MLADINA Trgovina

Vasja Jager

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Politika

Akademska aristokracija

Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun, ki danes poziva k varčevanju, je kot profesor na mariborski EPF v času omejevanja javne porabe ob plači prejemal dodatne honorarje. Ni bil edini. 

Predsednik fi skalnega sveta je vidni član mariborske elite; bil je tudi predsednik tamkajšnjega Rotary Cluba in se redno udeležuje gala dogodkov. Na letošnji operni noči v mariborskem parku mu je v prvih vrstah delal družbo rektor Igor Tičar, pod katerim je Univerza v Mariboru naročila revizijo, ki je med največjimi postranskimi zaslužkarji v času zujfa izpostavila tudi Kračuna.

Predsednik fiskalnega sveta je vidni član mariborske elite; bil je tudi predsednik tamkajšnjega Rotary Cluba in se redno udeležuje gala dogodkov. Na letošnji operni noči v mariborskem parku mu je v prvih vrstah delal družbo rektor Igor Tičar, pod katerim je Univerza v Mariboru naročila revizijo, ki je med največjimi postranskimi zaslužkarji v času zujfa izpostavila tudi Kračuna.
© Wikipedia

Enaindvajsetega marca je Slovenija po več letih spet dobila delujoči fiskalni svet, ko je državni zbor na tajnem glasovanju z veliko večino podprl njegovo ustanovitev. Za predsednika je bil izvoljen mariborski ekonomist Davorin Kračun, nekdanji minister (v devetdesetih je vodil kar tri različne resorje), veleposlanik v ZDA in profesor na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti (EPF). Že dobre tri tedne zatem je fiskalni svet, katerega osnovna naloga je »spremljanje izvajanja fiskalnega pravila«, razvpitega varčevalnega standarda, ki smo ga vpisali celo v ustavo, izdal svoje prvo mnenje; v njem je ocenil Program stabilnosti javnih financ, ki ga država vsako leto pošlje v pregled Evropski komisiji v Bruselj.

Fiskalni svet je vladni nabor varčevalnih ukrepov ocenil kot dobrega – državi pa priporočil dodatno varčevanje v višini 0,2 odstotka BDP. Stališče je ponovil pred dobrim tednom dni, ko je ob visokoletečih napovedih o gospodarski rasti vladi svetoval, da je treba »omejiti izdatke tako, da se ustvari rezerva oziroma pospešeno zniža dolg države«.

Kot predavatelj je zdajšnji predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun prejel za 65.507 evrov honorarjev – ob redni plači.

Ter sklenil: »Še posebej pomembno je, da v trenutni fazi političnega cikla vsi deležniki, ki sodelujejo pri predlaganju izdatkov proračunov (...), s svojimi zahtevami tvorno prispevajo k vzdržnemu srednjeročnemu položaju javnih financ.« Med omenjene »deležnike« spada tudi sam fiskalni svet. Vendar se zdi, da se izdatkov zanj varčevalna mrzlica ni dotaknila; kot njegov predsednik je Davorin Kračun uvrščen v 64. plačni razred, to pa pomeni, da so nad njim le še premier ter predsedniki države, državnega zbora ter vrhovnega in ustavnega sodišča. Kot so nam pojasnili predstavniki fiskalnega sveta, Kračunova osnovna mesečna plača znaša 5211 evrov bruto, ob tem pa prejema še 140 evrov dodatka za očeno življenje (namesto v Mariboru živi v službenem stanovanju v Ljubljani, za katerega plačuje najemnino in stroške) in še dodatek za delovno dobo v višini 0,33 odstotka za vsako leto. Ker je že pred časom izpolnil pogoje za upokojitev, ima Kračun torej (vsaj) 40 let delovne dobe, kar pomeni, da mu dodatek mesečno plačo poveča še za dobrih 13 odstotkov oziroma 688 evrov. Predsednik fiskalnega sveta, ki poziva k dodatnemu varčevanju, tako na mesec zasluži približno 6000 evrov bruto. Pa Kračunu tudi v prejšnji službi ni šlo slabo.

Zujf ni bil ovira

Pred nekaj tedni je bila zaključena izredna revizija poslovanja EPF Maribor, ki jo je po naročilu mariborske univerze izvedel državni notranji revizor Darko Branilovič; uspeli smo pridobiti njegovo zaupno poročilo. Iz njega izhaja, da je fakulteta med letoma 2010 in 2016 peščici svojih profesorjev izplačala »dokaj velike obračunane zneske avtorskih honorarjev oz. podjemnih pogodb«. Med imeni, ki jih je izpostavil Branilovič, se je znašlo tudi Kračunovo. Kot predavatelj je namreč zdajšnji predsednik fiskalnega sveta v omenjenem obdobju prejel za 65.507 evrov honorarjev ob plači, skupni znesek njegovih prejemkov od fakultete pa je znašal 240.000 evrov, s čimer se je uvrstil med peterico najbolje plačanih uslužbencev EPF. Samo s honorarji je Kračun na mesec v povprečju zaslužil dodatnih 909 evrov bruto oziroma sto evrov več, kot dobi nekaj nad 30.000 prejemnikov minimalne plače. Ob tem pa revizija seveda ni upoštevala prihodkov, ki jih je ustvaril zunaj predavalnice; kot predsednik nadzornega sveta Pošte je Kračun glede na letna poročila v omenjenem obdobju zaslužil še 74.105 evrov.

