MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Bogati so za UTD!?

Treba je biti previden, saj kupujejo predvsem socialni mir 

Elon Musk, izvršni direktor Tesla Motors, je postal zagovornik UTD

Elon Musk, izvršni direktor Tesla Motors, je postal zagovornik UTD
© Flicker

Iz razprav o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) – neke vrste dotacije, ki jo država brezpogojno izplača vsakemu prebivalcu – je vidno, da zagovorniki v Evropi vidijo v tej socialni inovaciji mehanizem za nadomestitev okorelega sistema socialne države, ki brezposelne sili v ponižujoče prosjačenje za pomoč ob izgubi dela. Tako rešitev dopolnjujejo s filozofskimi, sociološkimi, socialnimi in humanističnimi utemeljitvami, saj naj bi UTD, s katerim bi imeli ljudje zagotovljena osnovna sredstva za preživetje, blagodejno vplival na počutje državljanov, okrepil njihovo samozavest in državljansko zavest, ne nazadnje pa dal ljudem čas za ukvarjanje s stvarmi, ki niso le del ekonomske paradigme.

Po neuspeli evropski državljanski pobudi za UTD v letu 2014 in porazu referenduma o uvedbi UTD v Švici junija 2016 njegovi zagovorniki zdaj polagajo upe v pilotni projekt uvajanja UTD na Finskem. Tam vladna agencija za socialne zadeve (KELA) namenja 2000 naključno izbranim brezposelnim osebam dotacijo v obliki UTD, da bi preverili, »kako preoblikovati sistem socialne varnosti zaradi spreminjajoče se narave dela«, »ali je mogoče ta sistem preoblikovati tako, da ljudi spodbuja k delu« in ali je mogoče »zmanjšati birokracijo in poenostaviti zapleteni sistem podpor«. Eksperiment bo potekal do decembra 2018, prve ugotovitve pa naj bi bile znane konec letošnjega leta.

No, nasprotniki UTD poudarjajo nepredvidljive posledice uvedbe, ki jih ni mogoče izračunati ali zaobjeti z modeli, saj bi verjetno morali ukiniti sedanji sistem socialne države, sredstva iz nje preusmeriti v UTD in vpeljati nove davke, če naj višina UTD omogoča pokritje osnovnih življenjskih potreb.

Ameriški bogataši za UTD

Drugače je v ZDA. V tej velikanski državi, motorju neoliberalne ideologije in prakse, si namreč za uvedbo UTD ne prizadeva le peščica napredno razmišljujočih intelektualcev, temveč nekateri najbogatejši Američani. Med njimi je tudi ekscentrični multimilijarder Elon Musk, izvršni direktor Tesla Motors in futurističnega podjetja za polete v vesolje Xspace. Prepričan je, da bi z UTD lahko reševali vse večje težave, ki jih prinaša brezposelnost, posledice vse obsežnejšega uvajanja umetne inteligence in avtomatizacije. »Zaradi vse večje avtomatizacije obstaja velika verjetnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka ali njemu podobnega ukrepa … Mislim, da se bo storitev prej ali slej udejanjila,« zatrjuje. Meni, da bi ameriška vlada v prehodnem obdobju uvajanja avtomatizacije v delovne procese pomagala delavcem, ki se bodo morali prilagoditi novim delovnim razmeram ali zaradi avtomatizacije celo izgubili delo. »Roboti vam bodo vzeli delo, vlada bo morala nameniti sredstva za vaše plače,« pravi Musk. In če bi ljudje imeli z UTD zagotovljeno finančno varnost, »bi lahko opravljali druga, zapletenejša in zanimivejša dela. Vsekakor bi z uvedbo UTD imeli tudi več prostega časa,« je dodal.

