MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Družba  |  Intervju

Svetlana Makarovič, umetnica

Svetlana Makarovič o tem, da zagovarjanje rdeče zvezde ne pomeni, da si nekoč podpiral komunistično partijo in njen režim

»Vsak sistem sloni na slinarjih.«

© Borut Krajnc

Kratkoviden je včasih pogled tistih, ki dejstvo, da se Svetlana Makarovič danes razglaša za komunistko, povezujejo s tistim, kar je komunizem pomenil v socialistični Jugoslaviji. Pomenil je nekaj dobrega, a tudi nekaj slabega. Svetlana Makarovič, ko je bila mlada umetnica, pri oblasti ni bila priljubljena, nasprotno, nadzirali so jo, omejevali so jo, silili so jo, naj vstopi v komunistično partijo. Nazadnje so se namenoma spravili še na njenega tedaj že nekdanjega sopotnika, pesnika Gregorja Strnišo, ki je umrl v prepričanju, tako so mu dejali, da je Makarovičeva delala za Udbo. »To je eden od najbridkejših spominov v mojem življenju,« pravi Makarovičeva danes.

Ker zagovarjate rdečo zvezdo, se naokrog po Sloveniji valja prepričanje, da ste bili, ko ste bili mlada pesnica, protežiranka nekdanjega režima. Je to res?

Kdor to verjame, naj pač verjame, če bodo dovolj dolgo ponavljali, bo to morda čez sto let resnica.

Kakšen je bil v času socializma vaš odnos do oblasti?

Vsak umetnik je proti trenutni oblasti. V Jugoslaviji mi je bilo zelo težko, ker nisem hotela stopiti v Partijo. Vabili so me, grozili so mi, meni pa se groziti ne sme. Ko me je v Partijo povabil pisatelj Ivan Potrč, prepričana sem, da mi je želel dobro, mi je lepo razložil, da Partija potrebuje takšne ljudi, kot sem jaz. Pa sem mu odgovorila, da Partije sama ne potrebujem, bila sem mlada in naivna. Nekateri so se znali spraviti čisto blizu koritu, tistim je vedno šlo dobro, otrokom funkcionarjev sploh ni bilo treba stopiti v Partijo, oni so bili dejansko privilegirani, ne pa jaz.

Nekateri drugi igralci, umetniki so vstopili v Partijo, a to ne govori o tem, ali so dobri ali slabi umetniki.

Vsi pametni in praktični ljudje so vstopili v Partijo, trmasti buteljni pa smo rekli ne. V Jugoslaviji mi je šlo na živce ogromno stvari. Ko se je pojavila ideja, da se bo Slovenija osamosvojila, se mi je zdela krasna. Zdaj, ko v rokah držim rdečo zvezdo, pomeni, da v rokah držim tisto, kar je bilo v Jugoslaviji odličnega, žlahtnega, naprednega. Tega je bilo kar nekaj. Uvedena je bila volilna pravica za ženske, pravice zunajzakonskih otrok so se izenačile s pravicami zakonskih, obstajala je socialna varnost, šolstvo je bilo brezplačno, vse to bi moralo biti danes enako, a še dolgo ne bo. V Jugoslaviji je bila razlaščena cerkev. V tistem času je bila cerkev mariborskega škofa Vekoslava Grmiča duhovno razvita, napredna, Grmič je odpovedal pokorščino Vatikanu, bil je revolucionar, inovator, prvi, ki je povedal, da je katoliška cerkev odgovorna za kolaboracijo in tudi za poboj domobrancev, prvi, ki je rekel, da so živali naši bližnji, da ljubezen do bližnjega velja za živali in tudi za naravo. Prvi je rekel, da imajo živali dušo.

Kaj se je zgodilo, ko ste odklonili vstop v Partijo? Ste bili odstranjeni z odrov, iz medijev, s televizije?

