MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Politika  |  Intervju

Gáspár Miklós Tamás, madžarski filozof

»Večina ljudi dela, ker mora delati. Ta element mora izginiti iz naših življenj. Aktivnost, prosti čas in delovni čas morajo biti združeni z isto moralo. To je potem človeško.«

Dr. Gáspár Miklós Tamás je otroštvo preživel kot pripadnik madžarske manjšine v romunski Transilvaniji. Kasneje se je kot disident preselil v Budimpešto, kjer je sodeloval v uporu proti komunizmu; bil je eden pomembnejših nasprotnikov madžarskega komunističnega režima. Bil je tudi poslanec v prvem madžarskem parlamentu po letu 1990, a je kmalu razočaran politiko zapustil. V devetdesetih se je vrnil k študiju in ponovnemu premisleku svojih dejanj in dogodkov. Del njegovih spoznanj s te poti je letos prišlo tudi med nas s prevodom njegove knjige Komunizem po letu 1989, v kateri je Tamás daljnovidno napovedal vznik postfašizma v Evropi. Danes je na Madžarskem eden od intelektualcev, ki jih oblast najbolj napada.

Razmere so kaotične, pravite. Ali niso bile vedno?

No, ja. V sodobnih kapitalističnih družbah je temelj reda zakon. Ta se je skozi stoletja uveljavil tudi pri odnosih med državami, torej postopoma tudi v mednarodnih odnosih. Še celo Sovjetska zveza je v sedemdesetih na podlagi Helsinške sklepne listine privolila v ustavni primat človekovih pravic; to je bila zelo velika koncesija, ki jo je bila pripravljena dati boljševistična država. To obdobje, ta čas reda in zakona, se zdaj končuje. Vsi vidimo, kako znane mednarodne organizacije, kot so OZN, OVSE, Svet Evrope in tudi EU, izgubljajo pomen. So zgolj še ornament velesil, nihče jih več ne jemlje resno. Ampak bistveno je nekaj drugega. Pozabljamo namreč, zakaj so te organizacije nastale, kaj je bilo glavno gonilo teh mednarodnih struktur, ki zdaj izginjajo.

Nastale so po drugi svetovni vojni z upanjem, da do česa podobnega ne bi prišlo nikoli več.

Da, ampak to pomislite globlje. Danes zelo malo ljudi razume, da smo ta sistem dobili iz nekega zelo preprostega razloga. Ne samo zaradi tega, da se druga svetovna vojna ne bi ponovila, ampak predvsem zato, ker so morale fašizem v Evropi premagati zunanje sile. Fašizem so v Evropi premagali Britanci, ZDA in Sovjetska zveza, Evropa kot taka pa je ostala fašistična in bi ostala fašistična. Fašistične sile so triumfirale po vsej celini, zmagovale so, ljudje so jih sprejeli. Da ima ali da je imela Evropa to nagnjenje k fašizmu in da se Evropa sama ni bila sposobna iz njega izkopati, pozabljamo zato, ker je vse povojno obdobje tako globoko utemeljeno na antifašizmu. In zato je kaos lahko tudi beseda, ki opisuje razmere, proti katerim gremo. ZDA in Britanija so Evropi obrnile hrbet, znotraj Evrope se vsepovsod razraščajo rasistične, avtoritarne desničarske sile, ki ali zmagujejo na volitvah ali vplivajo na vse igralce. Mednarodne standarde človekovih pravic, ki smo jih dobili zaradi zaščite pred fašizmom, pa nadomešča retorika varnosti, boja proti terorizmu, retorika izrednih razmer.

Zakaj mislite, da se Evropa nekako naravno nagiba k fašizmu? Zakaj ravno Evropa?

