V Kinoteko prihaja večkrat nagrajeni japonski umetnik Takashi Makino

Na ogled bo pet njegovih filmov: EVE, still in cosmos, Generator, Ghost of OT301 in On Generation and Corruption.

V Slovenski kinoteki v Ljubljani bo 6. junija ob 20.00 v okviru cikla Kino-integral gostoval Takashi Makino, večkrat nagrajeni japonski avtor sodobnega eksperimentalnega filma. O njegovem delu je Alejandro Bachmann zapisal, da ne ustvarja preprosto filmov, temveč omamne ekscese. Ti nam v trenutku projekcije omogočijo izkušnjo, ki je običajno prestavljena na "potem": kakor da bi se podob spominjali, medtem ko jih gledamo.

"Zgodovina filma velja za področje, ki je ločeno od zgodovine drugih umetniških zvrsti, predvsem zaradi povezav s tržno logiko. Moj pristop k filmu temu nasprotuje, saj mislim, da mu pripada mesto med drugimi umetnostmi. Kljub temu ima film svoje lastne značilnosti, še posebej ko gre za obravnavo časa in odnos z občinstvom. Čas, ki ga obiskovalec galerije porabi za gledanje slike ali kipa, je odvisen od njega; filmsko občinstvo pa je po drugi strani vezano na dolžino filma. Medtem ko občinstvo izkuša vizualni in zvočni prikaz filma, lahko prosto zajadra v svojo domišljijo. Kar me pri filmskem izrazu najbolj fascinira, sta potencial, da to, kar je predstavljeno na platnu, trči ob čustveno pokrajino vsakega posameznega gledalca, in nova 'podoba', ki se ustvari v gledalčevih mislih kot posledica tega trka. Filmi z natančno strukturo, tako kot japonski obzorniki med vojno, bombardirajo občinstvo s podobami, katerih pomeni so nedotaknjeni. Raje kot da bi snemal filme z vsiljeno strukturo, uporabljam metodo, po kateri opustim vsakršno strukturo oziroma, z drugimi besedami, plastim podobe, ki so nekoč utelešale pomene, dokler ne postanejo nerazumljive. Moj cilj je, da je končna sestavljena podoba kot brezimno živo bitje z neskončno zmožnostjo za pomene, tako da moji filmi postanejo sprožilci, da se občinstvo poda v svojo domišljijo," je zapisal Makino.

Takashi Makino (1978, Tokio) pripada novi generaciji japonskih eksperimentalnih filmarjev. S filmsko umetnostjo se je prvič seznanil na oddelku za fotografijo na umetnostni akademiji Univerze Nihon. Od začetka ga je fascinirala možnost uporabe tako filma kot videa; pri tem so mu bila pomemben vir navdiha zgodnja dela Dereka Jarmana. Pomembno sta nanj vplivala tudi brata Quay; uporaba luči in način, kako sta uspela združiti glasbo in filmski zvok, sta nanj naredila tako globok vtis, da je leta 2001 postal njun študent. V poskusu, da bi film obravnaval kot celostno umetnino, je sodeloval z različnimi glasbeniki/zvočnimi umetniki. Takashijevo delo izhaja iz klasične eksperimentalne tradicije, odlikujeta pa ga meditativnost in rahločutnost.

Mednarodno večkrat nagrajeni umetnik, tudi dobitnik rotterdamskega tigra, dela večinoma v široko zastavljenih kompozicijskih lokih, pri katerih se konkretna slika in konkreten zvok le v obrisih nakazujeta v šumenju medija. Zaradi bogatega plastenja in nebrzdanih večkratnih ekspozicij njegovi posnetki vedno pridejo do točke, na kateri se "utekočinijo" in dosežejo, da fizična površina filmskega platna izgine. Makino – v sodelovanju z glasbenicami in glasbeniki, kot so Jim O'Rourke ali Inconsolable Ghost – tako ustvari čutne izkušnje, ki komaj še dopustijo razlikovanje med abstraktnim in konkretnim.

Oči in ušesa – in s tem razumevanje filma – so tu prignani do nekakšne "ničelne točke percepcije". V zgodnjem delu EVE (2002) še prepoznamo nenavadno jasne podobe bodeče žice in mehurčkov pene, ki zaradi plastenja in spreminjanja fokusa seveda kmalu postanejo tekoče. Nasprotno lahko v filmu Generator (2011) zračne posnetke Tokia komaj še zaslutimo. V Ghost of OT301 (2014) pa je čutiti tisto temeljno negotovost, ki odlikuje Makinova najnovejša dela: nenehno se sprašujemo, ali vidimo to, kar vidimo – in ne moremo, da si ne bi še naprej želeli gledati.