MLADINA Trgovina

Vasja Jager

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Politika

In ko se bo Agrokor zlomil?

Kolaps živilskega velikana je priložnost, da Mercator znova preide v slovensko last. Interes za to obstaja, prav tako tudi številne dileme.

Lani so bile težave s slovnico zanemarljive, letos se bo treba težav lotiti z odvezanimi očmi.

Lani so bile težave s slovnico zanemarljive, letos se bo treba težav lotiti z odvezanimi očmi.
© Borut Krajnc

Skupina Agrokor je pred zlomom. Kaj to pomeni za njegovih 64 tisoč zaposlenih po vsem Balkanu? Med njimi so tudi delavke in delavci v nekoč največji slovenski trgovski skupini Mercator, ki s tesnobo spremljajo agonijo hrvaškega lastnika. Dvanajst let po nespametni, politikantski privatizaciji »najboljšega soseda« in tri leta po njegovi prodaji Agrokorju se uresničujejo pesimistične napovedi o upadanju števila zaposlenih in pretresih v slovenski verigi oskrbe s hrano. A težave hrvaške skupine so lahko svojevrstna priložnost, da Mercator znova preide v slovensko last. Interes za to obstaja, prav tako tudi številne dileme.

Da Agrokor ne bo preživel nakupa Mercatorja, so že leta 2012 napovedovali ekonomisti Velimir Bole, Janez Prašnikar in Domen Trobec. S svojimi svarili so želeli zbuditi slovensko politiko in tudi javnost. Pa ni pomagalo; javnost se je še zganila, politika - leva in desna - pa je bila za dejstva povsem gluha. Pet let kasneje je hrvaški koncern, iz katerega je vlada v Zagrebu tako rekoč izgnala dolgoletnega lastnika Ivico Todorića, resnično na kolenih. In zelo, zelo težko se bo obdržal nad gladino še več kot leto dni. Skupina je nakopičila že za 5,4 milijarde evrov dolga, od česar mora v 2018 upnikom vrniti 480 milijonov, ki si jih je Agrokor sposodil prav za naskok na Mercator. Toda Hrvatom je že letos zmanjkalo denarja za plačevanje obresti, banke pa so jim s stisnjenimi zobmi posodile komaj dovolj gotovine, da je poplačal najbolj nujne terjatve dobaviteljev. Tako se bankrot Agrokorja zdi le še vprašanje časa, nad skupino pa že krožijo sence mrhovinarjev. Bonitetna agencija Moody’s ji je pred dobrim mesecem dni znižala bonitetno oceno in potezo obrazložila z izjavo, da »se stečaj zdi zelo verjeten.«

Po Todoriću Američani?

Propad Agrokorja ne bi avtomatsko prinesel tudi stečaja Mercatorja, saj je slednji ločena pravna oseba. Bi pa bržkone pomenil dodatno stopnjevanje kupčkanj, odpuščanj - za jesen se napoveduje zmanjšanje števila zaposlenih za 200 - prestrukturiranj in zategovanja pasu v ključnem trgovskem podjetju v Sloveniji. Kot del stečajne mase bi bil Mercator namreč prodan novemu lastniku, ki bi se moral pošteno potruditi, da bi družbi povrnil nekdanji sijaj. Kajti tudi Mercator sam zase ni ravno v idealnem stanju; konec lanskega leta je imel že za 850 milijonov evrov dolgov. To pa je zalogaj, ki ga ni pripravljen požreti ravno vsak investitor. Kljub temu je nekdanji slovenski trgovec danes še najbolj zdrav del skupine Agrokor, za nameček pa je v veliki meri uspešno odbil napade tujih avstrijskih diskontarjev in obdržal stabilen tržni delež.

Ni izključeno, da je Agrokor že leta zgolj konsolidiral trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega igralca.

