MLADINA Trgovina

Umetniška olimpijada

Obiskali smo 57. umetniški bienale v Benetkah

Precej razstavljenih del se ukvarja s podnebnimi spremembami, tudi roke italijanskega kiparja Lorenza Quinna, ki Benetke podpirajo pred potopitvijo.

Precej razstavljenih del se ukvarja s podnebnimi spremembami, tudi roke italijanskega kiparja Lorenza Quinna, ki Benetke podpirajo pred potopitvijo.

Običajni, nenadarjeni posamezniki lahko v enem dnevu pokonzumiramo zgolj omejeno količino umetnosti, po celodnevnem ogledovanju sodobnih umetniških del z vsega sveta, sploh če so ta konceptualna, torej zakodirana kot nekakšni rebusi, ki jih je treba šele rešiti, pa se nam začne že malce fuzlati. Po umetniških paviljonih Beneškega bienala, največje in najpomembnejše razstave sodobne umetnosti, ki jo vsaki dve leti pripravijo v Benetkah, sicer lahko romamo tako, da se zgolj prepustimo vtisom, ki jih dobimo ob goli neposredni čutni izkušnji razstavljenih del. Če pa se posvetimo pomenom in konceptom, ki za njimi stojijo, zadeva postane toliko napornejša.

Za razumevanje tako abstraktne umetnosti, kakršna je večinoma razstavljena na Beneškem bienalu, je med ogledom namreč potrebno tudi branje spremnih besedil, ki so nam na voljo skupaj z umetninami. A ta so po navadi napisana tako poetično, enigmatično in mračno-lucidno, da obiskovalca bolj zmedejo, kot da bi res kaj osvetlila. Če se nam pred pogledom na spremljevalni komentar po naključju zazdi, da kako delo vsaj približno razumemo, se nam, potem ko preberemo razlago, pogosto v trenutku zruši prav vse, kar smo po svojem zmotnem prepričanju dognali.

Umetniki, ki so Slovenijo zastopali na zadnjih treh Beneških bienalih, posvečenih sodobni umetnosti: Jasmina Cibic (2013), Jaša (2015) in Nika Autor (2017).

Umetniki, ki so Slovenijo zastopali na zadnjih treh Beneških bienalih, posvečenih sodobni umetnosti: Jasmina Cibic (2013), Jaša (2015) in Nika Autor (2017).
© Jure Kirbiš

Morda bi za boljše razumevanje razstavljenih del morali razmišljati kot pravi umetniki.Kuratorka letošnjega bienala Christine Macel je dejala, da je program ustvarjen z umetniki, ob pomoči umetnikov in je umetnikom tudi namenjen. A pri snovanju koncepta je verjetno pozabila, da si bomo razstavljeno gradivo v glavnem ogledovali laiki.

Na bienalu so seveda predstavljena tudi dela z bolj neposredno sporočilnostjo. Ta se pogosto nanašajo na aktualna družbena vprašanja, ki so izbrana in obravnavana izrazito (akademsko) »politično korektno« in klišejsko. Izvedbo v marsikaterem primeru zaznamuje banalnost, družbeno-politični podtoni so izpeljani na prvo žogo. Na primer okoljevarstvene vsebine tipa »rešimo pragozd« in »o, joj, topijo se ledeniki«, kakršne obravnavajo umetniška dela v paviljonu Zemlja. Ta je prenapolnjen z okoljskimi, živalskimi in planetarnimi utopijami, bistvo razstave pa sporoča, da ima potrošništvo negativen vpliv na naš ekosistem. Obiskovalec Arsenala, kjer je ta paviljon, nima druge izbire, kot da zazeha in se odpravi naprej, čeprav tudi eksponate v drugih paviljonih pogosto zaznamujeta tolikšna banalnost in ošabnost, da je položaj že skoraj komičen.

V paviljonu države NSK (Neue Slowenische Kunst) lahko dobite njihov sloviti potni list, le da vam ga zdaj izdelajo begunci.

