresnem trgu v snegu in mrazu zbralo okoli 40 tisoč ljudi. Dovolj, da so zatresli vso državo. In več kot dovolj, da Janša nikoli več ni niti pomislil na pridige o enotni davčni stopnji. Demonstracija moči je bila zgovorna in predvsem učinkovita. Poenoteni sindikati so se izkazali za najpomembnejšo varovalko malega človeka pred apetiti neoliberalizma in njegovih političnih podizvajalcev.

Kot ugotavlja Stanojević, je bilo leto 2005 vrhunec in obenem začetek zatona slovenskega sindikalizma. »Problem je, da so se po teh dogodkih sindikati vključili v neekvivalentno politično menjavo, saj so odpoved uvedbi enotne davčne stopnje zamenjali za obujanje delovanja Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) in podporo politiki omejevanja inflacije.« Na drugi strani so sočasno z umirjanjem sindikatov slovenske elite postajale vse bolj predrzne. Da bi podaljšali življenjsko dobo strukturno neustreznega in zastarelega gospodarstva tekočih trakov in neperspektivnih izdelkov, so delodajalska združenja v pomanjkanju razvojne vizije začela iskati nove načine za stiskanje delovne sile. Usodni preboj jim je uspel prav pod Janševo vlado in prav v okviru ESS, ko jim je od sindikatov uspelo izsiliti privolitev v nesrečno »fleksibilizacijo« trga dela. Ta je namesto obljubljenega razcveta prinesla zgolj razslojevanje, namesto rasti zaposlovanja pa pospešila odpuščanja in omogočila eksplozijo samostojnih podjetnikov, s katerimi uradna statistika prikriva dejansko brezposelnost. Država je končno izšla iz tranzicije – in namesto v obljubljeni utopiji »balkanske Švice« pristala v dobi prekariata.

Prebujanje z zamudo

V nekaj letih se je struktura gospodarstva drastično spremenila. Tradicionalni industrijski težak, ki je za redno plačo osem ur na dan garal za tekočim trakom, je stvar preteklosti. Dobili smo nove poklice in nove oblike (slabo) plačanega in začasnega dela. Ob koncu lanskega leta je bilo v Sloveniji skoraj sto tisoč samostojnih podjetnikov, pri čemer jih kar tretjina živi pod pragom revščine; ob njih imamo še nevidno armado tistih, ki delajo po podjemnih in avtorskih pogodbah ali pa svoja bedna plačila prejemajo kar na roko. Ti ljudje povečini nimajo ne sredstev ne energije in časa za sindikalno delovanje. Na drugi strani se delavske organizacije na redefinicijo dela in zaposlitve niso pravočasno odzvale z redefinicijo svojega delovanja. »Sindikati so se šele v zadnjem času začeli zavedati, da je treba te ljudi vključiti v enotno platformo. To je pohvalno – žal pa zavedanje prihaja z vsaj petletno zamudo,« pravi Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo, ki je lani ustanovilo Sindikat prekarcev pri največji centrali v državi, Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Njen predsednik Dušan Semolič priznava, da »je kritika upravičena. Prilagodili smo se prepozno. Toda nismo vsega krivi sindikati; rezultat prekarizacije je namreč izrazita individualizacija delovne sile in posledično upadanje solidarnosti. Vendar to ni opravičilo.« Prav usodna zamuda pri posodabljanju delavskih organizacij in njihovih ciljev je razlog, da se za zdaj za vstop v sindikate odloča vse manjši delež mladih. Po podatkih Centra za raziskovanje javnega mnenja je bilo ob osamosvojitvi kar 24,5 odstotka članov slovenskih sindikatov mlajših od 30 let – leta 2015 pa le še 2,4 odstotka. Naravnega prirasta torej (še) ni, delavsko gibanje se stara in postaja vedno šibkejše.