Temeljno dejstvo evropske in šele kasneje tudi svetovne politike od leta 1917 je bil boj s komunizmom. Ne zgolj z ruskim komunizmom, ne samo z oktobrsko revolucijo, ampak tudi z nemško, italijansko, madžarsko revolucijo in tako naprej. Ideja komunizma se je rodila v Evropi, ki je tako postala središče tega pomembnega ideološkega spopada. Odnos do vznika komunizma je bil dvosmeren, komunizem je vplival na kapitaliste, kapitalisti pa so vplivali na komuniste. Zaradi komunizma so morali mnogi kapitalisti na Zahodu popustiti in privoliti v državo blaginje, saj je bila tedaj ideja Sovjetske zveze izjemno priljubljena. V tem smislu so tudi močne komunistične stranke Francije, Italije ali Nemčije naredile korake nazaj; preoblikovale so se v socialne demokracije. Šlo je za boj, za zgodovinski poskus upora proti kapitalizmu. Komunizem je bil odgovor obubožanih na neznosne razmere kapitalizma, fašizem pa je bil predvsem odziv na komunizem. Fašizem je tako rekoč ubranil kapitalizem v Evropi pred komunizmom. To je bila njegova glavna funkcija, zato je nastal, zato smo ga dobili. In če eden od elementov te dihotomije, tega sekularnega konflikta izgine, če se torej zdi, da je ideja komunizma neverjetna, tudi kapitalizmu na drugi strani ni treba več biti tako prijazen. Zato je Thatcherjeva že konec osemdesetih razgradila državo blaginje in sledili so ji tudi vsi ostali. Da je uničila socialno državo v Veliki Britaniji, je morala sprva seveda premagati rudarje, ne pozabite tega. Tako kot so v mnogih drugih državah, spomnim se Italije, morali pred uničenjem socialnih pravic premagati svoje delavce.

Pravite torej, da fašizem vznikne šele tedaj, ko komunistične ideje začnejo ogrožati kapitalizem? Fašizem je torej njegov skrajni odgovor na sile, ki ga hočejo odpraviti?

Recimo.

Mednarodne standarde človekovih pravic, ki smo jih dobili zaradi zaščite pred fašizmom, nadomešča retorika varnosti, boja proti terorizmu, retorika izrednih razmer.

Ampak navadno danes mnogi rečejo, da je komunizem propadel zato, ker je bil ekonomsko manj učinkovit.

Če smo natančni, je komunizem dejansko začel propadati že leta 1927, ko je Stalin začel govoriti o socializmu v eni državi, ko je nehal podpirati kitajsko revolucijo in je izgnal Trockega. Vse to se je zgodilo v zgolj enem letu, leta 1927, ki pomeni začetek konca udejanjanja te univerzalne ideje. Kasneje pa je komunizem propadel zato, ker je vodil v kapitalizem. Reforme so bile bolj in bolj zavestno, v Jugoslaviji ali recimo na Madžarskem, vodene proti kapitalističnim odnosom, zaradi česar je svetovna gospodarska kriza v sedemdesetih, ki je bila kriza kapitalističnega sistema, tudi prizadela socialistične dežele. V Jugoslaviji ali Sloveniji ste recimo uvedli samoupravljanje, ki je dejansko pomenilo, da so bile posamezne tovarne preoblikovane v ekonomske enote, ki so začele misliti na svoj interes in začele tekmovati z drugimi; vzpostavili ste trg. Z vidika kapitalističnega tržnega gospodarstva je seveda komunizem propadel zato, ker je bil neučinkovit, a iz druge perspektive je takšna sodba neumna. Kdo je prisilil komunistične stranke, da so sodile o svoji ekonomski sposobnosti v skladu z metodami nasprotnika? Same so se. Najmočnejša gibanja v tistem času, na primer poljska Solidarnost, niso bila predvsem ekonomska gibanja, ampak so bila moralna in politična.

Če, kot pravite, kapitalizma danes več nič ne ovira, če je kapitalizem zmagal – zakaj pa ni proti njemu večjega upora? Saj veste, ljudje so nekakšen sistem. In zaradi nečesa je kapitalizem večini vendarle všeč.

Ne vem, ali je to res. Upora morda ni, a vidimo obup, umik ljudi vase, pobeg v individualnost, vidimo razrast najrazličnejših terapevtskih tehnik.

… povečuje se poraba antidepresivov, pomirjeval, prihaja do vznika novodobnih religij, vse do joge in razmaha športa.