V paviljonu države NSK (Neue Slowenische Kunst) lahko dobite njihov sloviti potni list, le da vam ga zdaj izdelajo begunci.
© Maria Giulia Sofi

Vzemimo za primer paviljon šamanov. Ta umetnika pretenciozno predstavlja kot čarodeja in zdravilca, ki nas nagovarja in nam sporoča, da živimo v času, ko je potreba po duhovnosti večja, kot je bila kadarkoli prej. Precej plehka premisa je materializirana na ekstremno kičast način. Resnično, ob obisku paviljona šamanov obiskovalca prime, da bi naslovno tablo pri vstopu vandaliziral in s flomastrom besedo šaman spremenil v besedo šamar. Osrednje delo tega paviljona, A Sacred Place brazilskega umetnika Ernesta Neta, je pajčevinasti šotor, ki deluje kot dekorativni element na kakšnem goa-trance gozdnem rejvu. Povabljeni smo, da si sezujemo čevlje, se namestimo v šotoru in v maniri new age hipijade v krogu bobnamo na eksotična tolkala. Vzemite si čas, odpotujte v čudovite Benetke in poskusite sami – vsekakor se boste po nekaj udarcih na boben počutili poduhovljeno, kar v tem času gotovo potrebujete: bolj kot kadarkoli prej.

Absolutni zmagovalec letošnjega nabora družbeno-aktualnih motivov v razstavljenih umetninah je begunska kriza. Dansko-islandski umetnik Olafur Eliasson empatijo do beguncev promovira tako, da vodi družbeno participatorno delavnico, v kateri begunci skupaj z naključnimi sodelujočimi izdelujejo zelena svetila, ki beguncem, migrantom in prosilcem za azil simbolizirajo dobrodošlico v Evropo. Londonski umetnik Shezad Dawood predstavlja film Leviathan, ki s prikazom postapokaliptične distopije opozarja na travmatične primere posameznih beguncev, ki umrejo na poti v boljše življenje. Razstavlja tudi platna z artefakti iz neuspelih migracij po Sredozemskem morju, kot so na primer rešilni jopiči. V avstralskem paviljonu si lahko ogledamo razstavo fotografskih in videodel aboridžinske umetnice Tracey Moffatt, na katerih zgroženi hollywoodski zvezdniki s prestrašenimi in šokiranimi izrazi spremljajo posnetke ladij, prenatrpanih z begunci. A to seveda še ni vse.

Že pri izstopu iz natrpanega vaporetta na postaji Arsenale, kjer je prvo od dveh osrednjih prizorišč bienala, nam s performativno dobrodošlico postrežeta tunizijska umetnika, ki v majhnem kiosku ob kanalu izdelujeta t. i. univerzalne potovalne dokumente, poimenovane freesa (nerodna skovanka za prosti vizum – angl. free visa). Dokumenti so izdani v okviru tihoprotestnega projekta Odsotnost poti, ki te dni v Benetkah poteka v sklopu programa tunizijskega paviljona in predstavlja zamisel sveta kot »idiličnega mikrokozmosa – prostora, kjer se človeška bitja lahko svobodno gibljejo od naroda do naroda«. Ob izdaji dokumenta nam predlagajo, naj freeso vstavimo v svoj pravi potni list in s tem tiho protestiramo proti državnim mejam. Neoverjena listina, ki predstavlja fiktiven utopični svet, torej. Zveni znano?

Hecno naključje je, da si med obiskom nacionalnega paviljona fiktivne države brez ozemlja Neue Slowenische Kunst (NSK), ki jo slovenska umetniška skupina Irwin na bienalu letos predstavlja prvič, prav tako lahko izdelamo uradno neveljaven dokument, ki pravzaprav promovira podobne nazore kot prej omenjeni svetovljanski vizum – idejo globalnega državljanstva in kritiko populističnega nacionalizma. Pri potnem listu NSK gre za skoraj 30 let staro politično motivirano zamisel, ki je navdih sprva črpala iz razpada socializma, v času novega vala ekonomskih in političnih migracij pa jo je kolektiv lahko ponovno oživel.