V primerjavi z dodatnimi izplačili na ljubljanski Ekonomski fakulteti se Kračunovi honorarji na EPF ne zdijo visoki. Toda velike vsote ljubljanskih profesorjev so se natekle v enkrat daljšem obdobju – pri čemer je bila večina honorarjev in dodatkov izplačanih, preden je država začela zategovati pas. Na drugi strani pa je bil dobršen del Kračunovih honorarjev, ob katere se je obregnila revizija, izplačan v času veljavnosti zakona o uravnoteženju javnih financ, kontroverznega »zujfa«, ki je fakultetam strogo omejeval dodatna plačila. Tako je v 184. členu določal, da javni zavodi ne smejo sklepati avtorskih in podjemnih pogodb, razen v točno določenih primerih, med njimi »za izvajanje znanstveno-raziskovalnega dela za nemoteno delovanje javnih visokošolskih in raziskovalnih zavodov«. Kot pojasnjuje sindikalist Drago Ščernjavič, sicer tudi vodja ene od pogajalskih skupin sindikatov javnega sektorja, je »avtorska pogodba sklenjena za avtorsko delo, ki mora predstavljati dodano vrednost. V primeru, o katerem govoriva, bi bilo treba pogledati vsebino konkretnih pogodb in ugotoviti, za kaj so bile sploh sklenjene.« Ali so Kračunovi honorarji ustrezali zakonsko določenim izjemam, tako za zdaj ni znano; na vprašanje o pravnih podlagah za izplačila so nam iz fiskalnega sveta pojasnili, da »dr. Kračun osebno nima evidence prejemkov prejšnjih zaposlitev«. Zato nam ni posredoval niti tako preprostega podatka, kot je navedba plačnega razreda, v katerega je bil uvrščen na fakulteti.

Dekanova potovalna mrzlica Prvi ekonomist v državi pa nikakor ni največji zaslužkar med profesorji mariborske EPF v letih 2010–2016. Ta »čast« namreč pripada njegovemu nekdanjemu šefu, dekanu Samu Bobku; ta je v omenjenem obdobju od fakultete prejel za 232.341 evrov bruto honorarjev. Največjo velikodušnost je EPF do njega pokazala v letu 2012 – torej prav letu, ko je začel veljati »zujf«; kljub sprejemu predpisa je glede na izsledke revizije Bobek takrat od fakultete prejel za več kot 44.000 evrov dodatnih plačil. »Ob tem se pojavijo tveganja, da so bili posamezni obračuni posameznih podjemnih pogodb izvedeni za opravila, ki so bila definirana že v pogodbi o zaposlitvi,« je v opombi pod preglednico obračunov plačil nekdanjemu dekanu zapisal revizor Branilovič. To pa še ni vse. Bobek je tudi prepričljivi rekorder po obračunanih potnih stroških, saj je med letoma 2010 in 2015 zgolj iz naslova potnih nalogov dobil 78.928 evrov – in kar 54.556 evrov je plačal dekanat. Za lažjo predstavo: na drugo mesto po vsoti izplačil iz tega naslova se je uvrstil zaposleni, ki je v petih letih za potne naloge dobil vsega 3518 evrov.

Očitno je takšen sistem ustrezal vsem. Tudi predsedniku fi skalnega sveta, ki danes državo in javni sektor poziva k dodatnemu zategovanju pasu.

Omenjenih skoraj 80 tisočakov iz potnih nalogov niso edini stroški, ki jih je za Bobkova potovanja plačala EPF. Kot je opozoril revizor, opisani izdatki za dnevnice ne vključujejo letalskih kart in hotelskih nastanitev; skupaj z njimi plačila za vse Bobkove službene poti presegajo 108.000 evrov. To je še dva tisočaka več, kot po podatkih Geodetske uprave znaša povprečna cena hiše v Mariboru. In kam je dekan EPF za ta denar potoval? Blizu in daleč – po Sloveniji in Evropi, pa tudi po Indiji, Kitajski, Maleziji in celo Sibiriji. Med dolgimi potovanji – samo na Kitajskem se je leta 2014 mudil 22 dni – je s tamkajšnjimi univerzami sklepal sporazume o sodelovanju, ki naj bi EPF zagotovili dodatne projekte in tudi študente. A kakšne koristi je mariborska fakulteta imela od na primer pogodbe s kmetijsko univerzo v Yunnanu, revizor, ki je pregledoval Bobkove službene poti, ni mogel ugotoviti niti pri najboljši volji: »Tveganje, ki ga ob tem ugotavljamo, predstavlja predvsem dejstvo, da so stroški službenih poti presegli koristi, ki jih je fakulteta s tem imela.«

