MLADINA Trgovina
Heni Erceg

Heni Erceg

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Tito gre čez Romanijo...

Tita, simbol totalitarizma, smo zamenjali za ustaški pozdrav »Za dom spremni«, simbol »demokratične« Neodvisne države Hrvaške

Pred dnevi sem iz trgovine v središču Sarajeva stopila z belo vrečko, na kateri je bil z velikimi črnimi črkami izpisan naslov: Titova 46. Nihče ni buljil vame, nihče me ni gledal postrani. V Sarajevu pač še ne mislijo, da je bil Tito samo peklenski diktator in krvnik, zato Sarajevčanom ne pade na pamet, da bi mu odvzeli lepo, dolgo mestno alejo. Dobro, tudi tam se najdejo biseri in novejše poimenovanje ulic z imeni kakih sumljivih tipov, vendar je to vse naravnost omembe nevredno v primerjavi s Hrvaško, kjer se v glavnem mestu prav zdaj spreminja ime osrednjega Trga maršala Tita. Sicer pa, če bi vprašali mene, ulice in trgi ne bi nikjer nosili imen politikov, osvoboditeljev, tako imenovanih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ampak imena cvetja, ptic, rib …

Ali pa bi bilo tako, kot je v mestecu Blato na otoku Korčuli, kjer so zgodovinske nesporazume vsaj na simbolni ravni presegli tako, da so vse ulice označili s številkami. Malo Blato je torej ravnalo po zgledu velikega New Yorka, Zagreb pa se zgleduje po zadrtem ideološkem zakotju, saj mestno oblast sestavljajo deklarirani ustaši, njihov edini pogoj za koalicijo z županom Bandićem pa je bil preimenovanje Titovega trga v Trg Republike Hrvaške. Bivši minister za kulturo Zlatko Hasanbegović, terminator neodvisne kulture, ki odkrito izraža privrženost naciustaški ideologiji, je z volitvami prišel v zagrebško skupščino in v njej s svojimi oprodami začel trgovino na drobno s političnimi svinjarijami. S tem ni imel posebnih težav, saj je njegov sogovornik Milan Bandić, ki mestu vlada že šesti mandat in je pri tem nedotakljiv, če ne štejemo krajših obdobij prekinitve, ki jih je prebil v priporu zaradi različnih oblik korupcije.

Hasanbegović je postal jeziček na tehtnici pri oblikovanju mestne uprave in dobil tisto, na čemer je gradil svojo bedno politično kariero – dokončno odpravo imena Titov trg, ki pomeni nadaljnje zatiranje že tako ali tako ogroženega spomina Hrvatov na antifašizem in Titov prispevek k uničenju ustaške države Hrvaške. Nič nepričakovanega v državi, katere premier in predsednica se občasno rada pohvalita, da je ogromno prispevala v boju proti nacističnemu zlu, ime voditelja velikega antifašističnega gibanja, človeka, katerega portret je eden od zgolj petih portretov antifašističnih zmagovalcev v Muzeju izkrcanja v Normandiji, pa se ne sme omeniti prav nikoli in ob nobeni priložnosti.

Ravno oblast HDZ je kriva za hrvaško shizofrenijo, sočasno priznavanje neizpodbitnega, torej sodelovanja Hrvaške v velikem antifašističnem gibanju, in na drugi strani zamolčevanje oziroma celo preganjanje imena vodje tega gibanja. Tistega, ki je bil resda kriv za prekletstvo Golega otoka in kruti enopartijski režim, vendar je Hrvaški vrnil ozemlja, razprodana za časa marionetnega ustaškega režima, in potem z ustavo iz leta 1974 poskrbel za temelje hrvaške neodvisnosti.

Shizofrenija pa gre še dlje, saj prav oblast, ki si marljivo prizadeva za retuđmanizacijo države – prepolne trgov in spomenikov diktatorju Franju Tuđmanu – zavrača Broza ali ga opisuje izključno kot zločinca in diktatorja. Čeprav je ravno tega maršala sam Tuđman ob vsaki priložnosti omenjal kot »enega od največjih državnikov Evrope po drugi svetovni vojni«, tistega, ki je »z antifašističnim gibanjem pripeljal hrvaški narod na stran zmagovite demokratične, antifašistične koalicije in zagotovil pravne temelje za nastanek samostojne Hrvaške«. Tako je o Titu govoril njegov general in hrvaški predsednik Tuđman, nasledniki tega pa se raje sklicujejo na krvavo dediščino države, ki je za sabo pustila taborišče Jasenovac, obožujejo pozdrav »Za dom spremni«, pod katerim so bili storjeni strašni zločini, in prezirajo rdečo zvezdo, simbol »svobodnega ozemlja«, ki zaradi Titovih partizanov v tistih davnih časih edino ni bilo pod oblastjo fašistov. Zato so Tita, po katerem so poimenovane ulice v šestih mestih v Italiji, 13 v Sloveniji, v Rusiji, na Cipru, v Braziliji, Indiji … v Zagrebu poceni prodali nepomembnemu ustašu, za katerega se zgodovina začne in konča s tako imenovano domovinsko vojno, za katerega je antifašizem floskula, ki pa je vendarle vso to sveto domovinsko vojno preždel skrit v domači kleti. Brez tega Hasanbegovića se torej ni mogla vzpostaviti zagrebška mestna oblast, zato je bil za začetek prodan Titov trg, nadaljevanje pa še sledi. Kajti če ni sprejemljiv Tito, se razume, da ni niti Trg žrtev fašizma, pa tudi preostali antifašisti niso ravno pogodu ustaški bratovščini, ki je že napovedala postavitev spominske plošče ustaškemu zločincu Juri Francetiću na rojstni hiši v neki provincialni ritni luknji.

Vsekakor je Hasanbegović opravil dober posel za desničarsko, proustaško oblast, zdaj pa pravi, da je »naša politična, državna in zakonodajna dolžnost, da 22. junij [dan antifašizma] neha biti državni praznik«. Tako se v državi, ki ljubi svoje ustaške klavce in novejše vojne zločince, ki ne priznava dobrega, povzdiguje pa zlo, celo zgodovina sama uporablja za občasno odvratno politično barantanje. Zato je tako: Tita, simbol totalitarizma, smo zamenjali za ustaški pozdrav »Za dom spremni«, simbol »demokratične« Neodvisne države Hrvaške.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.