Medtem ko se Agrokor še pogaja z bankami in dobavitelji in hrvaška vlada na vse kriplje odlaga neizbežno, v ozadju že poteka boj za Todorićevo zapuščino. Tako se menda končno uresničuje scenarij, zapisan v spornih prisluhih nekdanjemu vodji Dinersa Slovenia in Agrokorjevemu lobistu Tomažu Lovšetu. Ta se je s tedanjim vodjem ameriške investicijske banke Goldman Sachs za Srednjo in Vzhodno Evropo Alexandrom Dibeliusom poleti 2013 dogovarjal o scenariju, po katerem bi Agrokorjev imperijev na koncu pristal v rokah Američanov. Kar je povsem v skladu z napovedmi ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je ob Todorićevem prevzemu Mercatorja zapisal, da Agrokor dejansko samo konsolidira trgovinsko dejavnost na območju nekdanje Jugoslavije za nekega večjega igralca. »In vprašanje časa je, kdaj se bo razkrilo ime trgovske verige, ki ji bodo ruske banke prodale Agrokorjevo trgovsko mrežo. No, morda bo vmes posegel še kakšen sklad.«

Natanko to se zdaj dogaja. Ko je hrvaška vlada v začetku aprila s posebnim zakonom imenovala svojega pooblaščenca za vodenje sanacije Agrokorja, je ta za svetovalce najel prav Američane. Konkretno družbo AlixPartners, ki je bila do lanske jeseni v lasti sklada CVC Capital. Prav slednji med poznavalci velja za enega od favoritov za prevzem Agrokorjevega portfelja. In še zanimivost, ki so jo razkrili na portalu Siol.net – član upravnega odbora CVC je danes tudi Lovšetov poslovni partner Dibelius, ki je vmes zapustil Goldman Sachs.

Ključna tri leta

Uresničitev tega scenarija bi pomenila, da bi Mercator še naprej ostal v tuji lasti. Seveda pa ni vseeno, kdo to je, saj gre za enega največjih zaposlovalcev v državi in družbo, od katere je še zmeraj – kljub znatnemu povečanju deleža hrvaških živil na policah – življenjsko odvisen pomemben del slovenskih pridelovalcev hrane. Mercator obvladuje več kot 30 odstotkov slovenskega trga, zaposluje 11 tisoč ljudi, posli z njim pa zagotavljajo prihodke še 400 predvsem majhnim in srednjim slovenskim podjetjem. In četudi so se v treh letih hrvaškega lastništva razmerja z dobavitelji in tržni deleži že začeli spreminjati, ni nobenega dvoma, da je najboljši sosed še zmeraj izredno pomemben za slovensko gospodarstvo, s kmetijstvom vred. Predvsem pa bo že prav kmalu ranljiv kot še nikoli.

Leta 2020 se namreč izteče sporazum z bankami, na podlagi katerega noben lastnik - bodisi Agrokor bodisi kakšen novi sklad ali trgovec - Mercatorja ne sme obremenjevati s krediti ali izkoriščanjem za jamstva. Po preteku treh let bo torej skupina povsem brez varoval pred izčrpavanjem. Ali je potemtakem možno, da država oziroma vlada Mira Cerarja, ki po lastnih besedah Agrokorjevo agonijo spremlja »zelo pozorno«, izkoristi težave največjega balkanskega trgovca in se v procesih njegovega prestrukturiranja vključi v boj za Mercator?

Slovenski kmetje sicer Mercatorju ne zaupajo več. Zato je malo verjetno, da bi kot novi lastnik vskočile slovenske zadruge, ker so njihovi interesi preveč razdrobljeni.

Težko, ne pa tudi nemogoče. Če bi prišlo do razprodaje Agrokorjevega premoženja, bi upravitelj – ob nasvetih Američanov – bržkone najprej posegel po prodaji celotnega porfelja v enotnem paketu. To bi pomenilo, da bi bil Mercator prodan skupaj z nekdanjim Todorićevim kronskim draguljem, verigo Konzum. Poznavalci ocenjujejo, da bi v tem primeru cena skoraj zagotovo presegla dve milijardi evrov – glede na poslovno mrežo in tržni položaj na Balkanu. To je precej nad zmožnostmi slovenskih investitorjev. Vsekakor naša država tega denarja nima, zasebniki pa bi ga lahko zbrali kvečjemu v sodelovanju s tujimi partnerji.