Vse to so počeli, a nekako sem se prebila, je pa res, da nisem dobila službe. Nič mi ni pomagalo, da sem gledališču prinesla novosadsko Sterijevo nagrado, službe zame preprosto ni bilo. V tistem času se sicer nisem zavedala, da sem komunistka. Zdaj to vem. V življenju skušam uveljavljati komunistične vrednote. Če dobim velik honorar, takoj pomislim, koliko potrebujem sama, koliko mačji kalifat, ostalo pa mora iti stran, ostalo morajo dobiti tisti, ki denar resnično potrebujejo, brezdomne živali, sirote, bolnišnice, prijatelji, vsi, ki so v stiski. Ne želim sedeti na kapitalu, dejansko se denarja bojim.

Morda se res bojite denarja, ne pa oblasti ali moči. V letih, ko ste obiskovali akademijo, ste se grdo sprli z učiteljico predvojaške vzgoje. Prepir je dobil neverjetne razsežnosti.

Šlo je za narodno herojinjo, ki ji nisem dovolila, da vpije name, takrat se je zdelo samoumevno, da lahko polkovnica rjovi in žali študente, jaz sem se ji uprla. Potem se je pojavila peticija vseh profesorjev predvojaške vzgoje v Sloveniji, s katero so zahtevali, da me izključijo iz vseh visokih šol. Pojavila se je celo zamisel, da bi me dali pred vojaško sodišče. Na srečo se je vse mirno razpletlo, rektor akademije Filip Kumbatovič me je poklical k sebi in mi izrekel ukor pred izključitvijo. Nato sva šla skupaj na kavo. Kričanja vojske nisem prenašala, če pa se je name drl profesor Mlakar, avtoriteta na področju plesa, baleta, ne le da je zavpil name, včasih je študente udaril s šibo, pa sem dobro prenesla. Ker je imel prav. Ker sem ga spoštovala. Vse te partizane, vse te heroje pa bolj malo. V šoli so nas vseskozi pitali z zgodovino NOB, takrat me ni zanimala, bila je odveč, zdaj me, zdaj pojem partizanske pesmi.

Kontekst teh pesmi je danes drugačen kot tedaj. Kaj ste naredili, potem ko niste dobili službe?

Imela sem ponudbo iz prištinskega gledališča, pod pogojem, da se naučim albanščine. Na AGRFT je bil neki starejši študent iz Prištine, ki me je vabil tja dol. Imel je zelo dobro štipendijo, nekoč, ko se mu je rodil sin, je na Unionski vrt na večerjo povabil vso akademijo. Prišli smo. Med večerjo je dvignil kozarec in dejal, sina sem dobil, deset sinov bom imel, vsi bodo Srbe klali. Nekateri smo v trenutku vstali in odšli. Nekateri pa ne. Ti so pojedli do konca. Danes je ravno tako, nekateri kosilo vedno pojejo do konca, nekateri, ki so bili prej partijski funkcionarji, danes pljuvajo rdečo zvezdo. Kaj je bila nekoč Angelca Likovič? Kdaj se ji je prikazal Sveti duh? Vedno pravim, da sem grda, ker sem stara, Angelca Likovič pa ni grda samo zato, ker je stara.

Gledališča so bila za vas zaprta, začeli ste peti šansone. So vas pri tem tudi omejevali?

Vedno se je od kod pojavil kak partijski šef, ki sem mu šla na živce. In ta partijski šef je bil na televiziji in je imel ljubico, ki je želela biti šansonjerka. In je bila. In je še vedno, a to je postala šele, ko so mene odrinili, zgodilo se je enako kot v Zolajevem romanu Nana, skozi posteljo se da priti marsikam.

Vsa vrata za vas vseeno niso bila zaprta. Nekaj časa ste redno nastopali s Kabaretom 13.

Ja, nekaj časa je šlo, a pred uprizoritvijo sem morala na republiški komite za kulturo in znanost poslati tekste. Ko so jih odobrili, sem lahko nastopala na vrhu stavbe Hotela Lev, vedno pa se nisem držala tega, kar so odobrili. Potem je bilo vse skupaj naenkrat ukinjeno. Ljudem je bila ta glasba resnično všeč, dejansko po Ježku v Sloveniji do mene ni bilo nobenega pravega šansonjerja.

V tej predstavi je bila tudi pesem Slinar. Še danes jo izvajate. Kje ste dobili navdih zanjo?

