MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Seveda so lažnivi

Tit Turnšek, predsednik zveze združenj borcev, že od imenovanja ne doseže ugleda, ki ga je imel njegov predhodnik Janez Stanovnik. In za to obstajajo utemeljeni razlogi. Najprej mu seveda manjka elementarna kredibilnost, ki izhaja iz dejanske udeležbe v drugi svetovni vojni. A to ni tako velik problem, dejanski udeleženci so danes prestari za to čisto organizacijsko funkcijo, logično je, da te funkcije (povsod je tako) opravljajo mlajši. Večji problem je njegov ugled: gre pač za človeka, ki je bil slab minister za obrambo (bil je minister v Drnovškovi vladi iz kvote SLS Marjana Podobnika), že takrat je bil prostaški, prevzeten in ošaben, kariero pa je neslavno končal leta 1998, ko so Hrvati zaplenili zablodeli pregrešno drag vohunski kombi vojaške obveščevalne službe, katerega »potniki« niso vedeli, da so na ozemlju tuje države.

Zelo sramotno, a še kar tipično za slovenske obveščevalce, Turnšek pa je bil pač objektivno odgovoren. Turnšek se tudi čez desetletje ni spremenil, ni šel na tečaj javnega nastopanja, ni uvidel, da prostaško vedenje javno ni sprejemljivo. Zvezi borcev, naj ima morda še tako dobre namene, pogosto jemlje kredibilnost – pri čemer gre za eno najuglednejših organizacij v državi. To ima tudi širše posledice: v državi, v kateri je pomemben del politične agende desnice revizija zgodovine, je pomembno, da borce iz druge svetovne vojne zastopa kredibilna oseba, ki se je zmožna postaviti po robu lažem in potvarjanju.

Seveda to ne pomeni, da na človeški ravni ne gre razumeti Turnškove reakcije, ko je na seji odbora za obrambo 4. maja poslance SDS ozmerjal z lažnivimi kurci. Desnica in cerkev, z njima pa še nekateri preračunljivci, na primer predsednik republike Borut Pahor, že leta poskušajo opravičiti tako domobranstvo kot ostala zavržena dejanja iz druge svetovne vojne – prišli smo že tako daleč, da v tej državi nekateri mirno relativizirajo holokavst. Shodi v domobranskih oblekah, torej v oblekah kvizlinških enot nacistične vojske, ki sta jih organizirala takratna kolaboracionistična oblast in cerkev, so v tem prostoru postali nekaj normalnega, nekaj, o čemer nacionalna televizija benevolentno poroča kot o najbolj običajnem dogodku – kot da ne bi šlo za enako vprašljive shode, kot so bili na primer shodi neonacistov na Koroškem še pred petnajstimi leti. Kot da ne bi šlo za slavljenje ljudi, ki so prisegli zvestobo Hitlerju, kot da ne bi šlo za ljudi, ki so delali sezname za deportacije in aretacije, kot da ne bi šlo za zločin zoper človeštvo. Ker to je bil nacizem – organizirano odstranjevanje in ubijanje ljudi, za katere je režim verjel, da so manjvredni. Med te so nacisti uvrstili tudi Slovence.

Če so danes žal skrajne stranke, ki relativizirajo drugo svetovno vojno vse do holokavsta, nekaj, kar je prisotno v vse večjem delu evropskih držav, zlasti vzhodnih, je še vedno toliko bolj osupljiva drža slovenske rimskokatoliške cerkve. Do danes slovenska cerkev ni zmogla opravičila, ker je pred drugo svetovno vojno in med njo sodelovala z okupatorji, ne nazadnje je imela pomembno vlogo celo pri vzpostavitvi fašističnega koncentracijskega taborišča na Rabu. Nasprotno. Od takratnega ravnanja se ni niti ogradila. A to nam narekuje, da smo pri vrednotenju ravnanja posameznikov – domobrancev med drugo svetovno vojno – skrajno občutljivi in tudi razumevajoči: kvizlinge je namreč pri nas v resnici organizirala predvsem cerkev, ne nazadnje so nastali iz katoliške milice. Mar že sam pojem katoliška milica ne pove vsega? Cerkev je bila v tistem času malodane edini vir informacij za pretežni del večinsko ruralne države, zato je njena odgovornost toliko večja. Velja se dati v kožo mladih in starejših, ki so jim duhovniki razlagali, kaj se dogaja, jih strašili in usmerjali. Odgovornost cerkve za bratomorno vojno je neizmerna. Seveda bi lahko rekli, da so pač prepričani o svojem prav – a cerkev je tudi danes skupek visoko izobraženih posameznikov, z vpogledom v svetovno filozofijo, zgodovino in etiko, gre za institucijo znanja. Zato za njeno ravnanje ne takrat ne danes ni mogoče najti opravičila.

Na laž je mogoče odgovoriti le z jasnim in natančnim navajanjem dejstev, včasih pa seveda človeku uide kakšna kletvica ali besnilo. A to se lahko zgodi sleherniku, ne pa tudi profesionalnemu vodji neke tako ugledne organizacije. Dolžnost tovrstnih oseb je, da se na tovrstna soočenja dobro in temeljito pripravijo – vsak tako dobro, kot je pripravljena nasprotna stran. Ne, kdor laže, ni avtomatično tudi cepec ali nespretnež, niti ni neprepričljiv. V svetu, ki je izpostavljen predvsem gledanosti in številu klikov, se tudi na novinarstvo ne gre zanašati. Danes na primer prav o tem dogodku mediji objavljajo izrezane izjave, ki Turnška delajo še bolj robatega in groznega – a kdor bi si ogledal dejanski posnetek ali magnetogram, bi hitro uvidel, da je to, kar so počeli poslanci SDS, res nečastno in poniglavo. Turnškova reakcija tako sploh ni tako grozna – a je v javnem prostoru pač nesprejemljiva. In s tem ni nič narobe.

Desnica igra popolnoma zunaj prostora dostojnosti, in prav zato profesionalni predsednik tako pomembne organizacije, kot je zveza združenj borcev, njenim predstavnikom take priložnosti, da ga diskvalificirajo – s tem pa tudi vse tisto, kar zagovarja –, ne bi smel dati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.