MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Kolumna

Za Corbynom

Zakaj ne volilni prelom v Sloveniji?

Počasi se bližajo nemške volitve, vendar se zdi, da so bile in bodo ostale pomembnejše, prelomnejše volitve v Angliji. Tam potekata dva vzporedna procesa, eden slab, drugi dober. Na eni strani brexit, na drugi preobrazba laburistov, druge velike stranke na Otoku. Corbyn je dokazal, da je mogoče staro levo stranko prenoviti, radikalizirati z recimo socialistično vsebino in z njo privabiti izgubljene in nove volivce iz srednjega in delavskega razreda, ki je sicer od laburistov množično prebegnil h konservativcem, ker se je čutil od blairovsko predelanih laburistov izdanega. Corbyn je prepričal predvsem z za današnje čase radikalnim programom (med drugim napoveduje velika podržavljenja) in osebno verodostojnostjo. To v ZDA velja tudi za Sandersa. Če bi ta postal demokratski predsedniški kandidat (kar mu je preprečila predvsem vrhuška lastne stranke), nesrečnega Trumpa zdaj najbrž ne bi bilo nikjer.

Nekaj časa je kazalo, da se lahko podoben zasuk zgodi v Nemčiji, potem ko jo vodenje socialdemokratov (SPD) prevzel Martin Schulz. A hitro se je pokazalo, da preprosto ne zmore corbynovske drznosti, da je preveč ujet v kalupe etablirane sredinske politike, leve in desne. Njegove delnice so naglo padle. Tako bo SPD najbrž znova manjši brat v veliki koaliciji z Merklovo ali pa bo obtičal v opoziciji, saj kanclerki znova kaže dobro in se ji po malem ponujajo vse stranke.

To za Nemčijo pomeni merklovsko, bolj ali manj neoliberalno kontinuiteto, ki je slaba tudi za EU. Zamujena bo še ena priložnost, na katero se čaka: da v kaki veliki državi pride na oblast res leva politika. Tak zasuk bi bil nalezljiv in bi lahko prinesel začetek konca absolutne prevlade neoliberalizma na Zahodu v zadnjih desetletjih. To bi bila zgodovinska prelomnica.

Kakorkoli, krizno dogajanje v zadnjem desetletju ni omogočilo zgolj vzpona skrajne desnice in populistov, ampak tudi delno prebujanje stare in pospešeno nastajanje nove, alternativne, večinoma socialistične levice. Hkrati se kaže, da volivci kljub »izdaji« stare levice v glavnem bolj podpirajo njeno corbynovsko prenovo kot pa novo levico, ki je oblastno nepreverjena, za nekatere pa tudi preveč radikalna.

Dejstvo je torej, da se marsikje na Zahodu kljub potrjeni prevladi etablirane politike, ki je tak preplah zaradi populizma gnala tudi zato, da je kot manjše zlo laže ostala na oblasti, vendarle nakazujejo pozitivni procesi, ki bi lahko zavrli nenehno brutalizacijo kapitalizma.

Tak zasuk nujno potrebuje tudi Slovenija. Dogajanje v Angliji, Ameriki, Nemčiji ga posredno spodbuja. Zmaga desne, janševske koalicije bi bila za državo več kot nesreča, ponovitev sedanje pa stopicanje na mestu. Preobrat je mogoč, pogoj zanj je, podobno kot v Nemčiji, nastanek leve koalicije, katere jedro bi bili SD in Levica.

Za to bo treba najprej oslabiti in onemogočiti Janšo. Tudi to je dosegljivo. V Sloveniji je, drugače kot v Nemčiji ali Angliji, skrajna desnica – SDS – postala močna že lep čas pred postkriznim populizmom. SDS je nevarna stranka, ker že dolgo histerizira družbo in si pri tem nadeva patriotsko in socialno krinko. Nov Janšev mandat bi bil uničevalna kombinacija nedemokracije, pospešene neoliberalizacije in zdaj, ko se zdi EU vsaj začasno trdnejša, tradicionalne servilnosti navzven. Toda tej škodljivi stranki preostala etablirana politika že dolgo prav čudaško prizanaša in jo tako pomaga ohranjati močno. SDS lahko na volitvah morda celo zmaga, če ji preostala politika ne bo naposled strgala krinke. To velja za vse stranke, leve in desne. S tem se zaradi bližanja volitev mudi. Abotno prizanesljivost, ki je v resnici prej strah, deloma pa celo občudovanje ali tiho strinjanje, kažejo tudi mediji. Če bodo še naprej tako plašni, je verjetnost, da jih bo SDS, opremljena z oblastjo, znova stisnila za vrat, bistveno večja. Janša je po potrebi kameleon in pred volitvami utegne znova zlesti v ovčjo kožo. Ko se je zdelo, da sta evropski populizem in skrajna desnica na zmagovitem pohodu, ju je odkrito posnemal, zdaj ko sta (začasno) v zatonu, se bo znova prilagodil, če bo le premagal svojo škorpijonsko naravo.

Vse dosedanje slovenske vlade so uvajanju neoliberalizma dodale vsaka svoj kamenček. Ta seštevek se boleče kaže v sociali, javnih službah, okolju. Izstop iz tega sistema, ki brez dolgoročnega razmisleka in v škodo velike večine živi iz rok v usta, pri čemer so ena, maloštevilna usta velikanska, druga, množična, pa skoraj zalepljena, je nujen. Sandersovo in Corbynovo sporočilo je jasno: brez potrebne radikalnosti, brez nove socialnosti in dobre stare razrednosti prodora levice ne bo. To si mora vzeti k srcu zlasti SD, ki pa zasuka ne bo mogla izpeljati brez Levice. Stranki sta tekmici, a še bolj se dopolnjujeta in potrebujeta. Samo koalicija pod njunim vodstvom ali koalicija, v kateri bosta odločilno sodelovali, na primer s SMC, lahko pošteno zasuče krmilo in spet da prednost skupnemu dobremu, javnemu pred zasebnim. Ni potrebna revolucija, sedanji trend posvečenega privatizerstva je nujno zasukati v prid ljudstva.

V Angliji bodo na najbrž predčasnih volitvah zelo verjetno zmagali corbynovski laburisti. To bi pomenilo, da država, ki je prva v Evropi uvedla neoliberalizem, to pot prva tudi opušča. V Sloveniji je tak zasuk prav tako absolutno mogoč in celo verjetnejši kot v Nemčiji. Po svoje je celo logičneje, da se preobrat prej kot na zahodu celine zgodi na revnejšem in v marsičem že bolj neoliberalnem vzhodu. In zakaj ne bi bila Slovenija pri tem prva? Nekoč se je med prvimi šla demokracijo, prva je zmogla osamosvojitev. Zdaj potrebuje notranjo osamosvojitev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.