Povsem drugače bi bilo, če bi se Agrokorjevo premoženje prodajalo po kosih. Ali če bi se zainteresiranim kupcem uspelo za posel dogovoriti neposredno s Todorićevo največjo upnico, rusko Sberbank; ta že de facto obvladuje četrtino Mercatorja, ki ji ga je hrvaški tajkun zastavil v zadnjem obupanem poskusu, da bi dobil prepotrebne kredite. V tem primeru bi bilo mogoče do Mercatorja priti neodvisno od drugih kupčij. Cena zanj naj bi se glede na zadolženost gibala okoli 200 milijonov evrov. To pa je že znesek, ki je dosegljiv tudi slovenskim kupcem.

Slovenski General Motors

Med njimi bi lahko bila tudi država, ki bi prek SDH spravila Mercator nazaj pod slovensko okrilje in ga sanirala. Gre za koncept, ki je na Zahodu poznan kot »rešilni prevzem« (bail-out takeover) in po katerem država s prevzemom pred stečajem reši strateško posebno pomembno podjetje, katerega propad bi prinesel velike težave vsej skupnosti. Najbolj znana primera sta prevzema General Motorsa in Chryslerja, s katerima je ameriška vlada pod Barrackom Obamo ob izbruhu velike recesije 2008 izrinila zasebne lastnike in v sodelovanju s sindikati sanirala oba koncerna. V vsega dveh letih sta se se postavila na noge, začela poslovati z dobičkom, država pa se je iz lastništva umaknila. Primeri rešilnih prevzemov so še državne intervencije v švedskih bankah v začetku 90. let, pa v nemški Commerzbank med veliko recesijo pred nekaj leti. Obamova administracija je iz enakih razlogov podržavila tudi nepremičninska giganta Fannie Mae in Freddie Mac.

Nauk je jasen: kadar so razmere resne, vlade posežejo po drastičnih ukrepih in pozabijo na neoliberalne dogme o nevmešavanju v gospodarstvo. Obama je z intervencijami v avtomobilski industriji rešil 1,5 milijona delovnih mest, kar je 0,98 odstotka vse ameriške delovne sile. Mercator je za Slovenijo še pomembnejši; ekonomista Velimir Bole in Peter Rebec sta že leta 2013 izračunala, da je od njega odvisnih skupaj 14 tisoč delovnih mest – oziroma 1,7 odstotka vseh delovno aktivnih v Sloveniji. »Politika mora ščititi javni interes in mora ščititi male – v primeru Mercatorja dobavitelje in proizvajalce – v odnosu do velikih,« pravi starosta slovenske ekonomije Jože Mencinger. In dodaja, da je SDH edina institucija, prek katere bi slovenska država lahko poskusila kupiti nazaj Mercator – vendar tega po njegovem ne bo niti poskusila, dokler »bo SDH takšen, kot je, in ga bodo vodili in nadzirali zgolj finančniki, ki bi samo prodajali. Ter dokler bo vlada slepo sledila navodilom iz tujine, predvsem iz Bruslja.«

Zamisel, po kateri bi Slovenija prek upravljavcev državnega premoženja spet prišla do vsaj dela Mercatorja, ni nova. Že leta 2009 je Kapitalska družba (Kad) povabila investitorje k skupnemu nastopu pri oddaji ponudbe za deleže, ki sta jih v skupini imeli NLB in Pivovarna Laško. Odzvale so se tuje finančne družbe Bain Capital, KKR in že omenjeni CVC – kar kaže, kako močno je Mercator že pred leti mikal ameriški sklad, ki se danes suče okoli Agrokorjevega portfelja. Po takratnem načrtu bi Kad obvladoval desetino največje (takrat) slovenske trgovske verige, tuji partner pa približno 26 odstotkov. V sporočilu za javnost so takrat v Kapitalski družbi zapisali, da Mercatorjeve delnice pomenijo »primerno naložbeno priložnost, ki dolgoročno zagotavlja donos«. Vendar je namero spodkopala NLB, ki je pritisnila na Laščane, da so šli v ločen postopek za prodajo svojega dela; takrat je ponudbo prvič oddal tudi Todorićev Agrokor (uspelo mu je šele v tretjem poskusu štiri leta kasneje).