V paviljonu NSK je ideja izdelave dokumenta za globalno državljanstvo zapakirana še bolj konceptualno kot pri Tunizijcih. Obiskovalec sprva prispe v majhen prostor, imenovan soba globalnega nereda. Tla v njej so nagnjena v precej strm klanec. Optični učinek je izjemen – prostorska zaznava se nam zaradi nagnjenih tal popolnoma ukrivi in pri vstopu v prvi del postavitve se nam močno zvrti v glavi. Na pomoč pa nam na srečo hitro priskoči prijazna državljanka NSK in nas z napotki za premagovanje prostorske dezorientacije reši nadležne omotice. Ko vzpostavimo ravnotežje, se razgledamo po prostoru in ugotovimo, da vsebina sobe globalnega nereda ponuja zgolj odgovore tako imenovanih delegatov na vprašanja o tem, kaj od evropske in svoje nacionalne dediščine bi vzeli s sabo, če bi pomagali graditi nov, imenitnejši svet – ter tudi napotke, kaj bi pustili za sabo. Po treh prebranih vprašalnikih se nam zdi, da smo jih prebrali že 116, zato se odpravimo naprej. Prispemo v sobano, kjer nas čaka birokratski postopek izdelave dokumenta s pravim konceptualnim preobratom – vlogo birokratov, ki izdelujejo dokument, so prevzeli begunci.

V prostoru so nam avtorji pripravili nekaj simbolnih ovir, ki predstavljajo zaplete pri podobnih birokratskih postopkih: na primer to, da je ena od begunsko-birokratskih delavk na težko dostopnem dvignjenem odru, do katerega pridemo zgolj s premikom težkih kovinskih stopnic. Za pičlih 24 evrov si nato lahko v še bolj pičlih 15 minutah izdelate pravi pravcati potni list. Res ne gre za mednarodno priznan potovalni dokument, vendar je z njim uspelo migrirati v Evropo že kakšnim sto Nigerijcem, pravijo v paviljonu. Znova umetniško problematiziranje begunske krize, torej.

Uradna predstavnica Slovenije na letošnjem bienalu je Nika Autor. V slovenskem paviljonu v Arsenalu si lahko ogledamo projekcijo njenega eksperimentalno-dokumentarnega filma Obzornik 63 – Vlak senc, ki ga je umetnostna kritičarka Laura Cumming za časnik Guardian te dni uvrstila med pet najboljših del letošnjega bienala in avtorico označila za novega Johna Griersona, izumitelja dokumentarnega filma. Projekt je bil deležen tudi dobrih odzivov britanskega spletnega portala a-n, Jennifer Higgie, urednica ugledne revije Frieze, pa ob uvrstitvi slovenskega paviljona med deseterico najboljših del bienala pravi, da je film globoko prepričljiv. Tudi naša predprejšnja predstavnica na Beneškem bienalu, Jasmina Cibic, je bila s projektom Za našo ekonomijo in kulturo deležna podobnih pohval. Glede na to, da se je Cibičeva takrat uvrščala na sezname najboljših 20 na bienalu, Autorjeva pa med najboljših pet, bodo morda slovenski umetniki – če bodo pot nadaljevali s tako prepričljivimi deli – kmalu uvrstili še višje.

Predstavnica Slovenije Nika Autor je za svoj eksperimentalno-dokumentarni film že prejela nekaj izjemnih pohval

Predstavnica Slovenije Nika Autor je za svoj eksperimentalno-dokumentarni film že prejela nekaj izjemnih pohval
© Dejan Habicht

