MLADINA Trgovina

Diktator

Trump se »živalskemu magnetizmu« Putina, Erdogana, Duterteja, El Sisija in Kim Džong Una preprosto ne more več upreti

Donald Trump in odpuščeni direktor FBI-ja James Comey

Donald Trump in odpuščeni direktor FBI-ja James Comey
© Profimedia

Donald Trump je nedavno storil to, kar bi storil Vladimir Putin, če bi bil na njegovem mestu. Ali pa Recep Erdogan. Ali pa Rodrigo Duterte. Ali pa Abdel Fatah El Sisi. Ali pa Kim Džong Un, če smo že ravno pri tem. Odpustil je Jamesa Comeyja, direktorja FBI-ja, potemtakem direktorja agencije, ki preiskuje njegove predvolilne povezave in kupčije z Rusijo. V diktaturi lahko preiskuješ vse, razen diktatorja. Kim bi Comeyja vrgel psom, El Sisi bi ga poslal pred vojaško sodišče, Duterte bi ga prepustil svojemu zunajsodnemu morilskemu stroju (ali pa bi ga ustrelil kar sam in potem pojedel njegova jetra, če bi jih malce posolili in pokapljali s kisom), Erdogan bi ga dal zapreti, Putin bi ga zastrupil. Trump ga je le odstavil, toda s tem, ko je odstavil človeka, ki ga preiskuje, je povsem jasno pokazal, da v Ameriki nadomešča Putina, da torej razmišlja in posluje kot Putin. Watergate, ki je odnesel ameriškega predsednika Richarda Nixona, ni bil nič v primerjavi TrumpGatom.

Obstaja Vročica sobotne noči, film, za katerega so trdili, da je posnet po resnični zgodbi, a se je kasneje izkazalo, da je bilo vse izmišljeno – le fake news. Obstaja pa tudi Pokol sobotne noči, dogodek, ki je potrdil, da afera Watergate ni le fake news. Pokol sobotne noči je 20. oktobra 1973 zagrešil Nixon, ko je na hitro in nepričakovano odpustil Archibalda Coxa, posebnega preiskovalca, ki je preiskoval afero Watergate.

Ta je bila tedaj že lep čas v zraku – Nixonovi možje, alias »Vodovodarji« (Plumbers), so dobro leto prej, 17. junija 1972, vlomili v štab nacionalnega komiteja demokratske stranke (parkiran v kompleksu Watergate), Nixonova Bela hiša pa je FBI-jevo preiskavo na vse pretege ovirala. Ja, Nixon je vse to razglasil za fake news. A tedaj še niso vedeli, kako zelo je zlorabil oblast, kakor tudi niso vedeli, da je imel v Ovalni pisarni nameščen tajni vzporedni snemalno-prisluškovalni sistem, ki je načrtovanje zarote proti FBI-jevi preiskavi, pravni državi in demokraciji zabeležil.

Nixon je vedel le eno: ker se v javnosti – in kongresu – ustvarja vtis, da nekaj skriva, je najbolje, če privoli v imenovanje posebnega, neodvisnega preiskovalca afere Watergate. Kar je potem tudi storil, naivno – da ne rečem diktatorsko – prepričan, da bo posebni preiskovalec zvest njemu, ne pa pravni državi, demokraciji in javnosti. Toda Archibald Cox mu je kmalu poslal sodni poziv – z zahtevo, naj izroči posnetke vseh zaupnih pogovorov, ki so potekali v Ovalni pisarni.

Trump je z odstrelitvijo direktorja agencije, ki preiskuje njegovo povezanost z rusko tajno diplomacijo, potrdil, da nekaj skriva.

Nixon je začel iskati obvoze, a jim Cox ni nasedel, zato je, vse bolj paničen, od pravosodnega ministra Richardsona zahteval, naj Coxa odpusti. Richardson tega ni in ni hotel in je iz protesta raje sam odstopil. Isto je potem storil tudi njegov namestnik. Nixon je nazadnje vendarle izsilil odstrelitev posebnega preiskovalca, toda s tem si je izkopal grob. Ljudje – javnost, mediji, kongres – so si rekli: Aha, Nixon očitno res nekaj skriva!