Novi časi, novi igralci

Poleg države bi v primeru, da bi bil Agrokorjev upravitelj pripravljen Mercator prodati posamično, po njem lahko posegla tudi slovenska zasebna podjetja. Tudi njegovi dobavitelji. Direktor Pomurskih mlekarn Robert Serec je pred nedavnim za Mladino povedal, da se mu zamisel zdi vredna premisleka. Interes, da se najpomembnejše trgovsko podjetje vrne v slovenske roke, torej obstaja, priložnost pa se zna ponuditi že v nekaj mesecih.

Na državo oziroma SDH se ne gre zanašati: v tej instituciji kot svojo edino nalogo namreč vidijo prodajo in še enkrat prodajo premoženja.

Tovrstne načrte spremlja vrsta resnih dilem, ki odvračajo potencialne kupce najboljšega soseda. Gre predvsem za vprašanje zadolženosti, ki jo bo treba sanirati v dogovoru z bankami in dobavitelji. Drugo vprašanje je še preprostejše – in tako kontroverzno, da si ga le malokdo upa izustiti na glas: ali se sploh še splača? Čeprav ima Mercator še zmeraj nesporno odločilen pomen za slovenske kmete in živilska podjetja, so se namreč tako slovenski potrošniki kot kmetje in živilska industrija po Todorićevih pritiskih in dajanju prednosti hrvaškemu blagu že začeli prilagajati na življenje brez njega. »Mercatorjev delež se bo neizogibno zmanjševal. Spar, Lidl in Hofer povečujejo svoj vpliv – kar ni nujno slabo. Zlasti Spar velja za solidno firmo, ki ima na policah razmeroma veliko slovenskih izdelkov in dokaj redno plačuje svojim dobaviteljem,« pravi Jože Mencinger.

V iskanju alternativ

»Mercator je delniška družba, ki bo vedno naprodaj in vedno bo dovzeten za pritiske kapitala. Zato bi bilo smotrno razmisliti o trajni rešitvi, ki bi vzpostavila varno okolje za pridelovalce,« je prepričan varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek. Namesto da se nenehno ubadamo z lastništvom trgovskih podjetij, bi bilo po njegovem mnenju pametneje razvijati mrežo zadrug, ki imajo skupaj v lasti prek dvesto kmetijskih in živilskih trgovin. Te bi sčasoma lahko prevzele vsaj del Mercatorjevega tržnega deleža in slovenskim dobaviteljem zagotavljale dostop do trga. Toda proces nadomeščanja Mercatorjeve mreže z zadružnimi trgovinami, ki so sedaj posejane predvsem po podeželju, zahteva veliko časa in predvsem denarja – tega pa zadružniki nimajo ravno na pretek. Bi bilo potemtakem smotrno, da bi se zadruge povezale in skušale skupaj zbrati denar za nakup Mercatorja – če bi bil ta resnično na prodaj? Pobožne želje, pravi predsednik Gospodarsko-interesnega združenja (GIZ) Slovenska zelenjava Ivan Bučar. »Saj se ne bi mogli dogovoriti o ničemer. Preveč deležnikov, preveč različnih interesov.« Čeprav je bil še pred tremi leti med organizatorji protestnega shoda proti Agrokorjevemu prevzemu Mercatorja, pravi, da »lahko slovenski kmetje mirno pozabimo nanj. Mene so s cenovnimi pritiski dokončno izrinili iz njega in še zdaleč nisem edini.«

