MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Velika sramota

Od uvedbe enotnega plačnega sistema v slovenskem javnem sektorju je preteklo že skoraj deset let. Leta 2008 je tik pred volitvami – z vsaj blago računico, da bo to vplivalo na izid volitev – takratna vlada sprejela nov plačni sistem ministra Gregorja Viranta, ki je povišal velik del plač v javnem sektorju, hkrati pa v dolgoletno nemilost in revščino pahnil tiste, ki so bili za politiko dovolj nepomembni, za katere politiki ne takrat ne kasneje ni bilo res mar – čistilke, kuharice, tajnice, pomočnice vzgojiteljic, hišnike in druge, ki opravljajo poklice s plačnega dna. Nobena vlada ni odpravila teh krivic, ne Pahorjeva, ne naslednja Janševa, ne vlada Alenke Bratušek in tudi sedanja Cerarjeva prav na tej točki zavlačuje in menca.

Ne pravimo, da je s tem, ko vlada v pogajanjih s sindikati ravna taktično, kaj narobe; taktika je seveda značilnost vsakega resnega pogajalskega procesa. Vendar pa to počnejo tokrat – in že dolgo vsi po vrsti – na hrbtih tistih, ki dejansko dobivajo manj kot minimalno plačo (v javnem sektorju!) in državno pomoč, s katero jim to plačo dvignejo do zneska minimalne plače. Kar pomeni, da čez to bariero brez odločnejšega napredovanja ti ljudje ne bodo nikoli prišli – ko dvignejo plačo drugim, se namreč dvigne tudi njim, a hkrati se zmanjša omenjena državna pomoč do minimalne plače in tako nikoli zares ne pridejo do višjega zneska. Vsem gredo izplačane plače gor, njim ne. Igra je nesramna, to je izživljanje nad tistimi, ki že zdaj nimajo ne moči ne možnosti, da bi se sami postavili za svoje pravice. Prešibki so.

Vse to počne vlada, katere ministri so si lani v imenu odprave varčevalnih ukrepov zvišali plačo, hkrati pa znižali obdavčitev višjih dohodkov, tako da minister in podpredsednik vlade Boris Koprivnikar od takrat na leto zasluži 2840 evrov več (!) oziroma skoraj šest najnižjih plač v javnem sektorju. Niti na misel jim ni prišlo, da bi si rast vsaj zamrznili do trenutka, ko bi bile te anomalije odpravljene. Kuharice, čistilke, hišniki, kurirji, perice in drugi, ki sodijo na samo plačno dno, pa so ostali uvrščeni med 6. in 13. začetni razred, kar pomeni od 535 do 705 evrov na mesec. A ne neto, temveč bruto. Šele 17. razred tem zaposlenim prinaša minimalno plačo. Prav zato našteti poklici zneska 805 evrov bruto s svojim delom ne dosežejo – če jih ne rešuje delovna doba. Pri čemer mnogim ne bo pomagalo niti, če bo vlada spremenila sistem tako, kot zahtevajo sindikati. Si to lahko država res privošči? Zgolj zato, ker so ti ljudje v njenih očeh dovolj obrobni? Je to država blaginje, ki najprej pomaga prav tem na robu?

Zakaj trdimo, da vlada manipulira? Vlada ves čas trdi, da ima na voljo 70 milijonov evrov, kar bi dejansko lahko zadoščalo za odpravo omenjenih tako imenovanih plačnih anomalij. A hkrati v te anomalije tlači tudi uradniška delovna mesta, s čimer odžira sredstva za najnižje plačane. Kot smo zapisali zgoraj: seveda se lahko na tak način pogajajo z najbolje plačanimi, ki jih zastopajo najmočnejši sindikati. Socialno dogovarjanje naj bi bila pogajanja na nivoju, ne pa krošnjarska izkušnja, v kateri zmaga bolj nabrit in prefrigan prodajalec.

Morda pa bi se morala vlada oddaljiti od napak prejšnjih in končno dojeti, da dajati bombončke zdaj enemu, zdaj drugemu še nobeni vladi ni prineslo podpore in spoštovanja volivcev. Je kdo izmed predhodnikov na čelu vlade to taktiziranje res unovčil? Je to koristilo Janši ali Pahorju? Nikomur. Verjetno zato, ker ljudje bolj cenijo elementarno pravičnost, kjer pač plačo najprej popraviš tistim v stiski, potem pa šele sebi.

Vse to je seveda preveč vljudno napisano – do vlade. Govorimo o ljudeh, ki prejmejo 614 evrov plače za 170 ur dela na mesec. Tri in pol evre na uro. Da, tudi medicinska sestra s srednjo šolo, ki je pravkar dvignila gospo na sosednji bolniški postelji in ste jo videli že navsezgodaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.