MLADINA Trgovina

Grega Repovž

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Politika

Dobrodošli v peklu!

Zgodba se je ponovila. Kot bi se znašli v letu 2001, v italijanski Genovi, na takratnem srečanju G20, nasilje, goreči avti in izropane trgovine, izjalovljeni mirni protesti. A tudi tokrat je bil provokator na drugi strani.

Koliko konjenikov je potrebnih, da premagaš sedeče protestnike?

Koliko konjenikov je potrebnih, da premagaš sedeče protestnike?
© Profimedia

Zdelo se je, da smo priča nekemu premiku, premiku v glavah. Da je po letih državljanskih in civilnih pobud kritika globalizacije dosegla tudi politične elite. Že ko je prišla napoved, da se bo nemška kanclerka Angela Merkel udeležila sklicanega srečanja nevladnih organizacij C20, ki je potekalo prav tako v Hamburgu, vendar že 18. in 19. junija, je bilo to razumljeno kot znak razuma. A še presenetljivejše so bile njene izjave na samem srečanju. Merklova je tam dejala, da v središču gospodarske politike ne sme biti več »preprosto le rast«, temveč »trajnostna, vključevalna rast«. Odprtost trgov je pridobitev, vendar je dodala: »Pri globalizaciji ni nič popolno.«

Na srečanju G20 se sicer sestanejo najmočnejši voditelji, nikakor pa ne tudi najbolj demokratični in napredni. Vendar pa je prav zaradi bolj odprtega razmišljanja, vsaj znotraj dela politične elite, med civilnimi organizacijami po Evropi zavelo neko novo upanje. Po 20 letih opozarjanj, da prosta trgovina in globalizacija ne prinašata nič dobrega, da predvsem koristita bogatim, se je zdelo, da so se politiki začeli zavedati, da tako ne gre več naprej.

V tem optimizmu, da je treba dejansko podpreti tiste sile – med katerimi je nenadoma začela žareti tudi Angela Merkel –, ki lahko spremenijo smer svetovnega razvoja, je začela po Evropi pred srečanjem G20 v Hamburgu nastajati res pisana in spodbudna koalicija organizacij, ki so pristopile k protestom. Na miroljubne proteste se je po vsej Evropi začela pripravljati naveza cerkvenih združenj, okoljskih društev, sindikatov, begunskih svetov in mirovnih gibanj, še športna društva so organizirala svoje članstvo. Različne cerkve v Hamburgu so napovedale, da lahko protestniki, ki nimajo dovolj denarja, prespijo tudi v njihovih prostorih, da lahko pri njih tudi taborijo. Zdelo se je, da nastaja neka nova zaveza, zavedanje, da »smo na koncu vsi na istem planetu in da ga moramo začeti skupaj solidarno čuvati«, kot je izjavil razočarani Werner Rätz, soustanovitelj organizacije Attac iz Nemčije.

A čudno je bilo že, ko je teden dni pred srečanjem G20 Olaf Scholz, župan Hamburga, želel preprečiti, da bi demonstranti taborili v parkih. Nato so že v torek začele prihajati informacije z mejnih prehodov in letališč: protestnike vračajo v njihove države, ne pustijo jim vstopiti v Nemčijo. In vendar se je zdelo, da gre za ravnanje posamičnih policijskih enot in dežel. Da gre za napake. Poleg tega pa tudi v nevladnih in mirovnih organizacijah vedo, da se na proteste radi »prilepijo« nasilneži z desne in leve, ki po navadi naredijo predvsem veliko škode. Pa ne le materialne, ampak škodujejo gibanju, saj kamere in fotoaparati ljubijo nasilje in nenadoma je slika protestov popolnoma zmaličena. V nevladnih organizacijah se vsi spominjajo »propadlih« protestov v Genovi leta 2001. Takrat je evropsko javno mnenje ostro nasprotovalo globalizaciji, a je nasilje na genovskih ulicah, ki ga je sicer v veliki meri sprovocirala italijanska policija, za dolga leta vzelo protestniškemu gibanju kredibilnost. Za to so seveda poskrbeli tudi mediji, ki so nasedli dobro izdelani akciji politike, ta je protiglobalizacijskemu gibanju želela odvzeti porajajočo se politično moč. Tako letos tudi v nevladnih organizacijah nihče ni protestiral, ko je nemška policija objavila, da bo za varnost skrbelo kar 20.000 policistov. Dejansko je bil to za nekatere celo dober obet, razumeli so, da bodo policisti pazili nanje. »Na protest lahko pripeljemo tudi otroke,« je komentirala nemška znanka na Facebooku, »ker bo varno.«

Po 20 letih opozarjanj, da prosta trgovina in globalizacija ne prinašata dobrega, da predvsem koristita bogatim, se je zdelo, da so se politiki začeli zavedati, da tako ne gre več naprej.