Afera Watergate je dobila krila, sondaže so pokazale, da se je ljudstvo obrnilo proti Nixonu, deževati so začele zahteve po ustavni obtožbi, impeachmentu, zvezno sodišče je odstrelitev posebnega preiskovalca razglasilo za protizakonito in zlorabo oblasti, Nixonovi možje so se začeli počasi lomiti, samemu Nixonu, ki je bil prisiljen imenovati novega posebnega preiskovalca, Leona Jaworskega, s čimer je prišel z dežja pod kap (zanj je delala tudi mlada Hillary Clinton, tedaj še Rodham), pa je tudi dejansko vse bolj grozila ustavna obtožba, toda ko je v kongresu prešteval republikance, ki bi ga ob vložitvi ustavne obtožbe podprli, jih je naštel premalo, zato ni čakal impeachmenta, ampak je 9. avgusta 1974 – kot prvi ameriški predsednik v zgodovini – kar sam odstopil in s helikopterjem odletel v noro kombinacijo sramote in svobode. Njegov naslednik, Gerald Ford, ga je namreč pomilostil, tako da je lahko potem do smrti vztrajal, da mu niso na sodišču nikoli ničesar dokazali, da je povsem nedolžen in da je bila afera Watergate le fake news.

»Odpuščeni ste!«

Ko je Donald Trump, ki s fake news maha tako, kot da si jih je izmislil, nedavno na hitro in nepričakovano odpustil direktorja FBI-ja Jamesa Comeyja, so nekateri dahnili: To je Trumpov Pokol sobotne noči! Vsekakor – Trump je z odstrelitvijo direktorja agencije, ki preiskuje njegovo povezanost z rusko tajno diplomacijo, potrdil, da nekaj skriva. S tem, ko je odpustil Comeyja, je tudi potrdil, da ovira preiskavo svoje povezanosti z Rusijo. Trumpu – drugače kot Nixonu – ni bilo treba poslati svojih »Vodovodarjev«, da bi vlomili v štab nacionalnega komiteja demokratske stranke, ker je to, kot vemo, raje prepustil ruskim hekerjem (ti so materiale potem posredovali portalu WikiLeaks), toda z Nixonom ga veže še nekaj intimnejšega – diktatorsko prepričanje, da bo direktor agencije, ki preiskuje njegovo afero (TrumpGate, okej, KremlinGate), zvest njemu, ne pa pravni državi in demokraciji. Kot je namreč povedal Comey, je Trump od njega eksplicitno – večkrat! – zahteval zaobljubo zvestobe. Trump ga najprej ni mogel prehvaliti, ker je bil prepričan, da dela zanj, navsezadnje, tik pred volitvami je namočil njegovo protikandidatko Hillary Clinton, češ da je preiskava proti njej še vedno odprta, s čimer ji je ratinge kakopak zbil, toda ko je ugotovil, da je FBI-jeva preiskava njegovih povezav z Rusijo še vedno na stežaj odprta, je dobil občutek, da Comey ne dela zanj in da mu ni lojalen, še toliko bolj, ker Comey, kot poroča Wall Street Journal, pred senatno komisijo ni hotel udušiti vprašanj o ruskem vmešavanju v ameriške volitve in izreči »tistih treh malih besed – ni bilo povezav«, in ker je, kot poroča New York Times, pred kongresno komisijo pod prisego potrdil, da FBI preiskuje povezave med Trumpovim predvolilnim štabom in Kremljem. In medtem ko je Trump tvital, da so vse to le fake news, je Comey za potrebe preiskave zahteval še dodatna sredstva in kadrovske okrepitve. Kar je bila dokončno priložnost, da Trump izusti ono ponarodelo repliko, s katero je leta in leta blestel v resničnostnem šovu The Apprentice: »You’re fired!«

