MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Kultura

Mojster provokacije

Marilyn Manson, ena najkontroverznejših ameriških popkulturnih ikon zadnjih dveh desetletij

Marilyn Manson ima rad skrajnosti, tudi pri svojem videzu

Marilyn Manson ima rad skrajnosti, tudi pri svojem videzu
© arhiv založbe

Nekateri pravijo, da sta imidž in želja po šokiranju krinka za vsebinsko praznost njegove glasbe. Drugi ravno nasprotno – da angažirana glasba zaradi vpijoče pojavnosti ni deležna zadostne pozornosti, čeprav bi si to zaslužila. Toda Brian Warner, bolj znan kot Marilyn Manson, v tem, da polarizira mnenja, uživa. Da ima rad skrajnosti, je dokazal že s psevdonimom, ki ga je skoval iz imen ene najbolj oboževanih in ene najbolj osovraženih ameriških popkulturnih osebnosti.

Ko je konec osemdesetih let sam organiziral svoj prvi koncert (in ga razprodal), je imel le ime in koncept, glasba je prišla pozneje. Kljub temu se je glasbene kariere lotil zelo premišljeno. Za sabo je imel izkušnjo glasbenega novinarja, zato je dobro poznal logiko glasbenega ustroja, hkrati pa je spoznal kup glasbenikov, ki so ga navdihnili, da se je ustvarjanja glasbe lotil tudi sam. Med njimi je bil David Bowie, njegov najljubši umetnik, po zgledu katerega je ustvaril svoj alter ego. Še očitnejši navdih je bil Alice Cooper, ki je poleg Elvisa Presleyja prispeval drugo polovico v zbirko plošč Warnerjeve mame. Pozneje sta skupaj oddelala daljšo koncertno turnejo. Ker Manson s svojo glasbo prevprašuje najtemačnejše kotičke ameriške družbe in kult ikonične osebnosti, ni presenetljivo, da v njem številni vidijo legitimnega Cooperjevega naslednika.

No, z izzivanjem konservativne Amerike je šel še nekaj korakov dlje od Cooperja. Ta je svoj alter ego postavil le na oder, pri Mansonu pa ločnica med javno in zasebno pojavnostjo ni tako očitna. To se je lepo pokazalo po pokolu na srednji šoli Columbine v Koloradu, ko so mediji in vsi dežurni moralisti grešnega kozla našli prav v pevcu, ki je bil takrat na vrhuncu priljubljenosti. Zaradi groženj nekaj mesecev ni zapustil stanovanja, kritike na njegov račun pa so se polegle šele, ko so ugotovili, da morilca sploh nista poslušala njegove glasbe, in ko ga je v dokumentarcu Bovling za Columbine intervjuval Michael Moore. Na vprašanje, kaj bi povedal dijakom s Columbina, če bi imel možnost, je odgovoril: »Nič. Poslušal bi, kar bi mi hoteli povedati sami. Tega ni storil še nihče.«

Trditve, da naj bi njegova glasba promovirala nasilje, vseeno niso potihnile. Predvsem zato, ker so bili najstniki vedno pomemben del Mansonovega občinstva. Vendar je eksplicitno nasilje v medijih vseprisotno in s tega vidika lahko groteskno prepotencirane nasilne prizore iz njegovih videospotov, besedil in same pojavnosti razumemo kot kritiko medijev in ameriške politike. Vendarle Manson pogosto stopa po zelo tanki črti. Zadnji tak primer je bil spot za komad Say10 (satan), izdan v času zadnjih ameriških volitev, ki je zbudil veliko pozornosti in v katerem je po verzu »gotovina je denar siromaka« najprej raztrgal Biblijo in nato zelo nazorno obglavil dvojnika Donalda Trumpa. Ja, kot kaže, je po devetih ploščah, kjer se je pronicljivo in pogosto tudi z veliko ironije loteval seciranja sprevrženosti ameriške ureditve in osebnih travm, napočil čas za njegovo menda najbolj politično ploščo, ki naj bi izšla v kratkem.

Dobršen del javnosti ga bo najbrž tudi tokrat razumel narobe. V besedilih namreč ne izreka klišejskih moralnih pridig v slogu Meryl Streep in podobnih hollywoodskih (kvazi)levičarjev. Raje sprašuje, kot da bi odgovarjal. Prav zato je po skoraj tridesetih letih ustvarjanja še vedno relevanten. Morda zdaj, pri oseminštiridesetih, ko je dosegel življenjsko zrelost, celo bolj kot v času največje priljubljenosti v drugi polovici devetdesetih let.

Takrat mu je pot med glasbene zvezdnike tlakovalo zatišje, ki je nastalo po zatonu seattleskega grungea. MTV je iskal novo veliko stvar in Manson je bil z izjemno drugo ploščo Antichrist Superstar (1996), ki je je do danes prodal več kot sedem milijonov izvodov, logični kandidat. Še toliko bolj zato, ker se je močno naslanjal na izročila metala, ki se je takrat z bendi Slayer, Pantera in Metallica znašel celo v mainstreamu. No, Manson z glasbo, v kateri je križal tudi elemente (gotskega) industrial rocka (za te je poskrbel njegov koproducent Trent Reznor iz zasedbe Nine Inch Nails) in močne pop senzibilnosti, vseeno nikoli ni nagovarjal zapriseženih metalskih puristov. Se je pa prikupil precej širšemu krogu nemetalskih poslušalcev.

Statusa ene najbolj znanih in najkontroverznejših ameriških popkulturnih ikon zadnjih dveh desetletij ni zacementiral le z glasbo. Izkazal se je tudi kot slikar, pisec, filmski igralec in maneken za modno kampanjo Yvesa Saint Laurenta. Čeprav je vmes nad glasbo že skorajda obupal, ostaja njegova prva ljubezen. V kakšno slogovno smer ga je zaneslo z novo ploščo, lahko preverite 24. julija v Tolminu, kjer bo nastopil kot eden osrednjih gostov letošnjega festivala MetalDays.

Glasbeni festival: MetalDays

Kdo: Marilyn Manson, Amon Amarth, Opeth in številni drugi

Kje: Sotočje, Tolmin

Kdaj: od 23. do 29. julija 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.