Njegovi uvedbi je naklonjen tudi ustanovitelj podjetja Facebook Mark Zuckerberg. »Vsaka generacija razširi opredelitev enakosti. Zdaj mora tudi naša definirati novo socialno pogodbo. Prizadevati si moramo za družbo, ki napredka ne meri le po ekonomskih kazalcih, kot je rast BDP, temveč po tem, koliko ljudi ima v družbi vlogo, ki je za njihovo samouresničenje pomenljiva,« je dejal prejšnji četrtek na univerzi Harvard. »Morali bi raziskati ideje, kot so univerzalni temeljni dohodek, s katerim bi vsakomur omogočili najti delo, ki ga veseli.« Razprave o UTD v ZDA je spodbudila organizacija Y Combinator, združenje nekaterih paradnih konjev Silicijeve doline, ki si že nekaj let prizadeva za njegovo uvedbo v ZDA. Predsednik Sam Altman je januarja na blogu napovedal skorajšnjo poskusno uvedbo UTD v Oaklandu. Čez 50 let naj bi se zdelo »absurdno, da smo ljudi motivirali s strahom pred izgubo zaposlitve in pomanjkanjem hrane. Mislim tudi, da v družbi ne moremo imeti enakih možnosti brez uvedbe zagotovljenega dohodka,« je dejal. Po mnenju najbogatejšega Zemljana, Billa Gatesa, ustanovitelja Microsofta, pa svet še ni »dovolj bogat« za uvedbo UTD. »Sčasoma bodo države dovolj bogate, da si ga bodo lahko privoščile. Toda za zdaj moramo opraviti še veliko dela – pomagati starejšim ljudem, otrokom s posebnimi potrebami in izboljšati izobraževalni sistem.« Meni, da bi morali v boju proti revščini razširiti vladne programe investicij, kakršna je Earned Income Tax Credit (odlog plačila davka na osebne dohodke), s katerimi bi »lahko povečali povpraševanje po delu«. Na dan je prišel z odmevno idejo za obdavčitev robotov v enaki višini kot za človeško delo. »Če človek v tovarni ustvari letno 50 tisoč dolarjev dobička, je njegov zaslužek obdavčen. Tudi delo robota bi morali obdavčiti na enaki ravni,« pravi Gates. S tem denarjem bi lahko upočasnili hitrost avtomatizacije, zaradi katere so ogroženi milijoni delovnih mest, se pa ne strinja s preusmeritvijo tega denarja za financiranje UTD.

Tudi milijarder Pierre Omidyar, ustanovitelj eBaya, je letos napovedal, da bo njegov sklad namenil skoraj pol milijona evrov za 12-letno študijo o možnostih uvedbe UTD v Keniji. Trdi, da ima UTD vse več zagovornikov tudi zaradi spremembe narave dela v sodobnih tehnoloških procesih.

Stroji delajo za nas?

Iz nove študije referenčnega globalnega inštituta McKinsey – analitiki so obravnavali 2000 dejavnosti v okviru 800 poklicev v 46 državah (Slovenije ni med njimi) – je razvidno, da ima s trenutno znano tehnologijo 60 odstotkov poklicev vsaj tretjino aktivnosti, ki jih je mogoče tehnično avtomatizirati. Povedano drugače: avtomatizirati je mogoče delovne aktivnosti, ki jih danes opravlja 1,2 milijarde ljudi, zaposlenih za polni delovni čas, ki skupaj zaslužijo 14,6 bilijonov ameriških dolarjev. Iz njihove razpredelnice je razvidno, da so najbolj »na udaru« delovna mesta v živilskih panogah in proizvodnji, kjer je mogoče avtomatizirati skoraj tri četrtine »predvidljivega fizičnega dela«, polovico »nepredvidljivega fizičnega dela« pa bi lahko avtomatizirali tudi v kmetijstvu. Ogrožena so tudi delovna mesta delavcev v trgovini, v finančni in zavarovalniški industriji, zlasti tista, ki zadevajo zbiranje podatkov in urejanje podatkovnih baz. Najtežje, le v 9 odstotkih, je seveda avtomatizirati dejavnosti vodstvenih delavcev. Tudi v zdravstvu so omejitve pri avtomatizaciji velike, saj bi lahko avtomatizirali le 30 odstotkov dela medicinskih sester in zgolj 13 odstotkov dela zobozdravnikov. Avtomatizirati je mogoče le nekaj odstotkov dejavnosti zaposlenih v izobraževanju, le 5 odstotkov poklicev pa bi lahko avtomatizirali v celoti. Po izsledkih bi za avtomatizacijo polovice današnjih delovnih aktivnosti potrebovali vsaj dve desetletji. Procese uvajanja nove tehnologije lahko upočasni nizka cena človeške delovne sile in seveda (ne)pripravljenost družb na takšno tehnološko revolucijo, ki bi zagotovo pretresla trg dela ali celo sprožila »ludistične« proteste novih brezposelnih. Res je, da nove tehnologije »ukinjajo« stara delovna mesta, vendar ustvarjajo tudi nova. V zadnjih 15 letih je internet v ZDA »izbrisal« 500 tisoč delovnih mest, vendar je ustvaril – zlasti v razvoju strojne in programske računalniške opreme – 1,2 milijona novih. Analitiki napovedujejo armado novih zaposlitev v IT sektorju za pripravo podatkov.