V resnici so se pritiski na slovenske dobavitelje v Mercatorju šele začeli. Do sedaj jih je - vsaj na papirju - ščitila Agrokorjeva zaveza, da bo na policah Mercatorjevih prodajaln še naprej ponujal slovensko blago. Pa so Hrvati kljub temu na veliko stiskali in izrivali proizvajalce, kot je Bučar. Tendenca je jasna - in ko bodo z letošnjim septembrom padla še zadnja varovala, ki so zagotavljala prisotnost domačih izdelkov na Mercatorjevih policah, se bo še stopnjevala. V tem primeru bi se lahko pričel uresničevati še drugi del napovedi ekonomistov Boleta in Rebca o propadanju vrste njegovih malih in srednjih kooperantov in ogroženih 14 tisoč delovnih mestih. In prav nobenega jamstva ni, da se to ne bo zgodilo pod morebitim novim tujim (ameriškim? nemškim?) lastnikom Mercatorja. Tudi zato je Bole s kolegoma Prašnikarjem in Trobcem že pred petimi leti pozval odločevalce, »da je probleme treba reševati celovito. Eden od korakov v tej smeri bi lahko bilo oblikovanje državnega holdinga (sovereign fund -združitev naložb v upravljanju AUKN, KAD in SOD), ki bi držal strateške deleže v podjetjih, ki so ključnega pomena za slovensko gospodarstvo in v katerega bi lahko banke vlagale tudi stvarne vložke. « No, tak holding smo vmes v Sloveniji dejansko dobili; imenuje se SDH. Vendar je žal preveč zaposlen s poceni privatizacijo še zadnjih ostankov javnega premoženja, da bi poslušal zdravo pamet.

Zdaj ali nikoli

Cerarjeva vlada je zaenkrat v dogajanje v Agrokorju in Mercatoru posegla le s posebnim zakonom, s katerim je v upravo Mercatorja imenovala svojega pooblaščenca Gregorja Planteua. Ki pa v praksi ne more storiti ničesar, da bi komurkoli preprečil izčrpavanje nekdanjega ponosa slovenskega gospodarstva in zlorabljanje njegove blagovne znamke. Ali kot je v analizi Lex Mercatorja za priznano srbsko odvetniško pisarno Karanović&Nikolić zapisal njen slovenski strokovnjak, odvetnik Marko Ketler: »Redni posli družbe, ki niso posli z večinskim lastnikom, se tako še naprej izvajajo nemoteno in so v celoti v pristojnosti ’redne’ uprave. Soglasje izrednega člana uprave namreč v takšnih primerih ni potrebno.« Planteu lahko torej samo gleda - oziroma »zelo pozorno spremlja«, ne more pa preprečiti ničesar. Lahko poroča, ne more pa spremeniti. Da ne bi bilo prav nobenih dvomov glede (ne)učinkovitosti predpisa, je Ketler še zapisal, da je »vprašanje ali bo zakon dejansko predstavljal nekakšno dodatno varovalko proti izčrpavanju družbe.« Resnici na ljubo v tem trenutku Cerarjeva vlada niti ne more storiti več. A že v kratkem se ji zna ponuditi priložnost, da popravi zgodovinske zmote svojih predhodnikov.

Kljub slednjim Mercator tudi danes ni brez perspektive. Resda ima velike dolgove - ima pa tudi najbolj prepoznavno blagovno znamko v državi, stabilen tržni delež in dovolj denarnega toka. Predvsem pa ima še zmeraj odločilen vpliv na slovensko družbo. Za razliko od koncernov, ki so jih v imenu skupnega dobrega prevzemale države na Zahodu, Mercator namreč ne proizvaja avtomobilov, ne tiska denarja in ne prodaja nepremičnin. Temveč nekaj še bolj pomembnega - prodaja hrano. Strateški interes vsake suverene države je, da ima zdrav in razvejan sistem samooskrbe. Če bi slovenski potrošniki izkazovali lojalnost domačim proizvajalcem in od trgovcev zahtevali, da na policah ponujajo domače blago - četudi dražje, a zato kvalitetnejše od uvožene robe - potem usoda Mercatorja morda res ne bi bila pomembna; potem bi bilo pravzaprav vseeno, v čigavi lasti bi bile te police. In kateri napis bi se svetil nad vhodom v trgovino. Dokler pa v imenu nižjih cen dopuščamo, da tuji lastniki iz trgovin izrivajo slovenske izdelke in jih nadomeščajo s tujimi, tako dolgo bomo potrebovali trgovce, ki jim bo mar tako za tukajšnjega kmeta kot za potrošnika.

Preberite si še članek Vasje Jagra o ameriškem skladu CVC Capital, ki ga mika nakup Mercatorja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.