Elite v ofenzivi

Temu primeren je upad mobilizacijskega potenciala sindikalnih združenj – še pred nekaj leti so lahko brzdala naše elite z grožnjo, da bodo preplavila ulice z nekaj deset tisoč protestniki, danes pa na demonstracijah redko zberejo več kot nekaj sto ljudi. Funkl je prepričan, da je bil prav to ves čas načrt privilegiranih slojev: »Med cilji fleksibilizacije trga dela sta bili tudi razbitje razredne zavesti in oslabitev delavskega gibanja.« Slovenska skupnost tako ostaja brez zgodovinske protiuteži kapitalu; ta posledično postaja vedno bolj neusmiljen do delavcev. Še leta 2008 so državni inšpektorji za delo na svojih pregledih ugotovili vsega pet tisoč kršitev delovne zakonodaje, lani pa so poročali že o 10.358 tovrstnih primerih, pri čemer največji del, 3.776 prekrškov, pomenijo kršitve predpisov glede izplačevanja plač. »Hudič je, ker prevelik del menedžerjev še zmeraj sledi ziheraškim konceptom in se zateka k intenzifikaciji dela. V sedanjem položaju, ko večji del gospodarstva še vedno hodi po tankem letu, pač ne bodo izumljali tople vode,« priznava generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) Igor Antauer.

Lani jeseni je islandski učiteljski sindikat KI z množično stavko dosegel, da je država kot prva na svetu uzakonila enakost plač za moške in ženske.

Še bolj skrb zbujajoči so pritiski na sistem kolektivnih pogodb, ki predpisujejo osnovne standarde zaščite delavcev; v zadnjih letih so menedžerji enostransko odpovedali pogodbe za vrsto panog, med njimi za gradbeništvo, kemično industrijo, gostinstvo in turizem. Izvirni greh je bil po mnenju Dušana Semoliča storjen (spet) pod prvo vlado Janeza Janše, ko je bila leta 2005 odpovedana splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. »Do takrat so bila pogajanja o delavskih pravicah centralizirana, pokritost s kolektivnimi standardi pa praktično stoodstotna. Potem pa je politika začela preveč resno jemati svarila organizacij, kot je Mednarodni denarni sklad, ki je v skladu s svojo ideologijo pavšalno svaril, da smo sindikati premočni.«

Ko je razvpiti Uber naznanil, da prihaja v Slovenijo, in podpisal pismo o nameri z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem, so v sindikatu Mladi plus s protesti leta 2016 pozvali državo, naj »zapre vrata izkoriščevalcem«.

Ko je razvpiti Uber naznanil, da prihaja v Slovenijo, in podpisal pismo o nameri z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem, so v sindikatu Mladi plus s protesti leta 2016 pozvali državo, naj »zapre vrata izkoriščevalcem«.
© Borut Krajnc

Judeževi srebrniki za pajdašenje z upravo

Napad na delavske pravice je temeljit in sistematičen. Tisti sindikalni zaupniki, ki se direktorjem postavijo po robu, so tarče ustrahovanj in šikaniranja – tisti, ki se jim ne, pa niso vredni, da si rečejo sindikalisti, pravi sindikalna predstavnica v domžalskem Heliosu Jana Poljanšek. Sama je za kljubovanje avstrijskim špekulantom, ki so prevzeli družbo, plačala visoko ceno, saj so ji grozili z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, degradacijo, premestitvijo in celo sankcijami zaradi domnevnega izdajanja poslovnih skrivnosti. »Helios je bil preizkus recepta za zlom sindikata. In ta recept se sedaj ponavlja v mnogih podjetjih.« Pa se po doslej že preverjeni formuli nad sindikaliste ne spravljajo le tuji lastniki, temveč tudi domači – med njimi celo država. Tako vodstvo Pošte Slovenije na čelu z generalnim direktorjem Borisom Novakom grozi z odpovedjo predsedniku Sindikata poštnih delavcev Slovenije Sašu Gržiniču, ker je zaposlene v ostrih zimskih tednih pozval, naj ne delajo več kot zakonsko predpisanih osem ur.

Vendar spori z upravami niso najhuje, kar lahko doleti sindikalnega zaupnika. »S te strani pričakuješ udarce. Sesujejo pa te noži v hrbet, ki jih dobiš od kolegov, ki so se prodali za judeževe srebrnike,« pojasnjuje Poljanškova. Po njenem tako strmo upadanje sindikaliziranosti med delavci ni posledica zgolj globalnih in nacionalnih trendov, temveč v veliki meri tudi dogajanja na terenu. Kjer so v mnogih podjetjih težava nesposobni ali pa kar pokvarjeni sindikalni zaupniki, ki raje kot v skupno dobro delujejo za lastno dobrobit in se udinjajo menedžerjem. »Ljudi pa ne morejo farbati; delavci hitro vidijo, koliko je ura. Posledica je, da zaradi takšnih zaupnikov izgubljajo vero v celotno organizacijo in tudi zato članstvo upada.« Heliosova sindikalistka dodaja, da se s tem prekinjajo povezave med centralo in podjetji, ki so hrbtenjača celotnega gibanja. »V Ljubljani se trudijo ... Semolič, Jerkičeva, Kosova in drugi delajo dobro – a mnogokrat sploh ne morejo vedeti, kaj se dogaja v firmah, ker prodani sindikalisti na terenu prikrivajo dejansko stanje.«