Tehnološka revolucija torej ni pred vrati. Že poteka. Ustanovitelj Svetovnega ekonomskega foruma v Davosu, Klaus Schwab, je v prispevku za ameriški Foreign Affairs opisoval spremembe kot »četrto tehnološko revolucijo«, ki jo zaznamuje »brisanje mej med sfero fizičnega, digitalnega in biološkega«. Meni, da nova tehnologija – umetna inteligenca, robotika, internet, vozila brez voznika, 3D tisk, nanotehnologija, biotehnologija, kvantno računalništvo itd. – z eksponentno hitrostjo vpliva na vse gospodarske sektorje in preobraža industrije. Učinek uvajanja nove tehnologije je ambivalenten. Po Schwabu bi lahko »četrta revolucija« spodbudila rast dohodkov na globalni ravni in izboljšala življenjsko raven ljudi po vsem svetu, saj nova tehnologija omogoča razcvet novih, bolj učinkovitih storitev. Zdaj, je navdušen Schwab, je namreč mogoče kar na daljavo naročiti taksi, kupiti letalsko vozovnico ali izdelek, plačati položnice, poslušati glasbo ali gledati film. Z novo tehnologijo naj bi se pocenila tudi prevoz in komunikacija; logistične mreže in globalne oskrbovalne verige pa bi postale bolj učinkovite, zato bi se znižala marža na izdelke, kar omogoča razcvet novih trgov in spodbuja gospodarsko rast. Res pa je, priznava Schwab, da bi lahko tehnološka revolucija vodila k povečanju socialnih neenakosti, zlasti pa vznemirila trg dela. Če bi avtomatizacija zamenjala človeško delovno silo v vseh gospodarskih panogah, »bi se lahko povečala vrzel med dobički kapitala in dobički delavstva. Po drugi strani pa bi premestitev delavcev zaradi tehnologije lahko prispevala k oblikovanju varnih in izpolnjujočih delovnih mest,« piše Schwab. Opozarja še, da bo v prihodnosti talent, bolj kot kapital, predstavljal kritični dejavnik v produkciji, kar bo ustvarilo dva nova razreda: manj vešči in slabo plačani ter vešči in dobro plačani.

UTD – paternalistični projekt bogatašev?

Da, na letošnjem forumu v Davosu so se menedžerji resno ukvarjali s preveliko socialno neenakostjo in možnostjo uvedbe UTD kot zdravila. Na tem zbirališču, kjer »milijonarji učijo milijarderje, kako govoriti o srednjem razredu« – tako je Davos v pogovoru za časnik Vanity Fair opredelil bankir z Wall Streeta –, je svoje poglede o UTD je predstavil tudi Guy Standing, eden glavnih zagovornikov UTD v Evropi. V svojem nastopu je povedal, da po podatkih organizacije OECD realne plače stagnirajo že več kot tri desetletja, realne plače prekernih delavcev pa še naprej padajo in postajajo še bolj nestanovitne, zaradi česar se milijoni še vedno spopadajo z nevzdržnim dolgom. Bogati pa kar bogatijo, saj je njihovo bogastvo zasnovano na sistemu rent, torej pridobljeno z lastništvom in izkoriščanjem premoženja, kar jim omogoča kopičenje še večjega deleža v globalnem dohodku. Države v zahodnem svetu, zlasti ZDA, še pospešujejo te procese z novimi olajšavami rentnikom, z zmanjševanjem ugodnosti prekernemu razredu, »silikonska revolucija pa kanalizira še več dohodkov lastnikom robotov, kar ustvarja idealne razmere za socialno negotovost,« je dejal Standing.

Toda razprava o uvedbi UTD v Ameriki, zlasti ko o njem govorijo premožni, se osredotoča le na vidik izgube delovnih mest zaradi avtomatizacije in uvajanja robotov, manj pa se posveča drugim razlogom za današnje razmere neenakosti, izgubo delovnih mest in stagnacijo plač ter ustvarjanje armade prekernih delavcev, o čemer že dolgo govori in piše Guy Standing. Ne preseneča, da večina ameriških družboslovcev in socialnih ekonomistov – njihova mnenja so zbrali na portalu Economic Security Project – zavrača tezo o avtomatizaciji in posledično izgubi delovnih mest kot (edini) razlog za uvedbo UTD. Menijo, da hočejo z njo vodilni iz Silicijeve doline, pa še kdo izmed bogatih Američanov, odvrniti pozornost od resničnih razlogov za večdesetletno stagnacijo plač, zlasti v trgovini in storitvenih dejavnostih, pa tudi v proizvodnji, kjer roboti že desetletje izrinjajo – povedano z Marxom – »živo delo«.