Da so pričakovanja morda naivna, je postalo jasno že v četrtek, ko so se v Hamburgu že zbirale prve skupine. Res so med prvimi prišli tudi nasilneži – družine, ljudje, ki imajo redne zaposlitve in obveznosti, so se namenili priti v Hamburg tako in tako v soboto, takrat, ko lahko. A že v četrtek je bila policija nesorazmerno nasilna. Skupine so bile majhne, 50, 60 ljudi, pa se je nanje spravilo po nekaj sto policistov, brez milosti, z absurdnimi količinami solzivca, z vodnimi topovi. Seveda so zlasti nasilneži odreagirali – tako kot vedno, še bolj nasilno. Vse politične stranke v Nemčiji so hitele obsojati nasilje, nevladne organizacije prav tako. A je šlo že predaleč. Bilo je že na ekranih in telefonih po vsej Evropi. Mediji so pograbili nasilje, kot ga vedno, gledanost je začela rasti. Znanka s Facebooka je napisala, da če bo tako, si z otrokoma ne upa na proteste.

Koliko policajev je potrebnih,  da premagaš sedečo protestnico?

Koliko policajev je potrebnih, da premagaš sedečo protestnico?
© Profimedia

Nato se je nasilje policije le še stopnjevalo, bes protestnikov pa tudi. Zakaj? A postavljati so se začela tudi vprašanja. Zakaj se je Angela Merkel odločila, da srečanje organizira ravno v Hamburgu – ali nima Nemčija dovolj izkušenj s protesti, da ve, da ta ne smejo biti v mestih? Zakaj je policija tako agresivna? Že v petek je le redko novinarsko poročilo sploh govorilo o mirnih protestih – v Sloveniji malodane nobeno. Na eni strani so bili politiki, ki da domnevno želijo doseči dogovor, na drugi strani pa levi skrajneži, nasilna drhal. Leve stranke so se branile, da nimajo nič s tem, da tudi same nasprotujejo nasilju, poskušale so opozarjati na nesorazmerno grobost policije in na njene provokacije, a škoda je bila že narejena, propagandni udar je uspel. Na veliki protest v soboto je kljub vsemu prišlo 75.000 ljudi – veliko manj, kot so predvidevali nemški mediji pred začetkom srečanja.

Se je nemška kanclerka Angela Merkel oziroma nemška vladajoča koalicija za to razbitje nastajajočega zavezništva »za prihodnost« s civilno družbo odločila zaradi volitev? Ali pa je še hujše: smo spet nasedli neoliberalni politiki, ki je zaradi tega nasilja dobila lepši obraz, omikani ljudje so se sestali, pa čeprav so med njimi tudi največji politični avtoritarci sodobnega časa? Ker kdo bo stavil na alternativo, ki uničuje, požiga, strelja? To vse se je namreč tudi res zgodilo – da je bilo v veliki meri sprovocirano, je potem vedno vseeno. Nasilje je bilo res grozljivo, ni ga mogoče podpreti. A kot je zapisal nemški politični analitik Jakob Augstein: »Nasilje ni sprejemljivo. Zanj ni opravičila. A Hamburg je bil žrtvovan. V to vlogo sta ga postavila nemška kanclerka Angela Merkel in župan Scholz. Ta dva politika sta odgovorna za srečanje vrha sredi mesta, v katerem živi več milijonov ljudi. Da ne bo nesporazuma: za nasilje so odgovorni tisti, ki so ga izvršili. Toda politično odgovornost nosijo drugi. 'Črni blok' nima naslova. Politični voditelji pa ga imajo, Merklova je bila tista, ki je prinesla ta vrh v Nemčijo, in še posebej v Hamburg. Pripeljala je nasilje v Hamburg. In vendar si ni mogoče predstavljati, da bi dobili miroljubni protesti toliko pozornosti kot nasilni spopadi. Ne pretvarjajmo se, nekaj slik, nekaj sočutnih besed, to bi bilo to. Nasilje nad protestniki ima tudi politično razsežnost. In sploh ni pomembno, ali se pijani huligani tega zavedajo. Avto, ki so ga zažgali, pripadal pa je družini, ki ga je kupila in plačala, je s tem postal politični predmet.«

Da so pričakovanja morda naivna, je postalo jasno že v četrtek, ko so se v Hamburgu že zbirale prve skupine. Res so med prvimi prišli tudi nasilneži. A že v četrtek je bila policija nesorazmerno nasilna.

A ta avto je bil politični predmet že prej, dodaja Augstein. Ta avto je bil že prej del protestov. Del problema. Del debate o tem, kaj je treba na tem svetu spremeniti. Del debate o tem, da nujno potrebujemo koalicijo vseh za ta planet. Po eni strani gre za to, da je treba ustaviti onesnaževanje na ravni držav, sistemov, po drugi strani pa bo treba razumeti, da sta vsak nakup avta in vsaka vožnja z njim del tega dogovora. Je bilo vredno ta proces, ki se je v razvitih družbah že začel, proces ozaveščanja, prekiniti? Predobro je kazalo, ko se je Merklova prikazala na C20 in rekla, da bo treba spremeniti kapitalizem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.