Vsak sistem sloni na slinarjih. Nekateri so iskreno zaljubljeni v tega, ki se mu slinijo, nekateri pa so preračunljivi. Vedno se je treba paziti ljudi, ki se prilizujejo. Sama sem si neštetokrat dejala, ne nasedaj na pohvale, ne nasedaj na komplimente, ni rečeno, da so ljudje iskreni. Zato ljudi gledam skozi mačje oči, ljudem ne moreš kar tako zaupati. Spraševali ste me o navdihu, več jih je bilo takšnih, ki so me navdihnili, kot jih je tudi danes. Slinar je vedno aktualen. Slinarji so vedno pri koritu. Slinarji vedno dobijo ugledno funkcijo.

Vsi pametni in praktični ljudje so vstopili v Partijo, trmasti buteljni pa smo rekli ne.

Prebral sem, da se vam je med politiki najbolj priskutil Stane Dolanc, ker je dejal, da so umetniki suha veja na telesu družbe.

O n je res metal ve n takšne krete nske izjave. Prav zares se mi je gravžal. Sem bila pa zato, ko sem bila majhna punčka, strašno zaljubljena v Stalina, njegove slike so bile povsod, njegove črne obrvi, grdo je gledal, sklenila sem, da se bom z njim poročila, začela sem se učiti ruščine. A Stalin, moj mož, je potem, leta 1948, izginil. Tito mi ni bil simpatičen, dejal je tudi, da knjiga, ki je ne razume navaden delavec, ni vredna nič, kar je neumna in primitivna izjava. Kljub oviram, ki so mi jih nastavljali, sem lahko vedno objavljala, založbe so bile zainteresirane za kakovostno literaturo, a res je tudi, da sem imela vedno za ritjo Udbo. Pojavljal se je neki človek, vedno je bil tam, kjer sem bila sama, vedno mi je trobil, kako je Partija super stvar, kako me bodo takoj zaposlili v Drami, če bom poslušala, in podobne oslarije. Bil je tako naporen, da sem ga enkrat ugriznila v roko.

Kako ugriznila?

Ugriznila, takrat sem imela še ostre zobe. Ta človek je danes pozabljen, odplavljen, takšni posamezniki me nikoli niso ganili, potegnem vodo in grem naprej.

Morda je danes to smešno, a nekateri so imeli z režimom težave. Živeli ste s pesnikom Gregorjem Strnišo, njega so še, ko je bil mladenič, poslali v delovno taborišče.

To, da sem bila z njim, mi je dalo verjetno še eno veliko črno piko. Gregor je doživel strašno mladost, tik pred maturo na klasični gimnaziji so ga aretirali in ga poslali v preiskovalni zapor, kjer je stradal. Potem so ga poslali na prisilno delo v Kočevje, z invalidno roko je fizično garal. Govoril mi je, kako je bil premražen, kako so jih premražene, slabo oblečene sredi zime prevažali na odprtih kamionih. Tam so se navadili, da so kradli lesni špirit, takrat se je navadil na pijačo, dolgo je bil alkoholik. Gregorja so, potem ko sva bila samo še prijatelja, naščuvali proti meni. Dejali so mu, da me je k njemu poslala Udba. Eden od najbolj tragičnih trenutkov v mojem življenju je bil, ko me je pogledal in rekel, samo to mi povej, od kdaj delaš za Udbo. Tako sem bila šokirana, da se nisem mogla niti braniti, niti reči, da ni res, vstala sem in šla. Živel in umrl je v prepričanju, da sem ga izdala. Gregor je bil po eni strani genij, mislec, filozof, na drugi strani pa velik otrok, velik nedolžen otrok, čudovit človek. To je eden od najbridkejših spominov v mojem življenju. Dobro so vedeli, kje ga morajo prijeti.

Ste v času socializma res zagovarjali domobranskega pesnika Franceta Balantiča?

