MLADINA Trgovina

Urša Marn

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Plače na čakanju

Bi bil res konec sveta, če bi podjetja pravičneje delila sadove rasti z zaposlenimi?

Neto čisti dobički gospodarskih družb v Sloveniji so bili v lanskem letu dvakrat višji kot v predkriznem letu 2008. Čas bi že bil, da bi korist od gospodarskega razcveta imeli tudi delavci.

Neto čisti dobički gospodarskih družb v Sloveniji so bili v lanskem letu dvakrat višji kot v predkriznem letu 2008. Čas bi že bil, da bi korist od gospodarskega razcveta imeli tudi delavci.
© Borut Krajnc

Rast plač se mora načeloma prilagajati rasti produktivnosti – to je zlato pravilo v ekonomiji. Takrat ima rast plač nevtralni učinek na stroškovno konkurenčnost gospodarstva. Vendar lastniki kapitala v Sloveniji (in še marsikje drugje) tega pravila ne upoštevajo.

Med letoma 2009 in 2015 so plače v Sloveniji zrasle za slabih 8 odstotkov, produktivnost dela pa za 12 odstotkov. Enak trend se nadaljuje tudi leta 2016 in 2017. Od maja lani do konca maja letos so se bruto plače povečale za 1,8 odstotka, BDP pa se je od marca 2016 do marca 2017 povečal za 4,9 odstotka. »To pomeni, da rast stroškov dela v Sloveniji zaostaja za rastjo produktivnosti,« pravi ekonomist Jože P. Damijan. To ni demagogija, ki bi si jo izmislili sindikati. To je dejstvo.

Razliko v ustvarjeni dodani vrednosti si je namesto dela prisvojil kapital, to pa je dodatno vplivalo na povečanje dohodkovne neenakosti. »Samo v trgovini je bilo lani za 700 milijonov evrov čistega dobička, vendar gre od tega delavcem le okoli 20 odstotkov, kar je bistveno manj kot drugod po Evropi – vse drugo pogoltne kapital,« opozarja Ladi Rožič, sekretar Sindikata delavcev trgovine.

Slovenija ni izjema. V skoraj vseh državah vzhodne in srednje Evrope so plače precej nižje, kot bi lahko bile glede na produktivnost dela – to je pokazala analiza evropskega sindikalnega inštituta Etui. V Nemčiji pri 100 evrih stroškov dela ustvarijo 132 evrov dodane vrednosti, v Sloveniji 146 evrov, na Slovaškem 147 evrov, na Češkem 163 evrov, v Romuniji 179 evrov, v Latviji 184 evrov, na Poljskem 193 evrov, na Madžarskem pa celo 211 evrov – seveda na rovaš nižjih plač.

Ključna razloga za razkol med dinamiko plač in produktivnostjo sta po Damijanovem mnenju dva: zmanjšanje moči sindikatov in deregulacija trga dela (večja prožnost trga dela). »Zaradi tega se je zmanjšala pogajalska moč zaposlenih, to pa so lastniki kapitala izkoristili za zadržanje rasti plač za rastjo produktivnosti in razliko spravili v žep prek povečanih dobičkov.«

Čisti neto dobiček podjetij v Sloveniji je lani znašal 3,2 milijarde evrov, kar je 70 odstotkov več kot leta 2015. Naša gospodarska rast je že četrto leto zapored med najvišjimi v evroobmočju. Produktivnost dela raste. Brezposelnost se zmanjšuje. Makroekonomske razmere, primerne za zvišanje plač, torej nedvomno obstajajo. Kljub temu pa delodajalci zahteve sindikatov po zvišanju plač zavračajo, češ da si tega podjetja zaradi prenizke produktivnosti še ne morejo privoščiti. Ali to drži? Bi zvišanje plač v zasebnem sektorju res pomenilo katastrofo za slovensko gospodarstvo? Ekonomisti so različnih mnenj.

Čisti neto dobiček podjetij v Sloveniji je lani znašal 3,2 milijarde evrov, to je 70 odstotkov več kot leta 2015.