Tudi v progresivnem levičarskem ameriškem časniku Jacobin so sedanje razprave o UTD v ZDA opredelili kot poskus ameriških bogatih, da si prilastijo koncept UTD za lastne interese. »Če so prevladujoče ideje nekega obdobja – kot je dejal Marx – ideje vladajočega razreda, potem so zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka v močni združbi,« je cinično zapisal Gavin Mueller. Po njegovem mnenju se v Silicijevi dolini zanj zavzemajo zaradi dveh razlogov. »Po eni strani gre za ‘zarezo’ v socialno državo. Z njo hočejo razrešiti, preprosto in elegantno, zapletenost in nepravičnost sodobne socialne države – ta je, ker kapital noče izplačevati spodobnih plač, še zadnje zatočišče za vse večje število ljudi. Po drugi strani pa gre za nekakšno paternalistično rešitev, kakršne ima rada liberalna tehnicistična elita, prepričana, da bodo čez 50 let zadnje neavtomatizirane službe pač pripadale njim.« V tem prehodnem času pa se bodo po Muellerjevem mnenju samo pripravljali na »sodni dan«. Za ponazoritev navaja Steva Huffmana, ustanovitelja Reddita, ki je dejal: »Morda bom še vedno na vrhu odločanja ali pa vsaj ne bom suženj, ko bo prišlo do velike spremembe.«

Tako očitno razmišlja nova ekonomska elita, ki bo krojila nova pravila v svetu in storila vse, da se obdrži na vrhu. Jasno je, da si z zagovarjanjem UTD »čistijo vest«, da se zavedajo nesorazmerja med vloženim delom in bogastvom, ki so si ga nakopičili v kratkem času v svetu, kakršen pač je. Z zagovarjanjem uvedbe UTD in ne nazadnje doniranjem »filantrokapitalističnemu« skladu Billa Gatesa za pomoč revnim državam si »kupujejo« socialni mir v prihodnjih desetletjih. Nič zares altruističnega, le računica za ohranitev sedanjega statusa quo.

UTD ostaja politični imperativ Prav zato je pomembno vztrajanje Guya Standinga, da gre pri UTD primarno za »politični imperativ« in ne le za ekonomski ukrep. Brez njega se posameznik in ljudstvo ne moreta zares osvoboditi. Ta vidik so (namenoma) prezrli neoliberalni libertarci kot Milton Friedman in Friedrich Hayek, ki sta hotela ukiniti (pre)drago socialno državo, da bi jo nadomestila z UTD. »Vsi, politiki in komentatorji, ki trdijo, da podpirajo svobodo, prikladno pozabljajo, da kronično negotovi ljudje niso svobodni. Živijo v strahu,« pa opozarja Standing. Meni, da »sta osnovna socialna in ekonomska varnost predpogoj za racionalno sprejemanje odločitev« tako v osebnem življenju in pri izbiri dela kot za sodelovanje v politiki. Z UTD bi se lahko zoperstavili »pohodu robotov« in posledično množični brezposelnosti, kar lahko sproži »ludistične« proteste, kjer pa grešni kozli, ki bodo odžirali ljudem delo, ne bodo več tujci in migranti, marveč roboti. Da bi zmanjšal socialne napetosti v tem prehodnem obdobju, se je februarja letos tudi evropski parlament zavzel za oblikovanje skupnih evropskih pravil, ki bi urejala vprašanje industrijskih robotov, ni pa podprl predloga o njihovi obdavčitvi, s katerim bi – po predlogu evropske poslanke Mady Delvaux Stehres v obliki UTD – financirali delavce, ki bi zaradi robotizacije ostali brez dela.

No, Standing upravičeno vztraja pri opredelitvi UTD kot »političnega imperativa«, saj bi z njegovo uvedbo »lahko omogočili družbi uživanje ekonomskih prednosti avtomatizacije, ki ne nazadnje omogoča ukinitev mnogih mučnih del. Z avtomatizacijo bi imeli ljudje več časa za bolj koristna dela in bolj produktivne oblike preživljanja prostega časa, kot sta ukvarjanje z umetnostjo in kulturo, z njim pa bi morda lahko tudi utrdili naše demokracije z liberalnimi vrednotami, kar bi odvzelo veter iz jader političnemu populizmu in demagogiji,« meni Guy Standing.

Lahko se torej zgodi, paradoksalno, da UTD ne bo izbojevan »od spodaj navzgor«, temveč uveden na podlagi zahtev ekonomske elite. Zato je treba biti previden in »utrditi hrbtenico politikov in institucij, ki bodo vodili njegovo uvedbo«, dodaja Standing.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.