Točno. Moram pa vas nekaj spomniti. Takšen odziv ljudi ni nič novega. To se je že zgodilo ob koncu rimskega imperija. Stoična filozofija je zelo dober primer tega duha. Kaj pravijo stoiki? Da se je nesmiselno vmešavati v stvari, nad katerimi nimaš moči, zaradi česar je edino smiselno kultivirati svojo individualnost. Današnji sinonim tega je vlaganje vase, skrb zase, danes se več ne učimo, ampak vlagamo v svojo kariero, v svoje potenciale, vsi smo majhne ekonomske enote, samostojni podjetniki, ki svoje življenje urejujemo, kot da smo ves čas na trgu. Dejstvo, da smo izgubili voljo spremeniti svet, je logična posledica vrste svetovnozgodovinskih porazov. Sam sicer menim, da smo prehitro obupali, da smo prehitro prišli do teh sklepov, da bi morali bolj potrpežljivo preučiti, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Vidimo pa posledice. Ljudje želijo v tem krutem svetu ostati prijazni, imeti želijo prijetno družino, želijo biti prijazni do žena, mož in otrok, kolikor se pač da, ljudje želijo živeti zdravo življenje, poskušajo si urediti lepa stanovanja. Vemo pa, da so to značilne posledice tiranij. Če si poskušam spet pomagati z rimskim imperijem – v tistih časih poznega rimskega imperija, ko so vladali res grozni tirani, se je razširilo mnenje, da ni mogoče ničesar narediti, da so tirani premočni – gremo zato raje domov in bodimo dobri, bodimo odkriti znotraj svojih omejitev. Danes mnogi sicer nimajo več niti možnosti, da bi si urejali stanovanje, morda le še svojo sobo. Ampak veste, to ni potrošništvo, to je pobeg. Temu smo nekoč rekli notranji eksil, ki je nastal zaradi pomanjkanja svobode.

S tem, da lahko danes vsak počne, karkoli hoče. Ne moremo zanikati, da je svoboda govora velika, da ni nasilja nad državljani.

Ja, mnogi danes mislijo, da imamo demokracijo, parlamentarni sistem, da imajo celo sindikati svoje časopise, sistem lahko tudi preklinjajo. Kapitalizem je pač kombinacija svobode in suženjstva. Danes kot svobodna delovna sila ne boste ubiti; če ne boste hoteli delati za vladarja kot v starem Egiptu, vas nihče ne bo pretepal. Danes velja svoboda pogodbenih odnosov. Lahko si izbirate poklic, lahko delate, kar želite. A hkrati je kapitalizem sužnjelastniški sistem, saj v njem 92 odstotkov ljudi nima kapitala in mora zato delati za nekoga. Strinjam se, da obstaja razlika med delavci v rudniku v Bangladešu in uredništvom Mladine v Ljubljani, je pa med tema dvema primeroma tudi veliko podobnosti: niti vi niti delavci v Bangladešu nimate v lasti proizvodnih sredstev. Zaradi te kombinacije svobode in prisile je kapitalizem tudi tako zanimiv, dinamičen. Ni le represiven, je tudi emancipatoren in v tem kontradiktoren. Potek naših življenj nam določata tehnologija in ekonomija. Danes ljudje celo svoj prosti čas preživijo tako, da bulijo v ekrane. Ne vem, ali je to njihova svobodna odločitev, mislim, da enostavno morajo, sicer so tako ali drugače izključeni. Tudi to je nekakšen notranji eksil. Če bi bil veren, bi jim dejal, da molim za njih, resnično, brez ironije ali cinizma.

In če molitev ni dovolj – kaj lahko še sploh naredimo?

V 17. stoletju je bilo manj razsvetljenih ljudi, kot jih je danes. 17. stoletje je bilo stoletje tiranij, državljanskih vojn, vladavine predsodkov in teoloških norosti. To je bil grozen čas, a to je bil tudi čas, ko sta živela in ustvarjala Descartes in Spinoza. Da, iskanje resnice je zato še vedno naša naloga in resnica še vedno ni tisto, kar se nam prikazuje. To je torej cilj, za katerega moramo delati. Lahko poskusimo delati vsaj tisto, česar druga živa bitja ne morejo, to pa je, da uporabljamo svojo racionalnost, da poskušamo razumeti svet in izboljšati stanje. Kaj drugega nam ne preostane. Ko ljudje danes rečejo, da so lažne informacije razkropljene po internetu, obupajo, rečejo, kaj pa je sila kritičnega razmišljanja, če prevladujejo lažne novice, fake news? Toda predsodki, teorije zarot in podobno so vedno obstajali in so bili vedno močni in pogosto tudi zmagoviti. Zakaj nas je torej tako strah boriti se? Razmere, v katerih smo, morda niso nič boljše od razmer v 16. ali 17. stoletju, a gotovo niso kaj slabše. Živimo v mračnem času, kjer so svoboda, racionalnost ali enakost le še v interesu manjšine. Ampak tako je bilo vedno. Žal. Lahko bi rekel, da je bilo prej perfektno, ampak ne morem.

Komunizem je bil odgovor obubožanih na neznosne razmere kapitalizma, fašizem pa je bil predvsem odziv na komunizem. Fašizem je tako rekoč ubranil kapitalizem v Evropi pred komunizmom.