Trump trdi, da z odstrelitvijo Jamesa Comeyja ni kršil zakona ali zlorabil oblasti, ker da direktorja FBI-ja lahko odpusti, če ta ne dela dobro. Trump vidi pravno državo kot podjetje: če delavec delodajalcu ni lojalen, ga ta lahko odpusti. To, da je Trump od direktorja, ki ga je preiskoval, po mafijsko terjal zaobljubo lojalnosti, je noro, absurdno in trapasto, toda za Američane je prepozno, da bi mu razlagali, da pravna država ni njegovo podjetje, saj so mu pustili, da je v svoje podjetje prelevil kompletno Ameriko. Trumpovo podjetje – Trump Organization – s Trumpom v Beli hiši profitira, njegova hči Ivanka sedi v Beli hiši, njen mož Jared Kushner tudi, Trumpova sinova na državne stroške potujeta po svetu in sklepata kupčije. Kdor hoče biti bližje Trumpu, mora v Washingtonu obvezno spati v hotelu Trump International (po možnosti v apartmaju, imenovanem po Ivanki Trump, a ne škodi, če se prepusti tudi savni, prav tako imenovani po Ivanki Trump), ameriški Rdeči križ je svoj veliki vsakoletni ples priredil kar v Trumpovem Mar-a-Lagu, Trumpi gradijo nove hotele in stolpe ter si izmišljajo nove trademarke, ki jim jih povsod z veseljem registrirajo in zaščitijo (tudi na Kitajskem), ameriško obrambno ministrstvo je tik pred najetjem apartmaja v Trumpovem stolpu, Trumpov portfelj naglo raste, v njegovem kabinetu pa, poroča Bloomberg, itak sedi kopica milijarderjev in multimilijonarjev, ki skupaj tehtajo dobrih šest milijard, tako da se za privatizacijo Amerike ni bati.

To, da je Trump privatiziral FBI in pravno državo, je le detajl v njegovi privatizaciji Amerike. Američani – mediji, kongres, javnost – so mu pač pustili, da je svojo privatizacijo Amerike normaliziral in naturaliziral, tako da se zdi zdaj povsem normalno in naravno, če Bela hiša deluje kot promotorka njegovih blagovnih znamk, produktov, hotelov, letovišč in igrišč za golf.

Da je Trump odpustil direktorja agencije, ki preiskuje njegove zarotniške posle z rusko stranjo, je vsaj tako hudo kot Watergate.

To, da je Trump odpustil direktorja agencije, ki preiskuje njegove zarotniške posle z rusko stranjo, je vsaj tako hudo kot Watergate, če ne celo huje – mar ni Rusija zakleta in pregovorna sovražnica Amerike? Mar Trump ne ovira neodvisne preiskave? Mar s tem ne ogroža demokracije? In mar s tem ne zlorablja oblasti? Pa še kako! Natanko to so očitali Nixonu, niso pa mu mogli očitati, da se je prodal Rusom – Trump se morda je. Nixonu niso mogli očitati, da je z Rusi režiral ameriške volitve – Trump jih morda je. Nixonu tudi niso mogli očitati, da je ogrozil nacionalno varnost – Trump jo morda je. Toda mirno posluje naprej. In ko je Comeyju zagrozil, naj – preden začne kaj blebetati – upa, da ne obstajajo »posnetki« njunih pogovorov, je kar sam razkril, da v Ovalni pisarni – tako kot Nixon – skrivaj snema pogovore.

Ja, Nixon je oviral preiskavo, toda prikriti je hotel le, da je dal vlomiti v štab nacionalnega komiteja demokratske stranke. Trump pa skuša prikriti, da so Rusi vlomili v Ameriko. Toda ironično: kakih resnih kongresnih zahtev po ustavni obtožbi ali odpoklicu Donalda Trumpa ni. Kar je seveda smešno, če pomislimo, da je ameriški predsednik Bill Clinton fasal impeachment, četudi je skušal prikriti le, da mu ga je Monica Lewinsky v Ovalni pisarni res vlekla.

Samo da smo na oblasti!

A brez skrbi, iz FBI-ja bo še curljalo. Tako kot je curljalo v času afere Watergate. Kot se je namreč leta 2005 izkazalo, je bil »Globoko grlo« – tajni informator Boba Woodwarda, reporterja Washington Posta – Mark Felt, drugi človek FBI-ja. Hotel se je maščevati Nixonu. In Nixon ga niti ni odstavil, ampak ga je le preskočil – po smrti »večnega« J. Edgarja Hooverja za direktorja FBI-ja ni imenoval njega, temveč nekoga drugega. Trump pa je Comeyja odstavil.

