MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Drnovškove stisnjene ustnice

»Koalicija je stabilna. V svoji nestabilnosti.«
— Janez Drnovšek, 26. februarja 1999

Janez Drnovšek ni bil velik mislec, bil pa je moder človek. Okoli sebe je zbral močne sodelavce, med sabo celo konfliktne, različne, a res razmišljujoče ljudi. Malo namenoma, malo pa po srečnem spletu okoliščin: v slovensko politiko se je namreč po beograjski izkušnji v kolektivnem predsedstvu vrnil tako, da je naredil koalicijo s takratno liberalno demokracijo, LDS. In tam je bilo zbranih veliko res pametnih ljudi iz časa, ko je bila to še ZSMS, zveza socialistične mladine. Brez ZSMS verjetno ne bi bilo demokratičnega preloma ne v Sloveniji ne v Jugoslaviji, bila je pomemben del mozaika, ki je to omogočil, morda celo najpomembnejši – pri čemer pa ne pomeni, da bi se kaj lahko zgodilo brez drugih, od novorevijašev do samih komunistov.

A vrnimo se k Drnovšku in ljudem, ki so ga obkrožali. Ti niso bili tako pragmatični kot on in prav ta različnost je bila okoliščina, ki je to koalicijo (Drnovšek & LDS) obdržala tako dolgo na oblasti. To, da je šlo za koalicijo med njim in stranko, ni šala, ampak preprosto dejstvo. Drnovšek je to »razmerje« opisal z besedami: »Jaz sem potreboval stranko, stranka pa je potrebovala predsednika.« In tako sta se tudi vedla eden do drugega, stranka in njen predsednik. Saj so ga cenili, a jim je šel tudi na živce. Zelo na živce. In to so tudi javno povedali. Še več. Del LDS je bila dolgo časa Liberalna akademija, ki je bila hkrati tudi trda opozicija v stranki in velik kritik vladnega pragmatizma. Ne samo to: ženska sekcija LDS, prav tako močno krilo stranke, se je na primer protestno samorazpustila leta 1999, ker je Drnovšek izjavil, da se zelo trudi, da bi v vlado pritegnil kakšno žensko, pa mu nobene ne uspe privabiti v vlado, »ženska politika pa očitno ni dala pravih rezultatov«. No, gledano z vidika vsega, kar se je s takratno vlado dogajalo kasneje (šlo je za koalicijo s SLS), je dejstvo, da Drnovšek ni in ni mogel brez prisile najti kandidatke za ministrico, prej kot ne zadnji dokaz, da so ženske pač modrejše in ne rinejo v težave. Ker tista koalicija je bila norost brez primere. Če ji ne bi sledila vlada Andreja Bajuka (ki jo je de facto vodil obrambni minister Janez Janša) – ker po Bajukovi vladi je v tej deželi postalo vse mogoče. Najlaže jo je opisati s parafrazo aforizma izjemnega poljskega pisca Stanislava Jerzyja Leca: Včerajšnje objestne šale so se v času Bajukove vlade ob zori vedno znova izkazale za morečo stvarnost.

A ženska sekcija LDS takšnih izjav o ženskah ni dopuščala, pa čeprav je šlo za dejanski problem. Kar je seveda prav. Kakšne težave je imel Drnovšek šele z liberalno akademijo ali svetom stranke. Drnovšek je znal gledati jezno, a najbolj besen je prihajal prav s sej sveta stranke. Ne samo to: podobno se je dogajalo v parlamentu, kjer so poslanci njegove stranke rušili in spreminjali predloge lastne vlade. Pač niso bili za – največ časa je Drnovšek potreboval za prepričevanje lastnih poslancev. Nobene samoumevnosti ni bilo, a hkrati zaradi tega nismo bili priča konstantnim razhodom in odhajanjem iz stranke. To je bil pač normalen politični proces, nikomur se ni to zdelo nenavadno – to je bil znak razvitosti demokracije, da smo torej vzeli demokracijo zares. LDS ni bila edina stranka z notranjimi debatami, ki so bile hkrati tudi javne, podobno je bilo ves čas v Združeni listi (današnjih socialdemokratih) in v ljudski stranki ter krščanski demokraciji. Le v eni stranki je bil pretežno »red«, v SDS.

Zato velja spomniti na letošnje pomladno razhajanje med predsednikom SMC Mirom Cerarjem in podpredsednikom Milanom Brglezom – in zlasti na odziv javnosti na to dogajanje. Pač, splošna ocena je bila, da je takšno javno razhajanje (glede zakona o tujcih) nekaj čudnega, nekaj avtomatično slabega. Ne, notranja razhajanja in porazi enkrat enega, enkrat drugega v notranjih spopadih glede stališč in ravnanj, predlogov so nekaj normalnega, nekaj dobrodošlega, nekaj, kar bi si morali želeti – na vseh ravneh. Kako se nam je sploh lahko zgodilo, da smo padli teh nekaj stopnic nižje? A to ni zgolj političen problem, ampak je to kritičnost in zmožnost soočanja s kritiko izgubila družba kot celota. Na ravni države, na ravni politike, javne debate med intelektualci, ne nazadnje različnih mnenj znotraj podjetij. Resne debate med strokovnjaki na nekem področju so dandanes pri nas redkost. Bogokletno rečeno: še v zadnjih letih komunizma je bilo teh debat več in bile so mnogo bolj neusmiljene, kot si lahko predstavljajo generacije, ki tega niso doživele in ki poznajo le demokracijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.