Je komunizem še vedno projekt, za katerega si moramo prizadevati?

Seveda.

Kako ga razumete? Za mnoge je to še vedno totalitarni režim, enopartijska diktatura.

Ko pomislite na krščanstvo, pomislite na španskega generala Franca ali na portugalskega diktatorja Salazarja, ki je v državi brez demokracije ljudstvo ustrahoval s pomočjo tajne policije in v imenu krščanskih vrednot, ali pomislite na svetega Frančiška Asiškega in svetega Avguština? To je to. Vse, kar človek naredi, lahko človek spremeni tudi v nekaj zlobnega. Vse revolucije so bile krvave in tudi krščanska je bila v zgodovini velika motivacija za dobra in tudi za zla dejanja. Veliki kristjani, ki so jih vodile plemenite krščanske ideje, so pod vodstvom duhovnikov izvajali pogrome. Nekatera križanja so bila izvedena zaradi pritiska množic. Komunizem ni nobena izjema.

Kako pa ga razumete?

Kot ukinitev razlik med razredi. Kot sistem brez izkoriščanja, v katerem delo ni ločeno od osnovnih človekovih potreb, želja ali aspiracij. Ideja komunizma je vzniknila v nekem zgodovinskem obdobju znotraj kapitalizma, formulirala sta jo Marx in Engels kot edino pot, po kateri se lahko proletariat reši nečloveških razmer kapitalizma. Komunizem je bil namenjen predvsem rešitvi delovnega razreda. Danes bi lahko rekli, da je to rešitev za tiste, ki nimajo kapitala in delajo za kapital. A pri kapitalizmu ne gre le za status lastništva, gre tudi za to, da ta sistem popači razumevanje ljudi, da razumejo svoje potrebe. Ko gredo dandanes ljudje na jogo, gredo zato, ker imajo neko potrebo, problem pri iskanju svojega jedra, svoje individualnosti. Ampak ta individualna težava je dejansko posledica narave kapitalističnega sistema, v katerem se mora človek ves čas spopadati z nasprotji. Kako pa naj človek razume, da lahko hkrati počne, karkoli želi, hkrati pa je prisiljen delati točno določeno stvar? Kakšen odnos imeti do brezposelnega – je len? Tega znotraj kapitalizma ni mogoče razumeti. In to so tudi razlogi, zaradi katerih smo v njem nesrečni.

In v komunizmu?

Komunizem je v temelju – in zato je za mnoge problematičen – osvobajajoča energija. Ne uničuje kapitalizma in ne uničuje tovarn ali mest, ampak razvija sile tehnologije in znanosti in vse, kar zadovoljuje osnovne človekove potrebe. Njegova predpostavka je, da mora človekova volja – ali morala – dominirati nad ekonomijo in družbo. Da človekova volja ni več podrejena sistemu, pa je treba marsikaj uničiti. Tudi državo, vojsko, policijo, pravni sistem, razlike med fizičnim in umskim delom. Ne mislim, da bodo v komunizmu obstajale diplome.

Ne?

Ne, v komunizmu ne bo diplom.

Upora morda ni, a vidimo obup, umik ljudi vase, pobeg v individualnost, vidimo razrast najrazličnejših terapevtskih tehnik. To ni potrošništvo, to je pobeg. Temu smo nekoč rekli notranji eksil.

Poskušam biti konkretnejši: lahko bi rekli, da sta problema današnjega sveta prekomerna produkcija in deloma prekomerna potrošnja. Delamo preveč, za to ni potrebe. Bi bila konkretna rešitev nova omejitev delovnika in hkrati nadzor nad odtekanjem dobičkov na primer v davčne oaze?

Karl Marx in Rosa Luxemburg sta jasno pokazala, da je prekomerna produkcija bistvo kapitalizma. Če namreč proizvajaš zaradi presežne vrednosti, ni nobene notranje meje, ki bi te ustavila pri produkciji. Delaš več in več, da bi zaslužil več in več. V tem seveda ni kakšne zdravorazumske logike. To norost je sicer mogoče znotraj kapitalizma omejiti, zadržati, a to je bistvo kapitalizma. Rešitev zato ni omejevanje kapitalizma, ampak nadzor nad domnevno avtonomno in pobezljano ekonomijo. Da je ekonomija ločen sistem od drugih družbenih sistemov, je značilno zgolj za kapitalizem, nikoli prej nismo bili temu priča. Če bomo pri tej ideji vztrajali še naprej, bomo izginili. Tako preprosto je to. Poglejte globalno segrevanje. Ameriška vlada seveda lahko reče, da je boj proti podnebnim spremembam v nasprotju z interesi naftne in premogovniške industrije. Ti so znotraj kapitalizma legitimni. Prodaja nafte in premoga prinaša dobičke, zakaj bi jo torej ustavili? Takšne odgovore dobimo, če verjamemo v avtonomijo ekonomije.

