"Ljudi ni treba zdraviti, če niso bolni"

Anglikanska cerkev s progresivnim pristopom do LGBT+ problematik

Konec »meseca ponosa,« ki ga obeležujemo v juniju, se je v Veliki Britanji končal udarno. Anglikanska cerkev, sicer najliberalnejša od krščanskih vej, namreč spreminja svojo tradicionalno stanco do področij spolne identitete in usmerjenosti z besedami, da istospolna usmerjenost ni greh, poroča The Guardian.

Dolga tradicija tenzije med katolištvom in LGBT+ skupnostjo ni nobena skrivnost, a s takimi koraki se njena podoba počasi modernizira. V zadnjih letih so tematike istospolnih partnerstev še posebej na udaru, a medtem ko je Slovenija (ali 36 odstotkov Slovenije) konec leta 2015 odločila proti enakopravnosti, se vedno več drugih držav odloča za potrditev pravice istospolno usmerjenih do poroke in posvajanja otrok. Pred kratkim je bil tak položaj sprejet v Nemčiji, kjer je parlamet uzakonil poroke s kar 393 glasovi za, v maju pa je Tajvan postal prva azijska država s tovrstno legalizacijo.

»Nič nimam proti njim, ampak...«

V modernem svetu, kjer je družben odnos do LGBT+ posameznikov vedno bolj pozitiven, si je tako težko predstavljati, zakaj se boj za enakopravnost bije s še vedno enakim entuziazmom kot pa davnega leta 1969 na prvi vstaji proti sistematičnemu vladnemu preganjanju spolnih manjšin v ZDA. »Zakaj tako 'razkazovanje'?« »To ni več potrebno...« »Kje pa je 'naša' parada?« lahko prebiramo komentarje na družabnih omrežjih na Parado ponosa letos v Ljubljani. Tovrstni dvomi odgovarjajo sami sebi: vse dokler se bodo ljudje spotikali ob parado, bo ta morala obstajati.

Ob tem se pojavljajo pasti postopnega napredka, ob katerem se izniči pomembnost detajlov. S tem smo se lahko v Sloveniji pobliže soočili ob zavrnitvi predloga ZZZDR, ko je takrat še nepovezani poslanec Jani Möderndorfer v Državni zbor vložil nov predlog zakona o partnerski zvezi. Kontroverznost pri obravnavi predloga je nastala, ker je predlog le delno urejal pravice istospolnih, diskriminacije pa ni odpravljal v celoti – ko je »detajl« človekova pravica, se nanj namreč ne sme pozabiti.

Tovrstni dvomi odgovarjajo sami sebi: vse dokler se bodo ljudje spotikali ob parado, bo ta morala obstajati.

Zakaj torej boj za enakopravnost? Zakaj mesec ponosa in organiziranje parad? Ne gre le za praznovanje raznolikosti in identitete, temveč predvsem za opozarjanje na še zmeraj živo sistemsko diskriminacijo drugačnih med nami. »Javni prostor, ki daje možnosti vidnega in tako predstavlja sredstvo za svobodno realizacijo človekove osebne, družbene in politične eksistence, je prežet s kulturnimi izrazi heteroseksualnih odnosov,« je zapisal Mihael Topolovec, koordinator za LGBT+ pravice pri Amnesty International Slovenije na spletni strani Ljubljana Pride. Razen redkih oaz v urbanih centrih Zahoda je izražanje naklonjenosti med ljudmi »zamejeno na domnevno večinsko skupino heteroseksualnih moških in žensk.«

Med križem in mavrico

LGBT+ skupnost na Zahodu je torej podvržena kaotični napetosti med progresivnejšimi mlajšimi generacijami, ki občutka skupnosti danes ne iščejo več v cerkvah – in Cerkvijo samo, predominantno katoliško, nosilko konzervativnih vrednot, ki jih aplicira na vsa področja vsakdanjika. Z upadom števila vernikov pa je reorganizacija cerkvenega pristopa za samo ohranitev Cerkve v družbi nujno potrebna. Anglikanska cerkev je v zadnjih dneh doživela etično prenovo, pa naj gre za željo po samoohranitvi ali pa reformo moralnih vrednot. 