Konservativnejši pozivajo k previdnosti. Nekdanji finančni minister Dušan Mramor je prepričan, da bi bil pritisk na linearno višanje plač v sedanjih razmerah in pri sedanjem razvoju gospodarstva »zelo nevaren«. »Iz katastrofalne izkušnje prejšnje krize smo se seveda nekaj naučili. Če se nismo, se prav lahko zgodi, da se bo ponovila za nas v še ostrejši obliki. Rezerve za državno intervencijo ob novi krizi nimamo več zaradi visokega državnega dolga in ene najslabših demografij,« opozarja.

Bi nas zvišanje plač res lahko pahnilo v novo krizo, celo hujšo od tiste, iz katere smo izšli? »Mramor na stvari gleda preveč računovodsko,« meni ekonomist Jože Mencinger. »Svetovna gospodarska kriza ni nastala zaradi rasti plač ali prevelikega javnega sektorja, ampak prej zaradi zaostajanja plač za gospodarsko rastjo, kar je bila posledica prerazporeditve v korist kapitala, ki je omogočila razcvet kazino kapitalizma. Višanje plač torej ne bi povzročilo ponovitve gospodarske krize, saj ni imelo nič pri prejšnji krizi.« Dejstvo je, da plače nikakor ne rešujejo strukturnih problemov trga, še manj to velja za demografske spremembe. Prav nasprotno: plače se jim morajo prilagajati.

Enako razmišlja Damijan: »Trditev, da bi bilo linearno povečanje plač lahko nevarno in da bi to lahko sprožilo še ostrejšo krizo od tiste, iz katere smo izšli, je deplasirana. Tiste krize ni povzročilo čezmerno povečanje plač in stroškov dela, pač pa čezmerne naložbe zasebnega sektorja, financirane z bančnimi krediti. Zvišanje plač, ki bi bilo manjše ali enako povečanju produktivnosti v zadnjih petih letih, v sedanjem položaju ne bi pomenilo nobene katastrofe.« Celo nasprotno, je prepričan Damijan. Višja rast plač bi omogočila večji delež trošenja gospodinjstev v skupnem povpraševanju, hkrati pa bi izboljšala stanje javnih financ, saj bi se zaradi večje potrošnje povečali davčni prilivi v proračun.

»Z vidika fiskalne stabilnosti in izpolnjevanja fiskalnega pravila je rast plač v zasebnem sektorju lahko koristna. S povečanimi zneski davkov in prispevkov se krepi prihodkovna stran proračuna,« se strinja predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun. »K temu lahko dodamo še multiplikativne učinke povečane porabe in dodatne krepitve prihodkovne strani proračunov.« Toda, opozarja Kračun, upoštevati je treba tudi objektivne omejitve: pogoje izvozne konkurenčnosti, morebitne inflacijske učinke in demonstracijski učinek, ker bi zvišanje plač v zasebnem sektorju povečalo tudi pritisk za zvišanje plač, financiranih iz državnega proračuna – tu pa je po Kračunovem mnenju potrebna preudarnost, saj so se proračunski izdatki za zaposlene v javnem sektorju že lani povečali za 6,3 odstotka. Toda če ne danes, kdaj? Čez pet let? Čez 15 let? Ali sploh kdaj?

Ekonomist Bogomir Kovač je jasen: »Čas za večjo rast plač je letos pravšnji. Makroekonomske možnosti za rast plač obstajajo – realna rast je od 3 do 3,5 odstotne točke, produktivnost raste hitreje od plač, se pravi, da je manevrski prostor za zvišanje plač z vidika konkurenčnosti in s stroškovnih vidikov inflacije od 2 do 3 odstotke.« Rast plač deluje pozitivno tudi na skupno povpraševanje in potrošne preference, kar je dobro za zasuk ekonomskih politik od enostranske ekonomike ponudbe k bolj uravnoteženi ekonomiki povpraševanja, meni Kovač. Po njegovem mnenju bi rast plač morala pomeniti okoli tri četrtine rasti produktivnosti in ta ‘samodejni’ mehanizem prilagajanja bi lahko imeli v času konjunkture za normativ normalne plačne politike.