Ampak ali se strinjate, da je v primerjavi z Marxovim časom in zaradi tehnološkega napredka danes potrebnega veliko manj dela?

Ampak tako je bilo že v času Marxa, ko še nismo imeli robotov. Zakaj pa mislite, da se je polovica prebivalstva Velike Britanije in Irske izselila v ZDA? Ker ni bilo dela. Reči, da bi lahko vsi delali, le da bo vsak delal po dve uri na dan, je tudi iluzija. Delo je demonični element kapitalizma. Je preklet. Alienirano delo je hudičevo. To je najočitnejši kazalnik kapitalističnega zla. Delo ni nekaj, kar bi bilo lastno človeku. Pozabljamo, da so v antičnih ali starih družbah obstajala obdobja, v katerih nihče ni delal. V srednjem veku je denimo obstajal čas, ko je bila tretjina moških menihov.

Kaj pa komunistična ikonografija, s katero smo slavili delavce, njihov pot, mišice, rudarje?

Ljudje, ki so oblikovali te simbole, so bili slabi marksisti. Ideje niso dobro razumeli. Kult dela sta recimo uvedla Stalin in kasneje socialdemokracija. Ideja socialdemokracije je, da mi gradimo družbo s trdim delom. A trdo delo je že duh kapitalizma. Največji problem resnične komunistične družbe je, kako ustvarjalno porabiti ves prosti čas. Problem komunizma je problem umetnosti, kreativnosti. Problem je, kako biti srečen. Z delom, ki pomeni bolečino, človek gotovo ne more biti srečen. Delo je sovražnik komunizma. Jasno sicer je, da smo vsi na strani delavcev, ampak zato, ker trpijo, ne zato, ker je to, kar delajo, tako plemenito. Grozno je. Večina ljudi dela, ker mora delati. Ta element mora izginiti iz naših življenj. Aktivnost, prosti čas in delovni čas morajo biti združeni z isto moralo. To je potem človeško.

Ampak logični naslednji koraki so obdavčitev bogatejših, redistribucija premoženja in svetovna vlada, ki bo bdela nad tem, da kdo ne bi ustanovil kakšne davčne oaze.

Razumem idejo redistribucije, a takšne reforme bistva problema, ki je v lastniških odnosih, ne spremenijo. To so zgolj reforme na strani potrošnje, ki jim sam pravim buržoazni progresivizem. Ideja buržoaznega progresivizma je ideja EU, kot je bila načrtovana v petdesetih. To je ideja nadzora nad kapitalom in izboljšanja razmer za delavce. Lahko sicer s tem še enkrat poskusimo, ampak na tej poti smo že večkrat padli. Te ideje so desetletja oddaljene od ideje komunizma. Ja, boljši kapitalizem za omejen čas je mogoč, za majhno število razvitih in držav, morda tudi za Slovenijo. Ampak racionalna reorganizacija trgovinskih odnosov, manjšanje neenakosti, izboljševanje kapitalizma, to je socialdemokracija, to vse je ista raven. Tako imenovani keynesianski model je propadel in tudi neokonservativni model je propadel. Rešitve, ki jih dandanes slišimo od neokonservativcev do neosocialnih demokratov, so v resnici nesmiselne.

Kje pa vidite korak prek tega in ali smo kaj takšnega zares doživeli in preizkusili?

Komunizem pomeni konec delitve med lastnino in delom, konec socialne organizacije, kjer so komercialni in monetarni cilji določeni glede na to, kaj produciramo. Vse to na koncu vpliva tudi na družinsko življenje, izobraževanje in tako naprej. Najboljši zgodovinski približek je Rusija med oktobrom 1917 in aprilom 1918. Neverjetno je, kakšne čudovite reforme je Rusija sprejela v tistem kratkem času. Od pravice do splava do reforme kazenske zakonodaje, v kateri so kaznovalni princip spremenili v princip izobraževanja. Projekt je nato spodletel, ker so sledili vojna, revščina, nacionalizem in druge človeške krutosti.

Živite na Madžarskem, ki danes ne vzbuja ravno upanja. Je to država, kjer zmaguje nacionalizem?

