MLADINA Trgovina

Borut Mekina

6. 7. 2017  |  Politika

Blamaža hrvaškega akademika

Hrvaški akademik Davorin Rudolf meni da je odločba arbitrov »totalni amaterizem in pristranskost«.

Hrvaški akademik Davorin Rudolf meni da je odločba arbitrov »totalni amaterizem in pristranskost«.
© Alenka Petelin

Ugledni in vplivni hrvaški akademik Davorin Rudolf, bivši glavni hrvaški pogajalec glede meje s Slovenijo, je bil eden izmed prvih hrvaških strokovnjakov, ki so komentirali nedavno razsodbo arbitražnega sodišča. Za hrvaško tiskovno agencijo HINA je 29. julija izredno kritično dejal, da je odločba arbitrov »totalni amaterizem in pristranskost«, pri čemer je Rudolf v prvi vrsti mislil na način, na katerega so razsodniki potegnili mejo v dolini Dragonje. Ta meja je namreč bila tudi odločilna za mejo na morju, saj je bila s tem določena izhodiščna točka na obali.

Rudolf je za HINO dejal, da so se na tem mestu arbitri hudo zmotili. »S pravnega stališča je razsodba totalni amaterizem v delu, ki se nanaša na reko Dragonjo in morje v Savudrijski vali.« Pojasnil je, da v vseh »učbenikih mednarodnega prava piše, da je pravilo, ko če mejna reka hitro menja rok, meja ostane v starem koritu. Reka Dragonja, nekje 6 kilometrov proč od Savurijske vale, naglo obrne smer proti severu. Da reka ne bi teh področij poplavljala, je bil leta 1953 tam zgrajen kanal sv. Odorika, ki njeno smer nadaljuje proti morju. Korito danes obstaja, točno ve, kje je. Zato bi morali tukaj mejo potegniti po naravnemu koritu Dragonje. Če bi to naredili, bi bilo področje velikosti 4x2 kilometra vrnjeno Hrvaški. Na tem področju je tudi letališče Portorož.« Toda sodišče je potegnilo mejo po kanalu sv. Odorika.

Zakaj je torej arbitražno sodišče potegnilo mejo južneje, po kanalu sv. Odorika in ne po stari strugi reke Dragonje? Je šlo res za totalni amaterizem in pristranskost? Ker je arbitražno sodišče razsodbo arbitražnega sodišča objavilo z mnogimi podrobnostmi vred, tudi z stališči obeh držav, je mogoče Rudolfove teze preveriti. Izkaže se, da sodišče o tem vprašanju niti ni razsojalo, ampak je sledilo hrvaški zahtevi. Kot namreč piše v 751. odstavku razsodbe, je Hrvaška v drugem krogu ustnih zagovorov »potrdila svojo pozicijo, da je meja med državama na 25. junij 1991 predstavlja tok reke Dragonje, kot teče skozi kanal sv. Odorika.« Kakšnega drugega stališča Hrvaška pravzaprav niti ni mogla imeti. Hrvaška je namreč, kot omenja arbitražno sodišče v 62. odstavku, 18. novembra 1993 s sklepom svojega parlamenta glede meje na reki Dragonji sklenila, da je junija 1991 meja tekla po kanalu sv. Odorika.

Izjave Rudolfa si je mogoče prebrati na tem mestu.

Razsodbo arbitražnega sodišča pa tukaj.

Več o tem sicer tudi v intervjuju z slovensko predstavnico v arbitražnem sodišču, dr. Mirjam Škrk. Sprašuje Borut Mekina.

Meja v dolini Dragonje je bila tudi odločilna za mejo na morju, saj je bila s tem določena izhodiščna točka na obali.

Meja v dolini Dragonje je bila tudi odločilna za mejo na morju, saj je bila s tem določena izhodiščna točka na obali.

Sodišče o tem vprašanju niti ni razsojalo, ampak je sledilo hrvaški zahtevi. V 751. odstavku razsodbe piše, da je Hrvaška v drugem krogu ustnih zagovorov »potrdila svojo pozicijo, da je meja med državama na 25. junij 1991 predstavlja tok reke Dragonje, kot teče skozi kanal sv. Odorika.«

Sodišče o tem vprašanju niti ni razsojalo, ampak je sledilo hrvaški zahtevi. V 751. odstavku razsodbe piše, da je Hrvaška v drugem krogu ustnih zagovorov »potrdila svojo pozicijo, da je meja med državama na 25. junij 1991 predstavlja tok reke Dragonje, kot teče skozi kanal sv. Odorika.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.