Delavci in delavke Heliosa so se pod vodstvom sindikatov že leta 2011 upirali prodaji podjetja. Zaman. Ko so avstrijski kupci leta 2014 prevzeli podjetje, so najprej obračunali s sindikalistko Jano Poljanšek.

Delavci in delavke Heliosa so se pod vodstvom sindikatov že leta 2011 upirali prodaji podjetja. Zaman. Ko so avstrijski kupci leta 2014 prevzeli podjetje, so najprej obračunali s sindikalistko Jano Poljanšek.
© Daniel Novakovič, STA

Fides in druga gnila jabolka

Ob vseh križih sindikatov v gospodarstvu prevzemajo primat delavskega zastopanja sindikati javnega sektorja. Javni uslužbenci tako pomenijo že skoraj dve tretjini vseh sindikalno organiziranih slovenskih delavcev, iz zasebnega sektorja pa prihaja le še 36 odstotkov članstva. Neskladje je razumljivo, saj v nasprotju z mnogimi skupinami zaposlenih v gospodarstvu javnih uslužbencev ni mogoče outsourceati; sodnikov, šolnikov, zdravnikov in policistov njihovi delodajalci pač ne morejo nadomestiti z agencijskimi delavci, študenti, podjemniki in drugimi prekarci. To preprosto dejstvo določenim skupinam javnih uslužbencev zagotavlja stopnjo varnosti in pogajalska izhodišča, o katerih nižje kvalificirani delavci v zasebnem sektorju ne morejo niti sanjati. Zato so se v javnem sektorju lahko oblikovali močni sindikati, ki lahko z množičnimi akcijami izvajajo pritisk na svojega delodajalca – vlado.

Sindikati in civilna družba so še kako živi, mehanizmi njihove prilagoditve na spremenjene razmere in negativne trende pa v polnem teku.

Težava pa je, da prav posamezne organizacije javnih uslužbencev v ihti po zadovoljevanju interesov ozkih skupin pozabljajo na širšo solidarnost. »Pojavil se je ekonomizem, zaradi katerega se nekateri sindikati odpovedujejo razrednim ciljem. Tipični predstavniki te miselnosti so Fides, pa sindikati policistov, carinikov, medicinskih sester, farmacevtov ...« pravi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) Branimir Štrukelj. Nekaj gnilih jabolk lahko pokvari ves zaboj – kot v gospodarstvu je podjetniška miselnost v veliki meri kriva za krhanje enotnosti med sindikati javnega sektorja. Štrukelj pojasnjuje, da danes v pogajanjih z državo sodeluje že 41 različnih združenj, pri čemer jih ima deset manj kot petsto članov. Obenem privilegirani sindikati javnega sektorja prevečkrat pozabljajo na hišnike, čistilke, voznike, telefoniste, kuharice, kurirje, receptorje in druge, ki životarijo na dnu plačnega sistema, v razvpiti skupini J. Prav KSJS, ki si je za cilj zastavila preseganje delitev in krepitev razredne zavesti med sindikati, je bila prva, ki je te ljudi popeljala na proteste; lani novembra so pred vlado zbrali skoraj tri tisoč protestnikov iz skupine J. Kot enega največjih dosežkov svoje konfederacije pa Štrukelj izpostavlja demonstracije proti varčevalnim ukrepom v Ljubljani novembra 2012. Šlo je za zadnje resnično množične proteste, s katerimi so sindikati pokazali mišice. Zbralo se je okoli 30 tisoč ljudi, Štrukelj pa z neskritim ponosom pove, da »smo z njimi naredili odločilen uvod v vstajniško obdobje, ki ima posebno mesto v novejši slovenski zgodovini.«