Nacionalizem je nekoč bil emancipatorna, osvobajajoča ideologija, povezana z načelom samoodločbe narodov, s katero so se ljudje borili proti dominaciji imperijev. Princip nacionalizma je bil vključujoč. Njegova ideja je bila, da so narodi suvereni in da imajo znotraj iste kulture ljudje pravico sami odločati o svoji usodi. V 19. stoletju je bil nacionalizem progresivna sila, bil je del demokratičnega projekta, tudi boja proti imperijem. To, kar imamo danes, ni nacionalizem. To, čemur danes politiki pogosto rečejo domoljubje, je neki dekadentni fenomen, ki mu sam pravim etnicizem. Nacionalizem je temeljil na univerzalnosti – vsakdo je lahko postal del nacije, če je sprejel določene vrednote. Etnicizem pa danes pravi, da obstajajo skupine ljudi, s katerimi ne želimo živeti. Češ, ne moremo, smo drugačni, smo drugačni biološko, rasno in kulturno ter želimo, da ti tuji elementi zapustijo našo skupnost. In to je tudi značilnost fašizma.

Če ostane kapitalizem edina sila v obstoječem svetu, bodo posledice zastrašujoče. Priča bomo globalnemu segrevanju, rasizmu, vojnam, razrastu družbenih neenakosti.

Je Madžarska država, kjer vam vlada diktator?

Orban morda je diktator, ni pa to totalitarna diktatura, ker Orban ne mobilizira, ampak demobilizira. Deloma govori popularne stvari, a v primerjavi z ekstremnimi desničarji iz časa druge svetovne vojne ne mobilizira in ni militarist. Orban uničuje državo na različne načine. Uničuje recimo regulativne institucije države – zaprl je nacionalni urad za geologijo, zaprl je nacionalni urad za arheologijo in za zaščito nacionalnih spomenikov. Nekateri si namreč želijo graditi po svoje prek nacionalnih spomenikov, gradov in podobno. Uničuje tudi kulturno življenje. To ni nacionalizem, ker Orban nima spoštovanja do preteklosti. To je ekstremno dekadenten sistem, v katerem se nič ne spremeni. Razen vse bolj centralizirane moči in uničevanja Orban ne dela ničesar. Nič ne ustvarja, celo nič grdega, je moč, ki noče ničesar drugega kot moč. Izredno dolgočasno. Nobene ideje, nobenega duha, ničesar.

Kako dolgo bo to še trajalo?

Orban ni le politik, ki ima na Madžarskem največjo podporo, je tudi politik, ki mu nasprotuje največ Madžarov. Toda ni drugih možnosti. Najverjetneje je, da se ne bo nič spremenilo, najverjetneje se bo to počasno gnitje nadaljevalo, razen če bo prišlo do kakšne iracionalne eksplozije. Zdaj recimo obstaja poskus socialistične stranke, ki je bila na Madžarskem dejansko doslej neoliberalistična, da bi postala prava socialdemokratska stranka. Po novem se zavzema za enakost za dvig davkov. Glavni je župan Szegeta, a ima problem, ker mu ne verjamejo niti v njegovi lastni stranki. Pravijo mu, da je komunist in stalinist, ker želi rešiti usodo nekaj ubogih duš.

Kako dolgo pa bo še trajal kapitalizem?

Morda je komunizem nedosegljiv projekt. To ni izključeno. Morda komunizem ni mogoč, morda smo že šli predaleč, in da, morda se naše družbe niso več sposobne spremeniti. A v primeru, da ostane kapitalizem edina sila v obstoječem svetu, bodo posledice zastrašujoče. Priča bomo globalnemu segrevanju, rasizmu, vojnam, razrastu družbenih neenakosti, vse to bo šlo z roko v roki s kapitalizmom. Diskriminacija homoseksualcev, žensk, otrok, starih, bolnih, velika večina bo tako ali drugače ponižana. Državljanske vojne, trpljenje, poboji … sam se sprašujem, ali ni bilo tega že dovolj. Ali nam razum ne pravi, da je spet čas, da sedemo in sklenemo, da tako naprej več ne gre? Ali ni že čas za radikalno spremembo? Mislim torej, da bi morali stran od delocentrične, na delu temelječe kapitalistične ali pa denarno redistributivne države. To je po mojem alternativa. Delo bi sicer moralo ostati del naših življenj, a ne osrednji del. Sicer ne bomo edina vrsta, ki je izginila. Tudi dinozavri so bili zelo lepi in zanimivi organizmi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.