Seveda pa ne gre samo za ekonomske razloge. Enako pomemben je politični vidik. Enakopravnejša delitev med kapitalom in delom je pomembna z vidika večje enakosti in prerazdelitve stroškov krize. »Proizvodni faktor kapital in njegovi nosilci so v obdobju krize nesporno doživeli večji in usodnejši padec kot faktor delo in njegovi nosilci, toda donosi kapitala so se razmeroma hitro vrnili z ekspanzivno monetarno politiko. Država je z velikim vložkom sanirala banke in s tem predvsem podjetja in nosilce kapitala. Zadnja tri leta kapital hitreje pridobiva večji delež v dodani vrednosti kot delo, razmerje med kapitalom in delom se vzpostavlja na predkriznih ravneh, delitev dodane vrednosti gre v korist kapitala,« razlaga Kovač. Skratka, tudi z vidika delitvenih razmerij je čas za večjo pravičnost. »Neenakost je korigirana z vidika najnižjih plač, ne pa tudi v povprečju in še posebej ne z vidika najvišjih plač, ki so seveda še zlasti močno obdavčene.«

Da se plače ne zvišujejo, čeprav evropsko gospodarstvo cveti, je junija ugotovila tudi Evropska centralna banka, pred kratkim pa še finančni ministri evroskupine. Slovenija konkurenčnost že od osamosvojitve gradi na nizkih plačah. Tak način je najlažji, ni pa najlucidnejši. »V času krize so v Avstriji zvišali plače, da se je povečalo notranje povpraševanje, s čimer so dobili dodaten zagon. Mi smo šli v drugo smer – v smer odpuščanja in zmanjševanja plač, kar se želi podaljševati v nedogled,« je kritična Andreja Poje, izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Delitev dodane vrednosti je šla po ponovnem zagonu gospodarstva močno v korist kapitala.

Resnici na ljubo je treba reči, da Slovenija po produktivnosti ni najboljša, za državami EU zaostaja za petino, za državami evroobmočja pa za 30 odstotkov. »To pomeni, da naše gospodarstvo ni zmožno izplačevati tako visokih plač kot v razvitejših državah, ne da bi ogrozilo svojo konkurenčnost, to je uspešno obnavljanje obstoječih poslov in pridobivanje novih,« trdi Bojan Ivanc, glavni ekonomist pri Analitiki Gospodarske zbornice Slovenije. A to je samo del resnice.

Drugi del (ki ga delodajalska združenja prikladno zamolčijo) je, da kazalnik produktivnosti dela posamezne države ni odvisen le od dela delavcev, ampak predvsem od vlaganj v znanje, raziskave in razvoj ter od sposobnosti za vodenje podjetij. »Produktivnost dela je najbolj odvisna od delodajalcev, od organizacije dela, poslovnih procesov in sposobnosti menedžmenta. Delavec vedno naredi tisto, kar mu je naročeno. Pri GZS očitno ne poznajo japonskega reka, da ni slabih vojakov, temveč samo slabi generali – ta rek velja tudi za podjetja. Konkurenčnost bi morala temeljiti na inovativnosti, na vlaganju v razvoj, ne pa na zniževanju stroškov dela in nizkih plačah delavcev,« opozarja Pojetova. Pomenljiva je tale primerjava: produktivnost dela, izražena kot neto dodana vrednost na zaposlenega, se je lani glede na leto 2012 povečala za 10,8 odstotka, čisti poslovni izid na zaposlenega pa se je v istem obdobju povečal kar za 808 odstotkov.

Zvišanje plač je po mnenju sindikatov nujno tudi zato, ker marsikje že primanjkuje delavcev, saj ti za tako nizke plače, kot so zdaj, niso več pripravljeni delati.

Zvišanje plač je po mnenju sindikatov nujno tudi zato, ker marsikje že primanjkuje delavcev, saj ti za tako nizke plače, kot so zdaj, niso več pripravljeni delati.
© Uroš Abram

»V obdobju krize so se pritiski na plače zelo povečali in sindikati smo takrat razumeli, da smo v istem čolnu. Zdaj, ko se je gospodarski položaj izboljšal, ko imamo gospodarsko rast in se povečujejo dobički, pa so tendence vlade in gospodarstva še vedno v zniževanju plač. Stalno poudarjajo, tudi na pogajanjih za zvišanje plač po kolektivnih pogodbah dejavnosti zasebnega sektorja, da kriza še traja,« pravi Pojetova. Logično: če krize ni konec, če je permanentna, nikoli ne napoči pravi trenutek, da bi se poslovni uspehi prelili tudi v plače delavcev.