Društvo pisateljev in pesnikov je takrat vodil Tone Pavček, nekdo je predlagal, da bi v pritličju stavbe postavili spominsko ploščo z imeni vseh pesnikov, pisateljev, ki so umrli v drugi svetovni vojni. Predlagala sem Balantiča in Pavček me je nahrulil, naj bom vendarle resna, naj se ne hecam. Seveda se nisem. Pavček me je nato vprašal, ali sploh vem, kaj je bil Balantič, da je bil Balantič domobranec, pa sem mu povedala, da to seveda vem, a hkrati je bil tudi pesnik, in to ne slab pesnik. Padel je med drugo svetovno vojno, ne glede na to, na kateri strani je bil. Njegovo ime spada na to ploščo. Pavček me ni poslušal. France Balantič je bil mlad človek, farji so mu oprali možgane in pri pranju možganov je cerkev fantastičen mojster.

Kako to, da ste bili med pobudniki Nove revije, te matere slovenske države, med zaslužnimi osamosvojitelji pa vas ni?

Hitro sem jih zapustila. Na začetku je bilo zmenjeno, da bo to nevtralna, literarna revija, ne da se bodo takoj pojavili Taras Kermauner in drugi in da se bodo šli politiko. Sama sem si želela literarne revije, ne političnega glasila.

Umetnost je vedno politična.

Seveda je, a posredno. Politični članki pa v revijo, ki naj bi bila prvenstveno namenjena literaturi, prozi, poeziji, ne sodijo. Zato smo se razšli. Se jim je pa pridružila Manca Košir.

V tistem času so vas zvabili tudi v Jurklošter, kjer naj bi živeli v kamnitem stolpu, sredi narave. Končalo se je žalostno, vi ste opravili s sentimentalnim pogledom na preproste ljudi, oni pa z vami. Nazadnje vas je preganjal državni tožilec, ker naj bi bili uničevali kulturno dediščino. Kaj se je zgodilo?

Zvabili so me, prav zares so me zvabili. Dejali so, da bom v tiste kraje prinesla kulturni utrip. Jaz, butelj naiven, kot sem bila, sem verjela, zamikalo me je, pokrajina, divja rečica, ki teče mimo stolpa, prepadne stene, ruševine, prerasle z bršljanom, sentimentalno, romantično, povedali so mi, da je tam pokopana Veronika Deseniška, pa sem si predstavljala, kako bom v njeno čast uredila park. Prodala sem vse, kar sem imela na Limbarski gori, in kupnino v kuverti prinesla na Kulturno skupnost Laško, da naj z denarjem obnovijo stolp, da bo primeren za življenje. Denar je hitro izhlapel, stolpa pa niso obnovili. Problemi so se začeli takrat, ko so k meni prišli cerkveni ključarji in me prosili, ali lahko v cerkvi nastopam za polnočnice. Z veseljem sem jim ustregla, na sposojeni klavioli sem igrala božične pesmi, ljudje so bili navdušeni, lepo nam je bilo. No, potem so prišli funkcionarji iz občine in povedali, da tako pač ne bo šlo naprej, ker naj bi bili v tistem farovžu neki domobranci. Spomladi, ko je bil občinski praznik, so znova prišli k meni in me prosili, naj nastopim v čast nekemu politiku, mislim, da Andreju Marincu, a na režimskem prazniku nisem želela nastopiti. Nato se je začelo, dela so se kar ustavila ...

… in na koncu ste bili, tako so pisali časopisi, največja čarovnica v državi.

Ja, saj sem še vedno. Sumljiva sem, hranim se z dojenčki na žaru, spim v rakvi, na oknih imam črne zavese in hranim sto mačk. Jurklošter me je potrl, po svoje sem takrat opravila s sentimentalnim pogledom, nazadnje sem zbežala stran in rešila življenje muc in enega psa.

Kdor je zaslepljen s sovraštvom, kdor je naščuvan, mu ne morem pomagati. Za nekega Krkoviča je moja pravljica o Sapramiški prezahtevna.

Vam je žal, da ste zavrnili Prešernovo nagrado?

Ne, naredila sem prav. To je bil jasen vdor klerikalizma v Slovenijo, dokaz, da je bila Slovenija od vsega začetka že pred osamosvojitvijo prodana Vatikanu. Kmalu po moji zavrnitvi je prišel vatikanski sporazum, parafiran, ratificiran. Poleg tega je strokovna komisija nagrado najprej dodelila slikarju Gustavu Gnamušu, a jo je odbor Prešernovega sklada preklical in jo dal patru Rupniku. S tem je bila nagrada razvrednotena, bilo pa mi je hudo, ne zaradi časti in denarja, solze sem požirala, ker sem bila užaljena, ker sem bila prizadeta, ker so mi ponudili onesnaženo nagrado.