A kaj če se Trump v resnici sploh ni prodal Rusom? Kaj če med predvolilno kampanjo ni paktiral z Rusi? To namreč trdi sam, češ da mu je tudi Comey trikrat potrdil, da on, Trump osebno, ni predmet preiskave (tako da z odstavitvijo Jamesa Comeyja ni prišel v navzkrižje interesov, kot je to alternativno »argumentirala« njegova svetovalka Kellyanne Conway, izumiteljica »alternativnih dejstev«). Če je nedolžen, kot pravi, zakaj je potem odstrelil Comeyja? Zakaj ga je odstrelil sredi preiskave? Zakaj ovira preiskavo? In hej, zakaj ne razkrije svoje davčne dokumentacije, ki bi hitro pokazala, ali ima kake posle z Rusi? Sam pravi, da jih nima.

Toda za kopico njegovih ljudi – z odpuščenim svetovalcem za nacionalno varnost Michaelom Flynnom in mastermindi njegove predvolilne kampanje (Carter Page, Paul Manafort, Roger Stone) vred – se je izkazalo, da so jih imeli, pa so še najprej trdili, da jih niso imeli. In ko se je izkazalo, da so jih imeli, Trump ni reagiral. Ko se je za Flynna že izkazalo, da ga je ruska stran plačevala (in turška tudi), kar je zamolčal, in da je imel z rusko stranjo tajne pogovore, ki jih ne bi smel imeti, ga Trump še vedno ni odstavil, ampak je še naprej mirno slavil Putina in mantral, da v računalnik nacionalnega komiteja demokratske stranke niso vdrli ruski hekerji.

In seveda, namesto Flynna je odstavil vršilko dolžnosti pravosodne ministrice Sally Yates, ker je razkrila Flynnove povezave z Rusi.

TrumpGate – okej, KremlinGate – trenutno preiskuje več kot 100 FBIjevcev. Toda vsi skupaj Trumpu ne morejo nič, dokler ni na mizi ustavne obtožbe.

Šele ko se je izkazalo, da se je pravosodni minister Jeff Sessions skrivaj sestajal z ruskim ambasadorjem (pred tem je lagal, da tega ni počel, da so torej to le fake news), je Trump končno reagiral, toda na svoj način – kot blesav je začel tvitati, da mu je Barack Obama prisluškoval. »Grozno! Pravkar sem izvedel, da mi je Obama v Trumpovem stolpu pred volilno zmago prisluškoval. Ničesar ni našel. To je makartizem!« Vsi so se ukvarjali Obamovim prisluškovanjem, ki se ni zgodilo, in v hipu pozabili na Sessionsovo tajno paktiranje z Rusi, ki se je zgodilo.

A v resnici je bilo še huje. Kot se je namreč izkazalo, je James Comey po enem izmed pogovorov s Trumpom uradno zabeležil, da je Trump zahteval, naj preiskavo Flynnovega paktiranja z Rusi ustavi. »Close it down!« Ko je to storil Nixon, ko je torej od FBI-ja zahteval, naj ustavi preiskavo Bele hiše, je to veljalo za protizakonito oviranje preiskave, vredno ustavne obtožbe.

Trump pa še vedno trdi, da so si povezavo med štabom njegove kampanje in Kremljem itak izmislili demokrati, ker niso mogli preboleti volilnega poraza Hillary Clinton. Kar je po odstavitvi Comeyja poudaril tudi v intervjuju za mrežo NBC. In dodal, da bo z odstavitvijo Comeyja odstavil tudi fikcijo o »ruski stvari«, povsem »izmišljeno zgodbo«. Kar je bilo tako, kot da bi rekel: ker pravim, da so si »rusko stvar« izmislili demokrati, je treba preiskavo o »ruski stvari« takoj ustaviti!

A po drugi strani: vpogled v Trumpovo davčno dokumentacijo, ki bi hitro pokazala, ali so si povezavo med Trumpom in Rusijo res izmislili demokrati, ima ministrstvo za finance, ki pa ga je Trump povsem »prevetril« s svojimi kadri. Jo bo ministrstvo za finance izročilo ministrstvu za pravosodje in FBI-ju? Jo bosta ministrstvo za pravosodje, ki ga je Trump prav tako povsem »prevetril« s svojimi kadri, in novi direktor FBI-ja, ki ga bo postavil, sploh zahtevala?