»Razen redkih oaz v urbanih centrih Zahoda je izražanje naklonjenosti med ljudmi zamejeno na domnevno večinsko skupino heteroseksualnih moških in žensk.«

»Prej, kot bodo prakse tako imenovane »terapije preobrazbe« prepovedane, prej bom lahko mirno spal,« je izjavil yorški škof ob podpori anglikanskega vodstva gibanju za prepoved tovrstnih »terapij,« piše The Guardian. Zdravljenja, ki so bila namenjena preobrazbi homoseksualnih kristjanov, so bila družbo oklicana za neetična. Glas naj bi v svet ponesel vest, da cerkev homoseksualnosti ne vidi kot greh. »LGBT+ orientacija in identiteta ni bolezen,« je povedal liverpoolski škof Paul Bayes. »Znotraj Cerkve smo vsekakor zapovedani k pomoči drug drugemu in prilagajanju svojih življenj Jezusu Kristusu – a ljudi ni treba zdraviti, če niso bolni.«

Jayne Ozanne, ki je »terapijo« prestajala sama, je za medije govorila o nevarnosti takih zdravljenj, ki »lahko uničijo življenja in celo privedejo ljudi do samomora.« Spolna usmerjenost je delikatno področje, s katerim se lahko ukvarjajo le profesionalci, pravi, »in ti ne bodo poskušali ljudi spremeniti, temveč jim bodo pomagali, da sami sebe sprejmejo.«

Končno glasovanje o prepovedi  preobrazbenih terapij je imelo izid 298 proti 74 s 26 vzdržanimi glasovi. Predlog je našel podporo v vseh sinodskih hišah – tako pri škofih, kot tudi pri duhovnikih in laikih.

Transformacija za transspolne

Prepoved »pretvorbenih terapij« pa ni bila edina odločitev, ki jo je anglikanska cerkev sprejela, medtem ko so zunaj na londonski Paradi ponosa praznovali 50 let od dekriminalizacije homoseksualnosti. Drugi »LGBT+ prijazen« predlog je obravnaval transspolne osebe in predlagal, da so dobrodošle in potrjene v svojih župnijskih cerkvah. Po novem naj bi bila Cerkev celo pripravljena »zaznati spolni prehod osebe,« poroča The Guardian. 

Chris Newlands, vložitelj predloga, ga je pospremil z besedmi: »Upam, da bomo lahko postavili močno stanco, če rečemo, da verjamemo v to, da so trans osebe cenjene in ljubljene od boga, ki jih je ustvaril.« Newlands je izjavil, da upa, da bo debata pomagala »informirati cerkev in mnoge ostale cerkve o izzivih, s katerimi se soočajo osebe s spolno disforijo.«

Glasovanje z izidom 284 glasov za in 78 proti je markiralo že drug pozitiven korak religijske institucije do LGBT+ skupnosti, hkrati pa je bilo predmet mnogih kritik drugih krščanskih skupnosti. Te so debati o problematikah transspolnih nasprotovale z argumenti, da je »spol - moški ali ženski - dan od boga in ni spremenljiv.« Debata pa je bila, ravno nasprotno, prežeta s podporo pozitivne pastoralne reakcije na skupnost in vse v procesu tranzicije.

Glasovanja s pozitivnimi izidi glede položaja LGBT+ oseb v cerkvi lahko vidimo kot znak večje sprejetosti teh posameznikov. David Ison, dekan katedrale Sv. Pavla, opozarja, da se že samo razpoloženje na sinodi nekoliko spreminja v smeri sprejemanja, predvsem pa zaznavanja škode, ki je bila LGBT+ osebam povzročena.