MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Politika  |  Intervju

Jože Pirjevec, zgodovinar

Dr. Jože Pirjevec odgovarja na očitke, da naj bi italijanski obveščevalni agenciji ovajal zamejske Slovence

»Prišlo je do natolcevanja«

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec
© Borut Peterlin

Igor Omerza, ki je v zadnjih letih postal raziskovalec arhivov in polpretekle zgodovine, je pred tedni izdal knjigo o »obveščevalnem spremljanju« tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Med drugim je Omerza v knjigi objavil dokumenta, ki naj bi dokazovala, da je za obveščevalce, ne za jugoslovanske, pač pa italijanske, delal tudi tržaški zgodovinar Jože Pirjevec. Tako naj bi Pirjevec sodeloval z italijansko službo Digos in tam poročal o dogajanju med slovenskimi zamejci ter o Borisu Pahorju. Z drugimi besedami, kot prepričani Slovenec naj bi Italijanom ovajal svoje slovenske prijatelje in znance. V intervjuju Pirjevec pojasnjuje svoj pogled na sporne dokumente iz arhiva.

Ali poznate dokument Službe državne varnosti (po domače Udbe), v katerem sodelavec »Dragiša« nadrejenim poroča, da ste posebnemu oddelku italijanske policije ovajali tržaške Slovence, tudi pisatelja Borisa Pahorja? Ta dokument je v svoji zadnji knjigi objavil Igor Omerza.

V torek sem bil v Arhivu Slovenije, kjer sem dobil vse dokumente tajne službe, ki so neposredno povezani z menoj. Na žalost je moj osrednji dosje uničen – »črtano«, kot piše tudi za številne druge. Dobil sem samo posredne dokumente, ki me omenjajo, vsega štiri, med njimi tudi tega, ki ga je objavil Igor Omerza in iz katerega izhaja, da naj bi sodeloval z italijansko obveščevalno službo. Nič od tam zapisanega ne drži. Nikoli nisem sodeloval z Digosom, niti ne poznam Elvina Cosolija, kateremu naj bi ovajal Slovence.

Kako to? V dokumentu piše, da ste bili eden njegovih »najaktivnejših zaupnikov«?

Za Cosolija do nedavnega nisem niti slišal. Danes zjutraj sem na spletu našel njegovo lansko osmrtnico. Dejansko je bil visok policijski uslužbenec. Kakšne so bile njegove zadolžitve, ne vem. Tudi o italijanskem Digosu ne vem veliko, baje se ukvarja z delovanjem, sovražnim demokratični ureditvi države, ne izključujem pa, da ga zanimajo tudi Slovenci.

»Nič od tam zapisanega ne drži. Nikoli nisem sodeloval z Digosom.«

Gre potem za napako?

Vsekakor. Sam Omerza na peti strani svoje knjige pravi, da so bila tržaška poročila o Pahorju večinoma zlagana in napihnjena, ker so bili informatorji za svoje podatke plačani. Očitno je tudi v mojem primeru prišlo do natolcevanja. Drugače si tega ne morem razlagati.

Ste imeli kakršnekoli stike vsaj z jugoslovansko obveščevalno službo?

Res me je neki njen agent skušal prepričati, naj sodelujem. Bil je vztrajen, nekoč mi je telefoniral celo med božičnimi prazniki v bohinjski Zlatorog, kjer sem bil na počitnicah. Srečala sva se dvakrat v Ljubljani, najprej v kavarni hotela Turist, nato pa na kosilu v Operni kleti. Še danes se spominjam slabih sardel, ki so nama jih ponudili. Hudomušno sem si rekel, da morajo biti že bolj gosposki, če me hočejo za Jamesa Bonda. Ker ni nehal, sem šel k Borisu Racetu – Žarku, tedanjemu predsedniku Slovenske kulturno-gospodarske zveze, levo usmerjene krovne organizacije v zamejstvu, in ga prosil, naj mi pomaga. Race je šel k Vidi Tomšič ali k Lidiji Šentjurc, ki ju je poznal še iz partizanskih časov, in nadlegovanje se je nehalo.

Pisatelj Boris Pahor pod svojim spomenikom v Ljubljani

Pisatelj Boris Pahor pod svojim spomenikom v Ljubljani
© Borut Krajnc

Pojavljajo se namreč očitki oziroma namigovanja, da če že niste sodelovali z Italijani, ste morebiti delali za Udbo.