Ergo: Trump se lahko preiskave boji toliko kot Putin – ali Duterte, Erdogan, El Sisi ali pa Kim Džong Un. Ko je odpustil Comeyja, je bil v Ameriki na uradnem in prijateljskem obisku ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki je na vprašanje novinarjev, ali je odstavitev Jamesa Comeyja kaj zasenčila ameriško-ruske pogovore, sarkastično, sprenevedavo odvrnil: »Je bil odpuščen? Ma hecate se!« Lavrov se je očitno počutil kot doma, v Moskvi. Pa ne le zato, ker so ruski oligarhi, ki pitajo Putina, pitali tudi Trumpa, kot kaže nizozemski spletni doku The Dubious Friends of Donald Trump, Part 1: The Russians (v drugem delu tega dokuja izveste, kako Trumpa in njegovega zeta, Jareda Kushnerja, pitajo afriški »krvavi diamanti«), temveč zato, ker mu je Trump, pravi Washington Post, med pogovori kar na lepem razkril zelo občutljive, strogo zaupne podatke, s čimer naj bi bil ogrozil nacionalno varnost in ameriške tajne vire (izraelske agente v Islamski državi) – prav te podatke so namreč pred Rusi skrivali! Ušli so mu – kot klinično domišljavemu najstniku, ki komaj čaka, da »deli« najnovejši trač. Še dobro, da ni tega kar tvitnil. Bela hiša je to resda demantirala, a je to potem potrdil vrhunski neodvisni vir – sam Trump! Jasno, s serijo tvitov, v katerih je priznal, da je z Rusi res »delil dejstva o terorizmu in letalski varnosti« (eksploziv v laptopih). Iz humanitarnih razlogov, je rekel. Zakonca Rosenberg, ki so ju leta 1953 usmrtili, sta z Rusi iz humanitarnih razlogov »delila« atomske skrivnosti.

Trump med pogovori z Lavrovom ameriških medijev ni pustil v bližino Ovalne pisarne, ko pa so jih tja končno spustili, poroča Guardian, tam na svoje veliko presenečenje niso zagledali Lavrova, temveč 93-letnega Henryja Kissingerja, Nixonovega zunanjega ministra. Ha.

Ko je Nixon v kongresu prešteval republikance, ki bi ga ob vložitvi impeachmenta podprli, jih je naštel premalo. Ko Trump, ki pravi, da so kongresna pravila »nekaj arhaičnega«, v kongresu prešteva republikance, ki bi ga ob vložitvi impeachmenta podprli, jih še vedno našteje dovolj. Kar pa ne preseneča: republikanci so za to, da so na oblasti, voljni žrtvovati tudi pravno državo in demokracijo. Vraga, da bi prišli na oblast, so bili voljni sprejeti celo Trumpa. In njegove otroke. Naj profitirajo, bogatijo, naj se mastijo, naj kršijo vse zakone, načela in standarde, naj se kitijo in bleščijo, naj se utapljajo v napuhu, nonšalantnosti in ošabnosti, naj se opijajo z demagogijo in fake news, naj pljuvajo medije, naj slavijo tirane, despote, avtokrate in diktatorje, naj počnejo, kar hočejo, naj ogrožajo ameriško nacionalno varnost in ameriške nacionalne interese, naj se obnašajo kot putini, kimi in duterteji, naj Ameriko spreminjajo v banana republiko – samo da smo na jebeni oblasti! Ja, da bi bili na oblasti, so mu bili voljni prodati Ameriko. In lepo prosim: le zakaj bi bili zdaj malenkostni in bi Trumpu očitali, da se je prodal Rusiji?

FBI se je zganil. To vemo. TrumpGate – okej, KremlinGate – trenutno preiskuje več kot 100 FBI-jevcev. Tudi pravna država se je menda zganila. Toda vsi skupaj Trumpu ne morejo nič, dokler ni na mizi ustavne obtožbe, to pa lahko vloži le kongres. Kongresni republikanci lahko le živčno pogledujejo proti kongresnim volitvam, ki se bodo odvrtele čez leto in pol, saj vedo, da jih bodo izgubili, pa če ustavno obtožbo proti Trumpu vložijo ali ne. Pravosodno ministrstvo je že imenovalo posebnega preiskovalca.