Ameriški recept: manj sindikatov, več neenakosti

Kako pomembni so za širšo skupnost zdravi in množični sindikati, nazorno kaže primer najmočnejšega gospodarstva na svetu. V ZDA, kjer so neoliberalne elite pod Ronaldom Reaganom že pred tridesetimi leti neusmiljeno obračunale z delavskim gibanjem, je danes v sindikalna združenja včlanjena le še desetina delavcev. In ko so strokovnjaki iz washingtonskega Inštituta za ekonomsko politiko (EPI) primerjali trende upadanja sindikaliziranosti s podatki o naraščanju neenakosti, ki jih je leta 2013 predstavil ugledni ekonomist Thomas Piketty, se je izkazalo, da sta krivulji skoraj zrcalni. Vsak upad članstva ameriških sindikatov je na drugi strani prinesel povečanje prihodkov najbogatejše desetine prebivalstva. Sporočilo je jasno – šibkejša je delavska organiziranost, bolj odprta je družba za plenjenje elit in večja je neenakost.

V ključnem zgodovinskem trenutku prihajajo »sindikati 2.0«, ki želijo povezati tako tradicionalne kot nove oblike dela in spet zagnati socialni dialog.

Kljub temu ameriški neoliberalni misijonarji tudi po Sloveniji širijo zastarele reaganovske modele in napadajo tukajšnje sindikate. Med njimi prednjačijo »društvo za promocijo svobode« Svetilnik, inštituta Libertas in Visio in ameriška gospodarska zbornica AmCham. Njim ob bok sociolog Rastko Močnik postavlja še Nemško gospodarsko zbornico in ljubljansko Ekonomsko fakulteto; te institucije se v napadih na delavske pravice, socialno državo in zasebno lastnino povezujejo z nekaterimi združenji slovenskih menedžerjev in delom medijev. Praznino, ki nastaja s slabitvijo civilne družbe, tako skušajo agresivno zapolniti lažne »civilnodružbene« organizacije neoliberalizma, ki prek njih lansira svoje dogme v javnost in politiko. Lep primer tovrstnega delovanja je rušenje zdravstvene reforme, kar počnejo AmChamova komisija za zdravstvo, analitiki Ekonomske fakultete in interesne skupine, zakrinkane v državljansko podobo. »To so ideologi in napadalne skupine kapitalizma. Delavsko gibanje se jim mora upreti z vsemi sredstvi, ki jih pač ima na voljo,« opozarja Močnik. Semolič pa dodaja, da »gre za del širšega procesa, ki se odvija po vsem svetu. Neoliberalna ideologija, ki prihaja iz Washingtona in Bruslja, je strup za delavce.«

Socialni dialog kot bitka (anti)talentov

Nepošteno bi bilo trditi, da so v falango globalnih kapitalistov pristopili vsi slovenski delodajalci. Sekretar ZDOPS Antauer komajda skriva prezir, ko beseda nanese na fanatične friedmanovce z Zahoda: »Kdo pa so AmCham, da mi bodo solili pamet? Toda nekateri menedžerji se tega ne vprašajo in slepo rinejo v zavezništvo z njimi. Kar je navadno ekonomsko kvizlinštvo.« V Sloveniji obstaja kar nekaj direktorjev, ki delujejo po svoji pameti in z nelagodjem opazujejo napade na pokončne sindikaliste, kot je Jana Poljanšek. Kajti zavedajo se, da bi uničenje njihovega tradicionalnega razrednega nasprotnika in pogrom nad delavskimi pravicami pomenila katastrofo za okolje, v katerem živimo. »Hočem močne in kredibilne sindikate, ki mi bodo lahko nastavili ogledalo. Jasno mi je namreč, da so nujno potrebni kot del socialnega dialoga, ki je temelj razvoja skupnosti,« zatrjuje Antauer.

A kot so razdrobljeni in neenotni sindikati, so razdeljena tudi delodajalska združenja. Uvedba prostovoljnega članstva je tudi njih pahnila v konkurenčne spopade, v katerih skušajo člane privabiti z vse bolj radikalnimi in populističnimi stališči; kot pravi sekretar ZDOPS, pri tem prednjači Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki je v zadnjih letih postala »bistveno bolj nervozna«. Če upoštevamo, da so na drugi strani podobno nervozni sindikati, ki prav tako tekmujejo za člane, je na dlani, zakaj socialni dialog ne deluje več. Kajti namesto da bi pogajanja izkoristili za strokovno argumentirane pogovore, jih ena in druga stran spreminjata v svojevrstno tekmovanje (anti)talentov, na katerem z všečnimi in lahko prebavljivimi parolami opozarjata nase. »Težko se je dogovoriti karkoli,« potarna Semolič.