Popolnoma razumljivo je, da delodajalska stran zastopa podjetja, njihov razvoj, rast, nova delovna mesta, tudi javnofinančno vzdržnost. Če podjetja ustvarjeno dodano vrednost namenjajo za nova vlaganja namesto za tekočo porabo, tako omogočajo doseganje vseh naštetih ciljev. Toda ko sredstva ostajajo v podjetjih, tudi ko se namenjajo za nove naložbe, to vendarle pomeni tudi povečevanje premoženja lastnikov, se pravi delitev v korist kapitala – na to temo je bil v Gospodarskih gibanjih, glasilu ljubljanskega ekonomskega inštituta EIPF, prav pred kratkim objavljen zanimiv članek So plače previsoke ali prenizke?. Če v podjetju milijon dodatnega zaslužka namenijo za plače zaposlenim, gre to (večinoma) v porabo. Lahko pa podjetje tega zneska ne izplača, ampak ga investira, podpre delovna mesta, ki jih že ima, in omogoči odprtje novih – toda ta milijon navsezadnje vendarle pomeni tudi dodatni dohodek lastnika podjetja, se pravi, da se za toliko poveča njegovo premoženje. Skratka, čeprav je skrb za ohranjanje sredstev v podjetju pozitivna z vidika nadaljnjega razvoja in rasti, pomeni tudi delitev, pri kateri gre večji kos kolača v korist kapitala.

V času krize so v Avstriji zvišali plače, da se je povečalo notranje povpraševanje. Pri nas smo šli v drugo smer odpuščanja in zmanjševanja plač, kar se želi podaljševati v nedogled, je kritična sindikalistka Andreja Poje.

Podatki kažejo, da skoraj po pravilu vse razvitejše države delu namenjajo večji delež dohodka, kot pa to velja za manj razvite države, predvsem za nove članice EU. Slovenija je glede tega približno pri povprečju razvitejših držav EU, kjer delu pripada okoli polovica ustvarjenega BDP. Zlasti v državah nekdanjega vzhodnega bloka pa zaposlenim v povprečju namenjajo celo manj kot 40 odstotkov skupnega BDP. Sodeč po teh podatkih se zdi, da imajo delodajalci prav, ko trdijo, da v Sloveniji glede na stopnjo razvitosti namenjamo razmeroma velik delež ustvarjene dodane vrednosti zaposlenim. Toda vprašanje je, kakšen je ustrezen delež dodane vrednosti, ki naj bi pripadal delu. Je res dovolj polovica ali je to premalo?

Lahko bi tudi rekli, da obe strani, sindikalna in delodajalska, pretiravata in glede plač zganjata preveliko histerijo. Plače se že zvišujejo tam, kjer delavcev primanjkuje, oziroma tam, kjer produktivnost to omogoča. Trg bo sam poskrbel, da se bodo z dodatnim okrevanjem gospodarstva zvišale tudi drugod. Pa vendar, ko smo zadnjič slepo zaupali samoregulacijski sposobnosti trga, se je to končalo z najhujšo recesijo v novejši zgodovini razvitega sveta. Čakati križem rok, da bo trg sam prerazdelil bogastvo in poskrbel za to, da bodo plače delavcev naraščale v enakem obsegu kot njihova storilnost, je naivno, z vidika sindikatov pa tudi nedopustno.

Trg ni pravičen, ampak sebičen. Pri zvišanju plač pa gre predvsem za pravičnost. Ali kot pravi Bogomir Kovač: »Če postavimo v ospredje interes lastnikov kapitala in ozek poslovni vidik, so plače vedno predvsem strošek in šele potem kaj drugega. To je klasično neoliberalno stališče – nikoli ni čas za premik k višjim plačam, kajti z vidika ekonomike ponudbe naj trg sam pokaže, kakšne naj bodo plače. Z vidika socialnega liberalizma pa so reči nekoliko blažje. Gre za to, da pravičnost postavimo na enako raven kot ekonomsko učinkovitost.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.