Trumpov vrh

Vtis, da se je Trumpu zmešalo (nekateri pravijo, da kaže simptome Alzheimerja, psihiatri pravijo, da je »duševni bolnik«, Washington Post pravi, da so vso Belo hišo šokirale njegove »paranoidne blodnje«), ničesar ne spremeni. Na začetku maja so bili republikanci menda povsem in scela zaprepadeni, ko je Trump v seriji intervjujev govoril popolne bedarije – da bi lahko ameriški predsednik Andrew Jackson preprečil državljansko vojno (umrl je 16 let pred začetkom državljanske vojne), da bo razbil banke in uvedel davek na bencin, obenem pa ni mogel prehvaliti Dutertejevih visokih ratingov – in »v čast bi si štel,« je rekel, če bi se lahko sestal s Kimom, a že v naslednjem intervjuju posvaril, da »ni nihče varen pred severnokorejskim jedrskim orožjem«. Potem je lansiral še televizijski oglas, ki je njegovih prvih sto dni v Beli hiši razglasil za uspeh brez primere, za uspeh, kakršnega zgodovina ne pomni. A da ne bo kakega nesporazuma: to je bil njegov prvi predvolilni oglas za leto 2020! Trump je že leta 2020! Trump je že v prihodnosti! Trump je pred vsemi ostalimi! V prihodnjih treh letih se mu ne more nič zgoditi. Tak občutek imajo navadno diktatorji. Nikoli se ne umaknejo.

Trump se bo kmalu sestal s Putinom, mojstrom »odpuščanja« ljudi. »Skrivnostne smrti« so – ob akumuliranju osebnega bogastva, ki menda tehta 40 milijard – njegov forte. Samo od leta 2014 je v skrivnostnih okoliščinah umrlo 38 prominentnih Rusov, poroča USA Today. A nič hudega, je pred časom rekel Trump: »Tudi mi pobijamo ljudi!«

Duterteja, serijskega morilca, ki je dal od lanskega julija pobiti okrog sedem tisoč »dilerjev« in »narkomanov«, je povabil v Belo hišo. Le zakaj ne? Duterte velja za »Trumpa Vzhoda«, Obamo, za katerega je Trump trdil, da se ni rodil v Ameriki, pa je razglasil za »kurbinega sina«. Svojo »vojno proti mamilom« je primerjal z nacističnim holokavstom – res, mojster »odpuščanja«. Kot je rekel, je »zločince« kar sam metal iz helikopterja. A v Manili je prižgal zeleno luč izgradnji Trumpovega stolpa. Nanj se lahko zaneseš.

Trump se lahko preiskave boji toliko kot Putin – ali Duterte, Erdogan, El Sisi ali pa Kim Džong Un.

El Sisija, ki je v enem samem dnevu na vekov veke »odpustil« 800 protestnikov (civiliste pa množično prepustil vojaškim sodiščem), je že sprejel. Erdogana prav tako. Nič čudnega: Erdogan skrbi, da njuni otroci pridno bogatijo, obenem pa je dal zapreti 144 novinarjev, ki jih ima Trump za »sovražnike ljudstva«.

In ja, nadvse si želi srečanja s Kimom, ki ga je nedavno ljubkovalno imenoval »smart cookie«. Ne brez razloga: Trump ni mogel prehvaliti tega, kako se je Kim znebil strica, »ki ga je skušal spraviti z oblasti«, da o tem, kako čudovito – toksično, res smart – se je nedavno v Maleziji znebil brata, niti ne govorimo.

Toda Trump si v resnici želi, da bi se z vsemi temi velikimi deal-makerji, Dutertejem, Kimom, Putinom, El Sisijem in Erdoganom, ki so doktorirali iz »odpuščanja« in prirejanja volitev, demokracije, pravne države, medijev in nekrologov, sestal hkrati, da bi torej imeli svoj mali promiskuitetni »vrh«, saj bi le tako lahko nedvoumno pokazal, da je vedno tam, kjer je trend, navsezadnje, tudi sam je na nekem predvolilnem shodu oznanil: »Lahko bi stal na Peti aveniji in koga ustrelil, pa ne bi izgubil nobenega privrženca.« Duterte in ostali počnejo to, o čemer Trump – Dexter postresnične politike – le fantazira.

Žal pa tam, na Trumpovem »vrhu«, ne bi bilo Marine Le Pen. Ali če naj parafraziram Trumpa: teroristi so v Franciji pred volitvami izvedli premalo napadov – če bi jih več, bi se Trumpovega »vrha« udeležila tudi Le Penova.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.