Sindikati 2.0

Ob svetovnem prazniku dela je tako zelo umestno opozorilo, da delavske pravice, brez katerih (post)moderna skupnost ne more obstati, še zdaleč niso samoumevne. Kot ni samoumevno gibanje, ki je zanje zaslužno. Toda tudi če se zdi, da kapitalizem dobiva to rundo razrednega spopada, se elitam ne splača odpirati šampanjcev. Sindikati in civilna družba so še kako živi, mehanizmi njihove prilagoditve na spremenjene razmere in negativne trende pa v polnem teku. Marko Funkl že napoveduje, da v Sindikatu prekarcev na podlagi novih ciljev pripravljajo »nove, sodobne oblike pritiska na menedžerje«. Sočasno se na državni ravni krepijo pobude za preseganje delitev med posameznimi sindikati; delavska solidarnost je znova na pohodu. Okoli Konfederacije sindikatov javnega sektorja in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije se že kažejo obrisi jedra prihodnjega gibanja, ki bi lahko odgovorilo na izzive poblaznelega časa. »Treba se je izviti iz ozkogledosti in stopiti skupaj. Že pred časom sem predlagal oblikovanje skupne koordinacije, na kateri bi sindikati tako javnega kot zasebnega sektorja usklajevali stališča do pomembnih družbenih vprašanj. Nekateri pogovori že potekajo,« je optimističen Branimir Štrukelj. V ključnem zgodovinskem trenutku tako prihajajo »sindikati 2.0«, ki želijo povezati tako tradicionalne kot nove oblike dela in spet zagnati socialni dialog. In morda bodo že ob naslednjem kresu slovenski delavci, javni uslužbenci in izkoriščani samozaposleni po dolgem času v prihodnost zrli z upanjem.

© Borut Peterlin

© Matej Leskovšek

Še ena islandska lekcija

Islandci imajo več kot 85-odstotno stopnjo sindikaliziranosti

Neoliberalizem po Zahodu že od osemdesetih let prejšnjega stoletja sistematično desetka članstvo delavskih združenj, slednja pa še zmeraj iščejo načine za prilagoditev posebnostim postmodernega gospodarstva. Bolj ali manj neuspešno. »V večini evropskih držav sindikalno članstvo upada že zadnjih petnajst let,« ugotavljajo na Inštitutu evropskih sindikatov (ETUI). Danes so številke o stopnjah sindikalne organiziranosti evropskega delavstva v povprečju tako nizke, da zbujajo skrb. Po podatkih OECD je bilo leta 2014 v Veliki Britaniji v sindikate včlanjenih le še 25 odstotkov delavcev, v Nemčiji 18 odstotkov, v Franciji pa celo manj kot osem odstotkov.

Najbolj drastično so oslabeli sindikati v nekdanjih članicah komunističnega bloka – podobno kot pri nas je pri Čehih in Slovakih v zadnjih petnajstih letih članstvo upadlo za kar dvajset odstotkov, na Madžarskem za petnajst in v Estoniji za deset (na mizernih pet odstotkov vseh delavcev). Kot ugotavljajo v ETUI, gre za posledice »novih industrijskih struktur in sprememb v osnovni vlogi sindikatov, zaradi katerih so se okoliščine za delovanje sindikatov znatno poslabšale«.

Najmočnejše sindikate v Evropi imajo skandinavske države, kjer je v povprečju vanje včlanjenih okoli 70 odstotkov delavstva; rekorderji so Islandci, ki imajo epsko, več kot 85-odstotno stopnjo sindikaliziranosti, na Švedskem in Danskem znaša 67 odstotkov, na Finskem pa še odstotek več. Kot ugotavljajo na inštitutu ETUI, so ti deleži v pomembni meri posledica specifičnega modela, po katerem delujejo skandinavski sindikati. Gre za »gentski sistem«, v katerem država prenese del izvajanja socialnih politik na delavska združenja. V praksi to pomeni, da je na primer prejemanje nadomestila za brezposelnost vezano na članstvo v sindikatih – kar slednjim seveda zagotavlja praktično nedotakljiv položaj in stalen dotok novih članov. Sistem je dobil ime po mestu Gent v Belgiji; slednja ima prav tako eno najvišjih stopenj sindikaliziranosti v Evropi (55 odstotkov).