Obzornik 63 se skozi poglobljeno pripoved o vlakih, železnicah in slepih potnikih ukvarja – ne boste verjeli – z begunsko krizo. Umetnica sicer zadevo izpelje previdno in prefinjeno – brez nepotrebnega moraliziranja in brez cenenih trikov, saj begunsko problematiko pozna, tudi sama je veliko delala z begunci in zanje. A kljub temu se mora gledalec malce prisiliti, da si ogleda ves film. Če za to nimaš pravega razloga, kot je denimo ta, da si Slovenec, ki je na ogledu slovenskega paviljona, boš po vsej verjetnosti po nekaj minutah vstal z neudobne kockaste pene, ki je postavljena pred projekcijskim platnom, in se odpravil naprej – proti nadaljnji ponudbi umetniškega bienala, ki je več kot pestra. Tako se tudi res godi. V 38 minutah, kolikor traja film, se nobeden od obiskovalcev, ki so bili v pavilijonu hkrati z menoj, ni ustavil dlje kot za nekaj minut. Morda je bilo naključje, morda sta jih zmotila trušč in nadležno dretje, ki prostor zvočno onesnažujeta iz sosednjega paviljona, kjer z umetniško promocijo sekularizacije Irsko predstavlja instalacija umetnice Jesse Jones, morda pa jih je zaradi moreče monotone glasovne naracije prijelo, da bi poiskali najbližji zid in vanj začeli butati z glavo.

Delo Nike Autor nam prek medija obzorniškega filma prikazuje kolaž starih črno-belih filmskih prizorov o vlakih in železnicah, ob katerih nam avtorica v poetičnem duhu pripoveduje o zgodovini železnic, njihovem simbolnem pomenu, segregaciji potnikov, prvih poskusih filmskega prikaza vlakov, slepih potnikih in trihotomiji filmskega prikaza vožnje na podvozju vlaka – od komičnih prizorov, v katerih Charlie Chaplin in Buster Keaton takšno vožnjo predstavita kot silno zabavno dejavnost, do prikaza starih akcijskih filmov, kjer se tak način prevoza pokaže v malce bolj brutalni luči, pa vse do surovega realizma, s katerim se kaže osrednji prizor filma – posnetek, narejen s kamero prenosnega telefona, v katerem begunca od Beograda do Ljubljane potujeta na podvozju vlaka.

Ta posnetek se zdi edini element, ki ustvarja rdečo nit med skoraj polurnim naborom starih posnetkov vlakov in zaključkom filma, ki je bistvo družbeno-aktualne angažiranosti avtoričinega prispevka. V njem si ogledamo tragične posnetke beguncev, ki se v taborišču v okolici Beograda v nečloveških razmerah grejejo s kurjenjem železniških pragov. Gre za šokantne posnetke, ki v gledalcu zbujajo intenzivne občutke nelagodja in sočutja. Vsekakor je to najmočnejši segment filma, ki doseže svoj namen in tudi zelo izboljša končni vtis o izdelku, ki ga – roko na srce – kvari predvsem boleče suhoparna naracija.

Osrednji element šamanskega paviljona je pajčevinasti šotor, ki deluje kot dekoracija na kakšnem goa-trance gozdnem rejvu

Osrednji element šamanskega paviljona je pajčevinasti šotor, ki deluje kot dekoracija na kakšnem goa-trance gozdnem rejvu

Navkljub vsem opisanim laičnim stiskam in zadregam je obisk bienala čudovita izkušnja. Obiskovalec se mora sicer psihično pripraviti na »overdose« sodobne umetnosti, ki jo slehernik najbrž precej lažje prebavi, če se ne obremenjuje z dešifriranjem konceptov razstavljenih umetnin in besedil, ki jih spremljajo. Sprehajanje skozi tako široko ponudbo raznoraznih eksponatov je lahko prava paša za oči. Ob ogledu bienala pa poleg glajenja brade ob kontemplaciji o resnih umetninah, zmedenega praskanja po glavi ob ogledovanju še globlje konceptualnih del ne manjka niti hihitanja, pa naj gre za posmehovanje ali za odziv na umetniško duhovitost.

Vsekakor nas lahko med sprehajanjem po Benetkah zabava že vseprisotna ironija, saj na dogodku, ki se napaja z enormnimi količinami denarja (produkcijski stroški bienala naj bi znašali okoli 60 milijonov evrov), pri razstavljenih delih res pogosto naletimo na implicitno ali eksplicitno kritiko kapitalizma. 

Razstava: 57. Beneški bienale

Kje: Arsenale, Giardini in številna druga prizorišča, Benetke, Italija

Kdaj: do 26. novembra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.