Fakulteta na okopih

Samo v letu 2011 je Bobek po podatkih, ki smo jih uspeli pridobiti, na službenih poteh preživel 122 dni, leto kasneje pa 119. Kako je potemtakem uspel opraviti dodatno delo, za katerega je od fakultete prejel rekordne honorarje? Na to – in tudi druga vprašanja – nekdanji dekan EPF ni želel odgovarjati; po elektronski pošti je zapisal le, da »sploh ne vem, o kakšni reviziji govorite«. Sindikalist Ščernjavič, ki je bil pred dvema letoma ob razkritjih astronomskih honorarjev in neupravičenih dodatkov na slovenskih univerzah med najbolj glasnimi kritiki sistema, ob Bobkovem početju ne skriva ogorčenja: »To je nemogoče! Preprosto ni mogel biti toliko odsoten in obenem opraviti še dodatnega dela, za katerega je prejemal honorarje. Ne gre skozi. A očitno si akademska aristokracija tako predstavlja avtonomijo in suverenost svojega dela.« Podobno nerazpoložena za pojasnila kot Bobek in Kračun sta bila preostala izmed sodelavcev EPF, ki so glede na ugotovitve izrednega pregleda med 2010 in 2016 ob plačah prejemali visoke honorarje – Damijan Mumel (108.218 evrov) nas je napotil na vodjo oddelka za odnose z javnostmi pri Univerzi Maribor Teodorja Lorenčiča, Polona Tominc (92.345 evrov) pa nam je zatrdila, da bo »kadrovsko-pravna služba, ki vse pogodbe pripravlja, lahko posredovala vse informacije, po katerih sprašujete«. To bi bilo logično, saj zakon o sistemu plač v javnem sektorju določa, da so plače javnih uslužbencev – javne. Toda EPF, ki edina vodi dovolj podrobno evidenco o prejemkih svojih zaposlenih, se je postavila na okope in nas napotila na Univerzo v Mariboru – ki pa s temi podatki ne razpolaga.

Nekdanja inšpektorica za sistem javnih uslužbencev, direktorica inštituta za plače in delovna razmerja Idealis Edita Dobaj meni, da bi jih bilo vsekakor vredno pridobiti: »Glede na dejstvo, da je revizor ugotovil določena tveganja, bi bilo na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja smotrno vztrajati, da pokažejo dokumentacijo o teh izplačilih. Ne nazadnje gre za javna sredstva in prav je, da javnost izve, kam ali komu je šel njihov denar.«

»Očitno je ustrezalo vsem vpletenim«

Med veljavnostjo »zujfa« EPF – tako kot ostali javni zavodi – ni smela zaposlovati novih sodelavcev. Tako so njeni asistenti in mladi raziskovalci prav v času, ko se je izplačala večina ugotovljenih honorarjev, nosili največje breme varčevanja. Če bi opisani sistem dodatnih plačil služil predvsem izboljšanju njihovega stanja, verjetno nihče

Samo v letu 2011 je Bobek na službenih poteh preživel 122 dni, leto kasneje pa 119. Kako je potemtakem uspel opraviti dodatno delo?

 ne bi imel dosti proti. Tako pa je denar končal pri peščici izbrancev na vrhu fakultetne hierarhije, ki so že tako ali tako prejemali najvišje plače. Pri čemer se danes očitno nihče ne more več spomniti, kakšna je bila pravna podlaga za tolikšne honorarje v času vsedržavnega varčevanja. Če je takšna podlaga sploh obstajala. Iz rektorata mariborske univerze so nam namreč sporočili, da so »revizorji pri skrbnem pregledu poslovanja ugotovili aktivnosti, ki kažejo na oškodovanje premoženja Univerze v Mariboru in Ekonomsko-poslovne fakultete«. V nasprotju z Univerzo v Ljubljani, ki je ob izbruhu afere z dodatki in honorarji leta 2015 z vsemi silami udarila po medijih in sistemu dostopa do informacij javnega značaja, se je rektorat v Mariboru očitno odločil, da pride zadevam do dna. Tako je univerza po predlogu revizorja, naj preveri podlage za sprožitev ustreznih postopkov, o ugotovitvah pregleda že »obvestila pristojne organe – Računsko sodišče, Nacionalni preiskovalni urad, Okrožno državno tožilstvo in Generalno policijsko upravo«. Na Policiji in Računskem sodišču so nam potrdili prejem dokumentov, ki jih obravnavajo kot pobudo za začetek dodatnih preverjanj.

Sindikalist Ščernjavič pa opozarja, da do zapleta sploh ne bi smelo priti. Ker pa se je to vseeno zgodilo, so po njegovem »zatajili vsi deležniki, od ministrstva za izobraževanje do pravne, kadrovske in finančne službe na fakulteti. Očitno je takšen sistem ustrezal vsem.« Tudi predsedniku fiskalnega sveta, ki danes državo in javni sektor poziva k dodatnemu zategovanju pasu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.