Kako je živeti življenje brez kompromisov?

Ne, takšna pa že nisem, saj jih sprejemam, ko so me vabili v Partijo, bi mi lahko ponudili lešnikovo čokolado, pa bi takoj vstopila.

Želel sem reči, da načelnost hitro pripelje do osamljenosti.

Pri vsaki odločitvi poskušam najprej izprašati sebe in potem ta sklep potrditi. Včasih se zmotim, nisem razumski človek, imam tipično psihično strukturo umetnika, sem človek intuicije in fantazije. Zato me včasih spelje na čustveno polje in tu moram biti pozorna. Res pa je, da je v meni tudi nekaj kraševske trme.

Nekoč ste zapisali, da radi pojete pesmice, da še rajši psujete, vedno bolj pa molčite. Ne zdi se, da bi zares molčali.

Ogromno stvari še vedno zamolčim. Čeprav je luštno psovati, je bolje, da kakšne stvari ne poveš. Bolje je, da z imeni ne imenujem ljudi, ki so mi delali svinjarije. Ljudi poimenujem le takrat, ko je to potrebno, če je to recimo kdo, ki ima oblast, ki se zanjo grebe, potem pač povem, da je tak človek Borut Pahor.

Se vse to vztrajanje na poti kritike podganjih lastnosti, kot radi pravite, splača, je zaradi vas svet kaj lepši? Ljudje, ki vas osirajo, žalijo, ne poznajo niti ene vaše pesmi, a govorijo, kako grozni ste.

Kdor je zaslepljen s sovraštvom, kdor je naščuvan, mu ne morem pomagati. Za nekega Krkoviča je moja pravljica o Sapramiški prezahtevna. Politična hinavščina je obstajala od nekdaj. Duhovna moč je v posamezniku, fizična moč pa v tolpi, množici brez obraza, množici brez mnenja. Ta slepi aparat je nevaren, množica je naščuvano orožje, a proti umetnini je vedno brez moči. Zbor Pinka Tomažiča poje: »Če so že vzeli nam svobodo, nam pesmi ne morejo vzeti, če več zatirali nas bodo, več bomo morali peti.« In pojemo. In jaz pojem. To je iskrenost in radost in je prav, da je tako. Tisti, ki pravijo, da je bil koncert na Kongresnem trgu enkraten, nimajo prav, še nekaj takšnih koncertov bo. Rdeča zvezda je simbol upanja. Zlo pa narašča, fašizem, rasizem, kapitalizem, to zlo bo dozorelo in potem bo morda tekla kri, tisti, ki bodo ostali, bodo morali začeti na novo. S solidarnostjo.

Ste res sodelovali na večerih, namenjenih Janši, ko je bil zaprt na Roški?

Ja, bila sem tam. Takrat so se tudi meni gabili Jugoslavija in njeni politiki, že Gregor Strniša je rekel, da bi morala biti Slovenija samostojna republika. Konec osemdesetih let Janše nisem poznala, poklicali so me in sem prišla na literarni večer, Janša se mi je zdel mlad, revolucionar, zato sem ga podprla. Vpisala sem se v protestno knjigo, še danes se spominjam, katere verze sem zapisala: »Mi vam bomo z naše gore v vašo goro kres prižgali, mi vam bomo z naše gore v vašo goro glas poslali.« Predstavljala sem si, da se nekemu pogumnemu mlademu človeku godi krivica, zaprli so ga, naj ga spustijo. Najbrž je bilo prav, da sem to naredila. Danes pa se mi Janša gnusi.

Preberite tudi članek Jureta Trampuša »Upor zoper gnusobo tega sveta: Kako je ljubljanski koncert Nosil bom rdečo zvezdo razkril, da rdeča zvezda pomeni upanje in upor, in da tisti, ki jo želijo omejiti, omejujejo svobodo misli in demokracijo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.