MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Dogodki

Brez nepotrebnega pompa

Po petindvajsetih letih so Ljubljano spet obiskali kultneži The Jesus and Mary Chain

Še vedno so prepričljivi, nekateri njihovi stari komadi pa zvenijo sveže celo v primerjavi s sodobnimi kitarskimi trendi.

Še vedno so prepričljivi, nekateri njihovi stari komadi pa zvenijo sveže celo v primerjavi s sodobnimi kitarskimi trendi.

Končalo se je s presenečenjem. Poslušali smo zasedbo, ki je nekoč slovela po povsem nonšalantnem odnosu do občinstva. Pričakovali smo torej, da nas bo nekam poslala, namesto tega pa nas je ob koncu koncerta nagradila in nam podarila kar dva dodatka. No, nismo se pritoževali, smo se pa lahko v živo prepričali, da škotski indie rockovski neprilagojenci The Jesus and Mary Chain četrt in več stoletja po svojih vrhuncih niso več isti bend kot nekoč. To ne pomeni, da so za v ropotarnico. A morda bi si zavoljo starega ugleda v povsem napolnjeni veliki dvorani Kina Šiška vseeno lahko privoščili tudi kakšen ekces. Pa četudi samoironičen.

Toda očitno se The Jesus and Mary Chain po dolgoletnem zatišju na glasbeno prizorišče in tudi v Ljubljano, ki so jo prejšnjič obiskali leta 1992, niso vrnili zato, da bi obujali preteklost. To je dala vedeti že njihova letošnja plošča Damage and Joy, prva po 19 letih, s katero so potrdili, da so še vedno v zelo spodobni kondiciji.

Po nenehnih prepirih edinih stalnic benda, bratov Jima in Williama Reida, se je konec devetdesetih zdelo, da ju na odrih najbrž ne bomo več videli skupaj. Tega vtisa niso spremenili niti občasni nastopi na nekaterih največjih svetovnih festivalih pred desetimi leti, ki so The Jesus and Mary Chain angažirali zaradi njihovega kultnega statusa. Znak, da Reida očitno spet lahko shajata drug z drugim, je bila šele obsežna turneja v letu 2015, posvečena trideseti obletnici izida njihovega prelomnega albumskega prvenca Psychocandy, s katerim so tlakovali pot nastankoma shoegaza in britpopa.

Koliko je reaktivaciji botrovala iskrena želja po ponovnem sodelovanju in koliko nov val obujanja dream popa in shoegaza, lahko le ugibamo. Gotovo pa se je to zgodilo v pravem trenutku. Pomlajeno občinstvo, ki vneto brska po rockovski zapuščini, si pač želi tudi v živo slišati legendarne veljake in ni naključje, da so se v preteklih nekaj letih zato vrnili tudi nekateri drugi sodobniki in glasbeni somišljeniki The Jesus and Mary Chain. Denimo zasedbi Slowdive in My Bloody Valentine, tudi slednja je pred štirimi leti nastopila prav v Kinu Šiška.

Tisti, ki na koncerte ponovno prebujenih kultnih zasedb pridejo v pričakovanju, da bodo doživeli drznost, s katero so si te zasedbe pridelale sloves, po navadi ostanejo dolgih nosov. Toda na tak koncert ne greš zaradi tega, pač pa zato, da v živo (po)doživiš pomemben delček glasbene zgodovine. Skupina Jesus and Mary Chain ga je tokrat servirala v prepričljivi podobi, z repertoarjem, sestavljenim iz novih in starih skladb, med katerimi so očarale predvsem tiste s poudarkom na melodičnem (hrupnem) kitarskem plastenju. Te so bile slišati sveže celo v primerjavi s sodobnimi kitarskimi trendi, bolj pa so se leta poznala standardnejšim rockovskim skladbam.

Toda to ni pokvarilo celostnega vtisa. Resda ni šlo za najrazburljivejši rockovski koncert, kar smo jih slišali v Kinu Šiška, kljub temu pa smo dobili lep in deloma nostalgičen vpogled v to, zakaj je Jesus and Mary Chain v osemdesetih in devetdesetih letih postal ena najpriljubljenejših britanskih kitarskih zasedb.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.