To piše Marijan Zlobec, nekdanji novinar Dela. Piše celo, da naj bi sodeloval z nemškimi tajnimi službami, ker sem bil velikokrat v Münchnu. Kar je smešno. V Münchnu sem bil zares velikokrat, kot štipendist prestižnega Humboldtovega sklada. Z njegovo podporo še vedno raziskujem v Münchnu in Berlinu. To natolcevanje me spominja na Andersenovo zgodbo o kokoši, ki je izgubila pero. Slišala jo je soseda, nato pa je novica obšla kurnik. Ko se je vrnila k prvi kokoši, je ta vzkliknila: »Kako grozno! Baje so neko kokoš živo oskubili.«

Ne morete zanikati, da je imela Udba v zamejstvu svoje sodelavce.

Seveda jih je imela, za nekatere smo tudi vedeli, za druge ne. Jugoslovansko oblast je zanimalo, kaj se dogaja v zamejstvu. Pred leti sem preučeval dokumente Udbe z začetka šestdesetih let; to je bil čas, ko sem bil predsednik kulturnega kluba, katoliško obarvane organizacije univerzitetnih študentov. Bili smo zelo slovensko nastrojeni. Nekega oktobra smo organizirali proslavo ob osvoboditvi Slovenije izpod habsburškega jarma. Nazdravljali smo svobodni slovenski državi z našo zastavo brez zvezde na steni. Te epizode v arhivih nisem našel, čeprav je bila odločno protirežimska, sem pa našel veliko drugih informacij o ljudeh, ki sem jih poznal. Udbo so zanimali predvsem »beli« begunci, ki so prišli po drugi svetovni vojni v Trst iz Ljubljane. Takšen je bil recimo duhovnik Jože Prešeren, nekdanji Rožmanov tajnik, ali Jože Peterlin. Na kulturnem in političnem polju so bili zelo dejavni, bili pa so tudi povezani z našo diasporo po svetu, predvsem argentinsko. Jasno je, da so njihovo delovanje jugoslovanski obveščevalci budno spremljali. Nekatere so tudi »zaverbali«, kot pravijo naši južni bratje.

»Leta se v Italiji izpostavljam v imenu Slovencev in Slovenije, zdaj pa me obtožujejo, da prodajam svojo čast, ime, narodnost in da sem povrhu še vohun.«

Niste prvi, ki so jih v zadnjih letih na podlagi dokumentov iz arhivov obtožili nekdanjega sodelovanja z Udbo. Kako si razlagate ta fenomen, te obtožbe, s kakšno verodostojnostjo lahko gledamo na to dokumentacijo?

Zadnje mesece veliko preučujem arhive vzhodnonemške tajne službe Stasi v Berlinu. Dokumente skrbno preverijo, preden jih dajo na razpolago, in pazijo, da v njih ni informacij, ki bi lahko vrgle senco na kogarkoli. Takšnega nadzora v Sloveniji ni. Vse svoje življenje sem intelektualno in politično angažiran za slovensko stvar. Kot zgodovinar sem se uveljavil v mednarodnem prostoru, moja knjiga o Titu je prevedena ali se prevaja v devet jezikov, že 40 let tedensko pišem kolumne za Primorski dnevnik, v katerih se izpostavljam, ker kritiziram italijansko politiko do Slovencev. Vse to delo je ogroženo zaradi objave dokumenta, ki ga je sama SDV označila za »nepreverjenega«. Kako naj se branim? Dosjeja o meni ni več, bojim se, da tudi v centralnem arhivu Udbe ne, saj Srbi trdijo, da je zgorel med Natovim bombardiranjem Beograda.

Dokument, ki je podlaga obtožb, da je Pirjevec sodeloval z italijansko tajno policijo. V njem med drugim piše, da so dejstva »nepreverjena«. Dokument je iz Arhiva Slovenije izbrskal Igor Omerza, avtor knjige Boris Pahor: V žrelu Udbe.

Dokument, ki je podlaga obtožb, da je Pirjevec sodeloval z italijansko tajno policijo. V njem med drugim piše, da so dejstva »nepreverjena«. Dokument je iz Arhiva Slovenije izbrskal Igor Omerza, avtor knjige Boris Pahor: V žrelu Udbe.

Omerza vam ne verjame.

Ne samo on. Kaj naj storim? Dokumentov, ki bi me osvobajali, nimam, lahko grem le na poligraf, če želite. Resno mislim, da bom to storil. Svojemu boju in delu pa se ne bom odpovedal. Ta zgodba, kakor tista o renegatstvu, ki jo je prav tako sprožil Reporter, me je zelo prizadela. Leta se v Italiji izpostavljam v imenu Slovencev in Slovenije, zdaj pa me obtožujejo, da prodajam svojo čast, ime, narodnost in da sem povrhu še vohun.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev