MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Konzum

Hudičevo dobro

Pekel, Ohonica

  • ocena: 4 / 5

Potočni raki

Potočni raki

Tržaška postrv

Tržaška postrv

Gostilna Pekel
Ohonica 22, Borovnica
Tel.: 01 754 61 24
Na vrata Pekla lahko potrkate od srede do sobote od 12. do 22. ure, ob nedeljah pa do 18. ure.

Ambient:
v toplih mesecih je glavna senčnata terasa, znotraj pa je gostilna, kot smo jih pri nas vajeni

Napitki:
ker je šef ambasador čilske znamke Casilero del Diablo (peklenska naveza pa to), lahko po silno ugodnih cenah na kozarec srebate tako rekoč vsa vina Concha y Toro

Dostopnost:
od Borovnice proti Peklu, kjer je tudi dovolj veliko parkirišče; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
postrvi
potočni raki
goveja juha z žlikrofi

Ne tako fino:
biftek z gorgonzolo

Govejo juho dajejo za 3,2, mladi sir z jurčki za 8,5, potočne rake za 9,8, biftek z gorgonzolo za 24,3, kilogram postrvi za 26, sladice pa za 2,8 do 3,2 evra.

»Kdo nam bo zaigral prvi – Chris Rea s cesto ali AC/DC z avtocesto?« je zvočno opremo za konzummobil, ki je bil tokrat namenjen v Pekel, takoj po startu začel sestavljati za zabavo inšpektorske odprave odgovorni delegat. Zložno križarjenje do soteskastega obrobja Ljubljanskega barja je z muziko hitro minilo – za dobro mero smo dodali še Motörheade z Born to Raise Hell – in dobre volje smo sedli za mizo v gostilni Pekel. Ta je ime konceptualno povezala s čilsko znamko vin Casilero del Diablo (po naše hudičeva klet), tako da smo grla urno poplaknili z všečno aperitivnim penečim se vinom in – potočnemu okolju oštarije navkljub – kosilo začeli s krasnimi, blagimi mariniranimi sardoni. Koj za tem je sledil prvi vrhunec iz Peklove kuhinje: potočni raki, pripravljeni v nežno odišavljenem chardonnayju, so ponudili izjemno uravnoteženo kombinacijo sladkosti in kislosti. Kuharski minimalizem z maksimalnim izkupičkom! Čeprav so v Peklu glavne postrvi – več o njih v nadaljevanju –, je ob v močno govejo juho zakuhanih res okusnih mesnih žlikrofih ter ob še enem minimalističnem šusu opečenega mladega sira z aromatičnimi jurčki, obdelanimi z isto tehniko, bolj ali manj jasno, da tukaj znajo zelo dobro skuhati še marsikaj drugega, med drugim valjajo rustikalno debele domače široke rezance in kompaktne in okusne krompirjeve njoke. Oba ogljikova hidrata sta všečna, čeprav ju omačijo precej konservativno, z v sladko smetano vmešano tartufato in v istem mediju raztopljeno gorgonzolo. To položijo tudi na zgornjo stran malo šlampasto odrezanega, a dovolj zorenega, mehkega in pravilno pečenega govejega bifteka, ki poleg gorgonzolnega pokrova faše še preveč zgoščeno klasično gostilniško omako.

No, zdaj pa še o postrveh. Začne se z določitvijo velikostnega reda, na voljo so male, srednje velike in velike, pri čemer upoštevajte, da so se naši ekspediciji srednje velike zdele že precej velike. Na jedilniku jih ponujajo v dveh različicah – po tržaško in višnjevo kuhano. Obe sta izjemni! Ocvrta se diči s hrustljavo zapečeno kožo, meso je sočno, celotna reč pa je tako v nulo spečena, da se zlahka odlušči od vseh, tudi najbolj drobcenih koščic. Predvsem pa navduši droben detajl, ki iz siceršnjega agresivnega morilca ribjih arom (o tržaški omaki se menimo, saj veš, ne?) z blagim praženjem česna in primerno zadržanim odmerjanjem naredi lepo nadgradnjo ribe. Tudi višnjevka je fajn: v zavrelici s poprom in gorčičnimi semeni jo nežno skuhajo do podobne perfekcije kot ocvrto, le da tu – dodatek je zgolj nekaj hitro pokuhanih zeljnih listov in kolobarjev korenja – še bolj pride do izraza okus res frišne postrvi. Po lokacijsko obarvanih sladicah – sočni domači borovničevi torti, jogurtovi strjenki z borovnicami in vsesortni zloženki, imenovani peklenšček – lahko obisk Pekla pod črto sklenemo z ugotovitvijo, da se bodo v nebesih za košto morali kar fino potruditi, če je že v Peklu tako luštno.