Prav močni sindikati so v Islandiji zaslužni za številne dosežke, ki si jih v Sloveniji lahko samo želimo. Ob izbruhu finančne in gospodarske krize je največji islandski sindikat ASI (ustanovljen leta 1916) oblikoval načrt za zaščito gospodinjstev, ki so jih stiskala bančna posojila, in izsilil predčasne volitve, ko je vlada želela uvesti nepriljubljene varčevalne ukrepe. Lani jeseni pa je učiteljski sindikat KI z množično stavko dosegel, da je država kot prva na svetu uzakonila enakost plač za moške in ženske.

V raziskavi javnega mnenja, ki jo je konec februarja predstavil Oddelek za družbene vede pri Islandski univerzi, se je za podpornike močnih sindikatov izreklo 87 odstotkov vprašanih.

Pomembnejši sindikalni protesti od leta 2004

3. 4. 2004
Ločene demonstracije ZSSS ter Pergama, KS 90 in Neodvisnosti
Demonstracije so bile uperjene proti delodajalcem, njihov cilj je bilo zvišanje plač. Udeležilo se jih je okoli 10.000 ljudi, ki so dosegli novo formulo usklajevanja plač in posledično njihovo povišanje.

26. 11. 2005
Množične demonstracije vseh reprezentativnih sindikatov z izjemo Solidarnosti in Alternative
Uradno največji sindikalni protest v zadnjih petnajstih letih; v snegu in mrazu je prišlo okoli 40.000 protestnikov. Zahtevali in dosegli so, da je vlada Janeza Janše odstopila od uvedbe enotne davčne stopnje.

17. 11. 2007
Skupni protest šestih reprezentativnih sindikalnih central

Spet demonstracije proti delodajalcem in za višje plače. Medtem ko je policija govorila o 17.000 protestnikih, so sindikati navajali številko 70.000. Večjega uspeha v pogajanjih z delodajalci niso dosegli, zato pa je vlada oblikovala zakon o udeležbi delavcev pri dobičku.

5. 4. 2008
Vseevropske delavske demonstracije v Ljubljani

Skozi Ljubljano so korakali delavci iz vseh držav; policija je njihovo število ocenila na 10.000, organizatorji na 30.000. Kot posledica je bila dvignjena minimalna plača in sprejet dogovor o dvigu plač v elektroindustriji ter posebna kolektivna pogodba o dvigu plač.

28. 11. 2009
Skupni protest šesterice reprezentativnih sindikatov, ki so se jim na Prešernovem trgu v Ljubljani pridružili še javni uslužbenci, upokojenci in študentje

Prišlo je okoli 15.000 protestnikov, vlada Boruta Pahorja pa je na njihov pritisk dvignila minimalno plačo s 460 na 562 evrov neto in opustila pokojninsko reformo.

17. 11. 2012
Protest ZSSS, Konfederacije javnega sektorja, Neodvisnosti in Zveze reprezentativnih sindikatov Slovenije

Okoli 30.000 ljudi je protestiralo proti varčevalnim ukrepom in nepriljubljenemu Zuj- fu, ki ga je pol leta prej sprejela vlada Janeza Janše. Zujf je ostal v veljavi vse do aktualne vlade Mira Cerarja, toda protesti so bili uvod v vstajniško zimo, ki je odnesla Janševo vlado.

10. 11. 2014
Demonstracije sedmih sindikalnih central proti privatizaciji

Pred vlado se je zbralo 500 ljudi, ki so protestirali proti razprodaji državnega premoženja. Premier Cerar je njihove zahteve »vzel na znanje«.

23. 12. 2014
Prvi skupni protest kapitala in »delavskih« predstavnikov

Okoli 300 članov Gospodarske zbornice (GZS) in sindikata Pergam je pred vlado z ramo ob rami protestiralo proti višjim okoljskim dajatvam. Tri mesece kasneje je predsednik Pergama Janez Posedi prestopil na vladno stran in postal generalni direktor Uprave za varno hrano.

10. 12. 2015
Policijske demonstracije

Skoraj tri tisoč članov Policijskega sindikata Slovenije je v uniformah s piščalkami in transparenti zahtevalo višje plače.

9. 6. 2016
Javni sektor pred vlado zaradi varčevanja

Sindikati javnega sektorja so od Cerarjeve vlade zahtevali nadaljevanje socialnega dialoga in postopno opuščanje varčevalnih ukrepov. Osemnajstim sindikatom je za proteste skupaj uspelo nabrati »nekaj sto« ljudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.